Bodi unikaten, ne drugačen.

V zadnjem času sem bila prav v čudnem stanju. Delala sem veliko, da pa bi kaj naredila, pa se ni niti opazilo. Nisem redno pisala bloga. Niti jih nisem redno prebirala in minilo je kar 5 dni, ko sem končno začela kukati na druge bloge. Neprebranih objav sem imela petsto in nekaj. Ampak sem večinoma vse prebrala ali vsaj prečikirala. Ne me vprašat kako, kako dolgo sem za to rabila, tudi komentarje se vam veselo pisala in pri tem zasledila tudi nekaj zelo dobrih objav. Dve izmed teh, delim z vami.

Torej čeprav je že nekaj časa od tega ko smo brali Anitino objavo. Je še stoodstotno nekdo, ki pa čudovite, žalostne in realne objave ni prebral. Izpostavila bi en odstavek, drugo pa prepuščam vam da preberete sami:

" Vrednost vašega denarja je relativna. Poglejte, če kupite torbico na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim oblikovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico.

, umetniškem
Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. - See more at: http://www.lifestylefun.net/2013/10/time-to-tell-you-truth-i-have-dream-and.html#comment-form

Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material."

Anitine stvari lahko kupite tukaj: http://3ptice.com/ .
Več pa preberite tukaj.

Še en čudovit odstavek, ki sem ga prebrala pri Fatalni:

"Ste že kdaj pomislili, kako ljudje govorijo neke naučene besede in “modre” misli, o katerih nikoli niso zares razmišljali (ker če bi, ne bi govorili nekaj, delali pa nekaj povsem drugega)?  Npr.: “bodi to kar si”; “izražaj svoja čustva”; “bodi unikaten”; “bodi kreativen”; “Bodi iskren” itd. Ja, bodi to kar si, ampak na način, kot te oni vidijo. Izražaj svoja čustva, ampak ne pred drugimi, ker jih s tem obremenjuješ. Bodi unikaten, ampak ne drugačen. Bodi kreativen, ampak pod določenimi pogoji in omejitvami. Bodi iskren, ampak pazi na kakšen način nekaj poveš. Resno?"

Ljudje smo res ena velika čudesa.
Prav vesela pa sem za vse blogerke/blogerja (mislim, da je samo en (; ), ki smo se skupaj z blogi tako povezali. (;
Se beremo!

Love, Evelina

P.S. Upam, da se kmalu vrnem v normalno stanje. Že kaže na boljše. (:

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material. - See more at: http://www.lifestylefun.net/#sthash.g055tCmP.dpuf

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material. - See more at: http://www.lifestylefun.net/#sthash.g055tCmP.dpuf

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material. - See more at: http://www.lifestylefun.net/#sthash.g055tCmP.dpuf

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material. - See more at: http://www.lifestylefun.net/#sthash.g055tCmP.dpuf

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material. - See more at: http://www.lifestylefun.net/#sthash.g055tCmP.dpuf

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material. - See more at: http://www.lifestylefun.net/#sthash.g055tCmP.dpuf

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material. - See more at: http://www.lifestylefun.net/#sthash.g055tCmP.dpuf

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material. - See more at: http://www.lifestylefun.net/#sthash.g055tCmP.dpuf

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material. - See more at: http://www.lifestylefun.net/#sthash.g055tCmP.dpuf

Eyes are the mirror of the soul

Sem v stanju umirjenosti in ne ravno aktivnosti. Sploh pa nisem aktivna na blogu. Ne mi zamerit. Pridejo takšni meseci.

Sem pa včeraj sama s seboj naredila te slike. Že zelo dolgo sem imela v mislih rumeno barvo in zdaj je ugledala luč tudi na meni.

So vam všeč?

 Le kako bi bilo če bi se odločila in začela nositi rumeno? 

P.s.: Slike so še lepše, ko so v večji resoluciji.

Love, Evelina

Gifts

Pokažem vam paketek daril. To niso vsa, samo tistih nekaj. (:

Ampak kar je pa res vredno omembe pa je trud brata in njegove. Ko sta se vstala ob 7h zjutraj in začela peči makrone. Kljub temu, da sta obadva pozno zvečer še delala. Naredila sta mi jih točno 20. Izgledajo ne ravno lepo, saj sta jih sama oblikovala. Ampak vse ostalo je pa božansko - okus, mehkoba, krhkost. Naredila sta malinine in čokoladne. Za prvič jima res lahko samo čestitam in zahvalim. Zlata sta.!

To so še tisti, ki so še ostali. Vse ostalo je zelo hitro pošlo.

Ste že kdaj sami poizkusili narediti makrone? Zdaj vsi trije tudi razumemo zakaj je ta sladica tako draga - veliko dela in seveda velika prepoznanost.

Love, Evelina

Teden restavracij 2013

Kot sem že povedala sem ožjo družino povabila na kosilo. Skupaj smo se odločili, da poizkusimo v Restavraciji Terasa v Mariboru.

Menu pa je bil takšen:

Pozdrav iz kuhinje

Mečarica z dimljeno skuto

ali

Račja terina s pistacijo in pomarančo

Juha jesenske buče

Postrv s kruhovim hrenom, cikorija, ajdov pire

ali

Nadevana prebuševina, rdeča pesa, koruzni narastek

in na koncu

Kostanjeva kepa z nugatovo tekočo sredico

Če prav izgleda vse miniaturno, sem se resnično najedla. Pa drugače veliko pojem. Bila sem sita in zadovoljna.

Kako vam izgledajo jedi? Bi kaj poizkusili?

Love, Evelina

My Birthday

Počutim se, kot da sem imela rojstni dan še v nedeljo in ponedeljek (: Še včeraj sem namreč prejela voščilo. Zabavno.! Predvčerajšnjem pa še kar nekaj smsov in klicev. Res zanimivo. :P
Vsem še enkrat hvala (: Vse, ki ste mi čestitale preko komentarjev pod prejšnjo objavo, pa si le preberite odgovore. Saj sem se vsaki iskreno zahvalila. So me takšne želje od vas punce zelo nasmejale in prijetno presenetile, saj me sploh ne poznate v živo in sem dobila lepša voščila kot pa od drugih ko jih poznam nekaj let. Zato sem vam res iz srca hvaležna.

Torej najbrž vas zanima, kako sem preživela rojstni dan. Zgodaj zjutraj v soboto sem zaspano pricapljala do računalnika in vam objavila moje voščilo, ki sem ga napisala sebi. Potem pa šla delat za 3 ure - učenje otrokov, če še kdo ne ve. Ja, pridna sem bila. Takoj za tem pa sem moje najbližje, mamo, ateja, brata in njegovo, povabila na kosilo. Še prej darila, lubčki in solze sreče, potem pa brumbrum. Odločila sem se, da jih povabim v eno izmed restavracij, v sklopu Tedna restavracij 2013.

Seveda je bilo potrebno slikat malo naokoli in mene. Zelo na hitro. Ker čas je hitel, hrana pa čakala (:

Love, Evelina

Voščilo namenjeno meni, za moj rojstni dan

Dobro jutro. 

Danes je moj rojstni dan - dvajsetica. In jaz sem se odločila, da si bom (sama sebi) čestitala. 

- Zakaj? 

1. Zakaj pa ne?

2. Zato, da se bom smejala ko bom kdaj to prebrala .

3. Tudi zato, ker sem ugotovila da lahko osebi ki jo imam zelo rada, napišem najboljše voščilo. Zdaj pa sem se odločila, da to voščilo poklonim sama sebi, saj se mam rada. In naj se sliši še tako pocukrano in nepravilno, za nekatere samovšečno. Ampak drugi, ki so dali že veliko skozi, vedo da če sam sebe nimaš rad in se spoštuješ, te tudi drugi ne bodo.

Torej Evelina (jooj, kako je to smotano)... Ostani še naprej tako smotkana, (tisti ki me poznate veste da sem že) da boš sama sebi pisala voščila in se znala spraviti v smeh. Da boš vedno zvesta sama sebi. Da boš prebrodila še tako težke ovire in se iz napak naučila največje lekcije. Da bo tvoje življenje ena velika igra in učenje. Da boš vedno delala to kar želiš in hočeš ter ne nekaj kaj želijo drugi ali pa sama zaradi boljšega zaslužka. Da se ne boš ozirala na ljudi, ki imajo kaj povedati čez tebe. Da v nikomer tako kot do sedaj ne boš videla nekoga, katerega bi sovražila (ker dragi moji, v mojih 20 letih nisem spoznala osebe, ki bi jo sovražila, niti ki je ne bi marala). Da še boš naprej videla malenkosti in se jih razveseljevala. Da boš otrokom še naprej dobra učiteljica in najstnicam še naprej dober vzgled. Da se včasih ko bodo prišle težave ne boš preveč sekirala nad stvarmi, nad katerimi nimaš nadzora. Da boš prej hodila spat in se zbujala s sončnim vzhodom. Da boš še naprej plesala, telovadila in bila TO KAR SI in kar še boš! Ker takšna si čudovita, enkratna in neponovljiva.

To so moje javne želje. Obstajajo pa še bolj osebne in globlje želje, katere rastejo in rastejo, se spreminjajo, dopolnjujejo, ampak v glavnem da so.

Hvala pa tudi vsem vam, ki ste naredili piko na i, temu kar sem danes. Brez čudovitih staršev, sorodnikov, prijateljev, prijateljic, sodelavk, znancev, ljudi ki so vstopili v moj krog, naredili vtis na mene in odšli in vseh ki ste mi namenili, kakšen pogled ali besedico. Hvala tudi vsem ki me ne prenesete, ste trni na moji vrtnici. Si predstavljate vrtnice brez trnov. Jaz si ne.! Zato poljubčka prav vsem!

Z ljubeznijo, veseljem, nagajivostjo, dobroto... Eveeeeliiiinaaaa ((:

Intervju s punco afriških korenin

Ko bi lahko napisala, da sva se dobili ob čajčku in klepetali dolgo v noč. Pa žal ni bilo tako. Obe polno zaposleni sva intervju naredili kar preko Facebook-a.Ker je želela ostati anonimna sem vsekakor podprla njeno odločitev

Je temnopolta srednješolka, ki mi je zaupala svoje izkušnje, kako na njo gledajo mimoidoči ter kaj je zaradi svoje polti in rase vse doživela.

Evelina: Bi lahko za začetek povedala od kod si oz. od kod so tvoje korenine? Ter dodala kaj o sebi, da te bolje spoznamo?

- Mama je Slovenka, oče pa je iz Zimbabweja. Načeloma sem športnica, treniram gimnastiko, kjer držim naslov državne prvakinje. Letos sem začela tudi s košarko, kjer se bom pomerila v mladinski in kadetski ligi. Poleg tega učim otroke gimnastike in občasno se ukvarjam tudi z manekenstvom. Obiskujem drugi letnik klasične gimnazije, tako da je moje življenje kar pestro.

Evelina: Ooo, super. Polno zaposlena torej. S takšnimi je vedno zanimivo. (: Si kdaj živela ali pa vsaj obiskala Zimbabwe?

- Rojena sem v Sloveniji in tukaj tudi živim. Sem pa se pri šestih letih odpravila tja na tritedenske počitnice.

Evelina: Čeprav se najbrž ne spomniš veliko, saj si bila stara le šest let. Ampak bi lahko vseeno povedala, kakšno je življenje tam?

- Moja družina živi v milijonskem mestu, tako da je življenje tam precej podobno našemu. Pametni telefoni, internet, avtomobili...vse jim je domače. Na vasi je življenje veliko bolj zanimivo, saj so zelo povezani med seboj in z naravo. Čeprav imajo do določenih dobrin dostop kar na domačem vrtu, jim tedenski nakupi v trgovinah niso tuji. Afrika ni samo to kar nam je prikazano skozi medije, saj jaz v treh tednih nisem naletela na lačnega otroka, ki ne bi imel obutve in se ne bi imel možnosti šolati. Zavedam pa se, da žal obstajajo tudi takšni.

Evelina: Res je, da večinoma Afriko vidimo res samo kot plemensko življenje, zato je zanimivo prebrat iz lastnih izkušenj tudi drugo plat. Kako pa je tam kaj razvita moda? Sploh če govorimo o tistem predelu, kjer živi tvoja družina?

- Pri šestih letih še nisem vedela, kaj pomeni moda in takrat se nisem zavzemala za to, kdo ima kaj oblečeno. Tako da na to vprašanje ne bi znala odgovoriti.

Evelina: Resnično škoda, ampak se razume da te pri šestih letih ne zanima kdo ima kaj oblečeno in kako je oblečen. Kako pa modo vidiš v Sloveniji?

- Glede na to da sem športnica, si lahko predstavljaš da večino časa preživim v športnih oblačilih. Modo dojemam kot nekaj minljivega in definitivno zelo zanimivega. Sledim novim trendom, da pa se jih držim pa ne bi zagotovila.

Evelina: Torej si mulatka. Ali si zaradi tega imela kadarkoli v Sloveniji kakšne težave? Mogoče zbadanje, žalitve?

- Sem, definitivno. Vsak dan se najde kdo, ki ima na zalogi kakšno opazko ali nesramno pripombo. Žaljivke in zbadanje so del mojega vsakdana. Redno se srečujem z ljudmi, ki me nagovarjajo v angleščini, brez posebnega razloga, kar pa se mi zdi zanimivo in smešno, zato se včasih kar vključim in sem za 2 minuti tujka. Dogaja se tudi, da se ljudi želijo z menoj fotografirat. Ali pa se tudi zgodi, da od mene pričakujejo da jim bom odstopila mesto na avtobusu. Vse se najde v našem malem mestu. (:

Evelina: Kdaj pa ti je bilo res najbolj hudo in si najtežje prenesla te žaljivke, opazke? V katerem svojem obdobju?

- Najhuje mi je bilo okoli šestega, sedmega razreda. To so tista leta ko se začnemo obremenjevat z mnenjem drugih. V tem času sem doma vsak dan jokala, v šoli pa tega nisem pokazala in sem ponosno in z dvignjeno glavo dokazala česa sem sposobna, kljub temu da sem bila vsak dan komu tarča posmeha.

Evelina: Si se takrat obrnila na kakšno pomoč? Povedala doma staršem? Šla do razredničarke? Mogoče do šolske psihologinje?

- Nisem. Povedala sem bratoma, ki sta me vedno podpirala. Brez njiju si ne znam predstavljati odraščanja, kaj šele življenja.

Na strokovno pomoč se nisem obračala saj sem se hitro naučila, da so nemočni, nekoristni in v večini primerov škodljivi. Poleg vsega pa nekateri dajejo vtis kot da jim je vseeno in se ukvarjajo z mano zgolj iz obveznosti. V otrokovi glavi pa se nič ne zameri bolj kot to.

Evelina: Kdaj pa so te sošolci in sošolke sprejele? V katerem razredu?

- Sošolci so me vedno sprejemali. Vedno sem spadala v tisti "popularni" del razreda. Težave sem imela z sosošolci in določenimi starejšimi učenci.

Evelina: Kako pa si sama ukrepala in se uprla, če ni skrivnost?

- Nisem se več pustila. Na vsako opazko sem imela pripravljen odgovor. Z besedami sem se branila besed.

Evelina: Ko je preveč, je to res pravi in edini način, da se postaviš zase. Bravo! Kaj pa na modnem področju si imela kadarkoli kakšne težave? Da si zaradi tvoje rase in polti bila diskriminirana? Drugače obravnavana?

- Nikoli, vedno so bili res prijazni. Veseli, da sem tam. Pokazali zanimanje od kod imam korenine, se poigrali z mojimi lasmi. Nikoli nisem imela težav, prej kakšno prednost. (:

Evelina: To pa je super. Torej bova zdaj malce prešli na malo lepše teme. Kakšne prednosti so to bile? (:

- Res je, ker sem za nekatere bolj zanimiva, sem bila deležna kakšne fotografije več ali

pa mi je bilo več časa namenjenega v maski.

Evelina: To je zelo lepo slišat (: Kaj pa mogoče še kakšen prijeten dogodek, ki se ti je globoko vtisnil v spomin?

- Hm, najbolj si zapomnim otroke, ko se po revijah želijo slikat z menoj.

Evelina: Si bila kdaj v tujini na kakšnem potovanju, ekskurziji, izletu? Si imela tam kakšne izkušnje?

- Prepotovala sem že kar nekaj sveta. Zanimivo je, da kakor hitro zapustim Slovenijo je vse drugače. Že v Avstriji se čuti očitna razlika .

Evelina: Če ostaneva na modnem področju, se pa glede tega Naomi Cambell in še katera temnopolta manekenka ne bi strinjali s teboj.. Saj so že velikokrat javnosti zaupale, da imata težave s službami. Da temnopolte manekenke zavrnejo v smislu: »Imamo že eno temnopolto manekenko za modno revijo, ne rabimo še ene." Kaj ti misliš o tem?

- Pri nas se še nisem srečala z tem. Sem delala na revijah, kjer sva bili dve mulatki, pa prav tako ni prišlo do kakšnih zapletov ali kaj podobnega.

Evelina: Pa se ti zdi to sploh sprejemljivo, da imajo takšne omejitve?

- Mislim da je to nesmiselno, nesprejemljivo. Če je lahko več svetlopoltih manekenk, zakaj pride do razlik?

Evelina: Tudi jaz sem se isto spraševala, najbrž midve nikoli ne bova prišli temu do dna. Kaj bi še rada povedala ljudem, ki imajo predsodke glede temne polti ali ras ali narodnosti oziroma na splošno drugačnosti?

- Nimam kaj za povedat saj sem mnenja, da mora vsak pri sebi razčistit in sprejet kakršnokoli drugačnost. Dokler ne bomo prišli tako daleč, da ljudje ne bomo več sodili ljudi po zunanjosti, ne moramo govoriti o enakosti in pravičnosti.

Evelina: Čudovit zaključek. Povedala kratko, ampak bistvo je razvidno. Res ti zelo hvala za čas, za potrpljenje, in tudi za iskrenost, ker to mi največ pomeni. Upam da bova komu dali misliti.

To je moj prvi intervju. Upam, da vam je bil všeč. Vsekakor so komentarji več kot dobrodošli.

Love, Evelina

Rasizem v modi. Resnica ali laž?

To je bilo vprašanje ki sem ga dobila, kar nekaj časa nazaj. Ker tega nisem znala povedat iz lastnih izkušenj, sem raziskovala. Raziskovanje me je pripeljalo do spoznanja, da rasizem obstaja tako v modi, kot tudi izven nje.

V tujini se temnopolte manekenke še pritožujejo nad tem, da zaradi polti dobivajo manj dela. O tem je že nekaj let prej spregovorila Naomi Campbell, letos pa Chanel Iman. Pa sta to najbolj znani temnopoltki.

Tudi sicer na nemodnih področjih se opazi rasizem. Ko so muslimani še vedno teroristi, temnopolti ljudje prikrajšani za kakšen vstop v klub ali pa hitro postanejo, tisti ki znajo kaj ukrasti. Samo oni, ker mi belci tega pač ne počnemo. Ne, kje pa...

Pri nas pa še vedno najbolj vzganjamo hrup pri romih. Ampak ne mečimo, kar vsepoprek v isti koš. Šolala sem se skupaj z romom, super smo se razumeli. Sploh nisem kot mala punčka vedela, da je kakorkoli drugačen.  Nisem imela predsodkov. V naši ulici tudi živijo romi ampak veste, me pozdravijo in malčki so prav zanimivi. Seveda, so pa tudi drugačne, hujše zgodbe. Ampak prav v vsaki rasi se najdejo zlate izjeme, pri katerih vam lahko zavre kri po žilah.
Potem pa se še vedno najdejo primitivci, ki po priimki odločajo ali si Slovenec ali pa "od doli". Ali imaš tisti ..ič na koncu. Aaa, res se bomo tako šli? Pa včasih smo bili eno.! Najbolj me jezi, ko to govorijo stare budale, ki so živele v tistih časih. Ne pa jaz, ko nisem živela takrat, pa me vseeno ne motijo in jih cenim. Katastrofa v glavnem.! Res ravno ni prav, da se nekateri ne trudijo po toliki letih življenja tukaj, naučit slovenščine. Ampak še vedno je to njihov problem in zato jaz ne bom, ko bom šla na Hrvaško ali kam drugam delala isto. Ko pridem tja se trudim po hrvaško, ko grem v Srbijo probam srbsko pa čeprav velikokrat kaj zamešam, saj se nisem nikoli učila srbohrvaščine. Ampak vseeno trudim se in to je glavno. Zato sem bila že tudi pohvaljenja, saj bošnjak ni razumel, kako lahko znam njegov jezik, če sem pa slovenka in on mene ne razume popolnoma nič. Bil je iskreno presenečen. In vsekakor želim še naprej puščat takšen pečat.

Zato se naslednjič malo zamislite. Zamislite se nad tem, da smo vsi le ljudje, popolnoma enaki in krvavi pod kožo.

Kako pa je pri nas, ko si temnopolta oseba, pa vam bom več izdala v naslednji objavi, ki bo v obliki intervjuja - to bo moj prvi.

Povejte še ostali kaj na to temo, bom zelo vesela.

Love, Evelina

Najtežje je o nekom lepo pisati?

Tako kot sem obljubila, tudi danes pišem o Helene Berr, francoski judinji, ki je živela v času druge svetovne vojne. V prejšnji objavi sem že pisala o njej, zato danes nadaljevanje.

Torej odgovarjam tistim, ki ste se vprašali, zakaj za vraga pišem o njej, o vojni, prepisujem njene citate  in kako to, da mi je tako prirasla k srcu.

Bila je pametna, pogumna, zrela in zelo dobra pisateljica. Naredila je resnično močan vtis name. Saj je prav vse kar sem prebrala resnično dogajalo in presunilo me je kako je doživljala in zrelo razmišljala. To ni samo knjiga. Za knjigo se skriva zgodba, za zgodbo pa življenje.

Ta dnevnik je pisala samo za fanta (Jean) v katerega se je zaljubila, malo pred vojno. Po šestih mesecih pa je odšel in nikoli več se nista videla. Pisala pa mu je da bi jo razumel, vsaj nekdo. Da bi vedel o čem je razmišljala in kaj doživljala.

Na Helenin 23. rojstni dan so njo skupaj s starši deportirali v Auschwitz. V aprilu skoraj leto kasneje, samo nekaj dni pred angleško osvoboditvijo taborišča, pa je umrla.

In to je njej zaročenec Jean napisal o njej:

»Ljudje kot Helene – nisem prepričan, da jih je še kaj – niso le lepi in močno sami v sebi. Oni tudi širijo smisel lepote in dajejo moč tistim, ki jo znajo razumeti. Zame je Helene predstavljala Moč – bleščečo moč, privlačnost, lepoto, harmonijo, prepričanost, zaupanje in poštenost. Vse to je izginilo. Z njo je umrla ženska, ki sem jo imel rad, in še bolj duša, ki je bila tako blizu moji (po branju dnevnika sem to odkril na zelo presunljiv način). Vse, kar sem ji dal, zaupanje, ljubezen, vzgon, vse je odnesla s seboj – saj ne morem niti reči: v grob; kako kruto, mar ne? S seboj je odnesla tudi prekrasen zaklad moči, za katero sem vedel, da bi lahko v njej rasla v prihodnosti, saj sem jo nekoliko že izkusil – a kaj je to, šest mesecev?

Da, že šest mesecev je bilo dovolj, da sva najini življenji povezala z vezjo, ki jo lahko razrahlja le smrt, ki jo je razrahljala le smrt. Kljub ločitvi je Helene v meni zavzemala vedno večje mesto! Vse sem hranil zanjo. Kako sem jo lahko zapustil, ne da bi poskrbel, da je na varnem!«

Si lahko mislite, kako zelo sem se zjokala od tem pismo. Moj jok pa lahko pomeni samo troje: ali sem zelo vesela, ali zelo žalostna, ali pa me je zgodba/pripoved od koga tako presunila, da solze kar tečejo. To se je zgodilo z Helenino. Zato, sem pisala o njej! Ter tudi zato ker ne podpiram ločevanja po rasi, veri, barvi kože in še čem. Pa vendar v današnji družbi rasizem še obstaja in to je zelo narobe.!

Če bi vi o kom lepo pisali, koga bi si izbrali in zakaj?

Love, Evelina

Polna glava

Sploh ne gre za to, da imam veliko dela. Veliko dela mi nikoli ni predstavljalo problema, sploh če to delo rada počnem. Problem je ko imaš polno glavo nepotrebnih stvari in obremenjevanj katerih ne morem spremeniti. Ker človeka ne moreš spremenit, ker mu tudi ne moreš razložit, ker tudi ne znajo nekateri poslušat ali pa ne želijo. Ker si ne upajo. Ne upajo si verjet, da je lahko boljše. Da je že tako ali tako super, tako kot je… ampak, da je lahko še boljše. Jih je strah? Malo pa res. Sem videla na obrazu in potem slišala: » Evelina, imava drugačen karakter. Aja? Je res karakter tisti, ki nas ločuje potem, da si upamo in poslušamo?  Saj še vedno vem, kje je problem in vedno bom vedela. Ampak pač.. to dela polna glava.

In ko imam polno glavo, je potem težko pisat o drugih stvareh. To objavo na to temo želim že napisat zelo dolgo. Ampak nisem mogla, nisem imela časa… v glavnem sami izgovori. Še sreča da pa res v vsakem hudiču, ki se mi zgodi, znam nekako preselit to na temo, ki sem jo želela spisati in o knjigi kateri sem vam želela pripovedovati, pa do danes ni šlo. A še sledite?

Torej brala sem knjigo. Ta govori o toliko stari Parižanki, kot sem sama. Knjiga je spisana kot dnevnik. Dejansko vsa si v marsičem podobni. Tako kot jaz, tudi ona uživa v malih stvareh, zelo dobro opazuje in zna občudovat. Edina velika razlika je, da je ona judinja, ki je živela v času druge svetovne vojne.         

Priznam da sem imela do knjige velika pričakovanja. Ker se mi je zdelo zanimivo, da bom lahko brala njena čutenja, njen pogled in njeno videnje vsega skupaj. Pa je kar po nekaj straneh padlo veliko razočaranje. Dokler je še pisala o njenem mestu in opazovanjih, mi je bilo še všeč. Ko je začela samo naštevat obiske, ki so jih imeli z družino, in okrožja v Parizu, kje je bila in koga je srečala in s kom se je pogovarjala. Pa sem si mislila: »Kaj res?«

Ampak vsakemu filmu ali knjigi dam priložnost in vztrajam, čeprav je težko. Tako sem se z veliko težavo prebila nekje čez polovico. Tam se je začelo leto 1943. In tam so njeni dnevniki postali bolj osebni, bolj opisljivi ter navsezadnje tudi zanimivi in žalostni ter takšni, ki ti dajo misliti. Še sreča!

Imejte v mislih, da je bila stara nekaj več kot jaz. Po teh besedah pa sem takoj vedela, da če bi jo poznala bi bili prijateljici:

»Nenadoma sem spoznala, kako je napisati knjigo v bistvu zelo preprosto, hočem reči: kaj drugega pa je še v knjigi razen resničnosti? Kar manjka ljudem, da bi lahko pisali, je moč opazovanja in širina pogleda. Če ne bi bilo tega, bi lahko vsi pisali knjige;…«

»Pisati moram torej zato, da bom lahko pozneje pokazala ljudem, kaj se je dogajalo v tem obdobju. Vem, da bodo mnogi dajali veliko pomembnejše lekcije in da bodo razkrivali še veliko strašnejša dejstva. S tem mislim na vse deportirance, vse, ki tičijo v zaporih, vse, ki so doživeli veliko izkušnjo odhoda. A zaradi tega se ne smem predati bojazljivosti, vsak lahko nekaj stori v svojem malem svetu. In če lahko, potem mora.«

In tako kot sem začela, tako tudi končujem današnjo objavo o ljudeh in razumevanju, s Heleninega stališča:

»Vendar človek pri tem naleti na velik problem: človeška narava je narejena tako, da vas sogovornik razume le, če mu lahko pokažete neposredne dokaze, dokaze, ki zadevajo vas same; ne bodo ga ganile pripovedi drugih, ampak zgolj o vaši usodi.

Z gnusom ugotavljam, da sem na napačni poti, da sem središče zanimanja postala jaz, čeprav je edino, kar res šteje, mučenje drugih, vprašanje načel, tisoče posameznih primerov, ki sestavljajo to vprašanje; z grozo spoznam, da drugi kažejo svoje usmiljenje (ki ga je veliko lažje doseči kot razumevanje, ker slednje predpostavlja združitev z vsem svojim bitjem, popolno spremembo samega sebe.)

Kako rešiti to dilemo?

Zelo malo ljudi je dovolj velikodušnih in plemenitih, da bi lahko dojeli to vprašanje že samo v sebi, da ne bi iz tistega, ki pripoveduje, naredili posebnega primera, ampak da bi znali prek njega videti celotno trpljenje drugih.

Ti ljudje bi morali biti zelo pametni pa tudi zelo občutljivi, saj ni vse v tem, da vidiš, treba je znati čutiti, treba je znati čutiti  tesnobo matere, ki so ji vzeli otroke, muko ženske, ki so jo ločili od moža; neizmerno količino poguma, ki jo vsak dan potrebuje vsak deportiranec, fizično trpljenje in bedo, ki so jo deležni.«

(Vsi citati vzeti iz knjige Helene Berr: Dnevnik)

In še vedno se vas najbrž veliko sprašuje, zakaj pa jaz to objavljam, saj vojne je konec, pusti za sabo. Zdaj imamo druge probleme.

In na to vam odgovorim v naslednji objavi.

Love, Evelina

Outfit: Youth

Veliko ljudi mi reče da sem zelo zrela za svoja leta. Nekateri tudi da izgledam tako mlado, ampak po duši pa sem zelo starejša. Ravno predkratkim pa sem zasledila tole poved, s katero se zelo strinjam:

Zrelost pride z izkušnjami, ne s starostjo. 

In vesela sem za čisto vse izkušnje tako slabe kot dobre, tako lepe kot grde. Tako za tiste, ki te nekaj naučijo, kot za tiste, katere še zdaj ne vem kakšen je njihov pomen in razlog da so se zgodile. Ampak vem, da se čisto vse zgodi z razlogom in vem, da ko bo pravi čas za to, bom ugotovilo kakšen je bil razlog.

Ko to sprejmeš, se začneš veliko manj sekirat in veliko bolj smehljat.

Zato, danes veliko bolj mladostniški videz, ki ga najraje "furam".

Poljub za lahko noč

Zaradi utrujenosti vas zapuščam s slikami.

Love, Evelina

O prstanih, rokavičkah in staranju

Pozdravljeni, vsi skupaj. (: Oglašem se po celih 4 dnevih ne oglašanja. Kot prvo, da vas malo nasmejim. Ko sem želela ti dve sliki prekopirat iz fotoaparata na računalnik, sem namesto kartice vzela ven baterijo in jo želela potisnit v režo računalnika. Ko sem opazila svojo zmoto sem se pa od srca nasmejala, saj to dela utrujenost. Posledica utrujenosti pa je nakupovanje.

Kot drugo pa vam povem, da zelo rada nosim prstane. Mogoče zato, ker bom na stara leta namesto prstanov nosila rokavičke, da bom skrivala svoja leta. Saj veste da se prvi znaki staranja začnejo opažati ravno na dlaneh? Torej čez petintrideset let pa vam kažem rokavičke in slekla jih bom samo, ko bom koga spoštovala in ko bo kdo starejši. Ne bom zvišena, samo starejša, elegantejša in modrejša. Ah, mislim da je na ta odstavek vplival star film, ki sem ga gledala včeraj. Ampak to še ne pomeni, da to ne bo res. (;

Love, Evelina