Najlepši dnevi mojega življenja ali kako preživeti dopust na Fuerteventuri II

Četrti dan ali izlet po severu otoka

Zadnji ponedeljek v juniju smo z družino naredili mali krog po severu otoka. Prva postojanka je oddaljena le nekaj minut vožnje iz mesta Corraleja, v katerem živim. V La Olivi je nastanjena naša občina in čeprav se na pogled zdi, da tam za videt ničesar ni, je meni zelo pri srcu. Tja sem hodila en mesec na pilates in prav vedno, sem se izgubila v vasici in pozabila na čas. Večina si ogleda samo znamenito cerkev v samem centru. Kakšna škoda, ker vasica ponuja veliko več od Centra za umetnost do različnih muzejev in še česa.

Napis iz soli

Takoj po kratkem postanku smo se odpravili do razgledne točke, kjer se lahko posladkate, kaj popijete in si ogledate maketo otoka. Ker pa je bil ponedeljek je bilo vse zaprto, zato smo mi samo uživali v razgledu, naredili par fotografij, se pogovarjali in se odpravili do…

…meni zelo prisrčnega mesteca Betancuria. Čuti se in vidi, da je to mesto najstarejše in fotogenično, vsaj zame. V 14. stoletju in vse do konca 16.-tega je bilo to tudi glavno mesto Fuerteveture, za tem pa je to čast dobilo mesto Puerto del Rosario.

V Betancurii smo nekaj popili in čisto slučajno ravno v gostilni, ki ima tradicionalni kanarski vrt in ne samo to, lahko smo si čisto brezplačno ogledali tudi tradicionalno kanarsko kuhinjo.

Kasneje smo si v Betancurii ogledali nekaj muzejev. Muzej ptic, ki jih lahko srečamo na otoku, pa pridelavo sira, in delanje prtičkov, pa tradicionalne noše, orodje itd. Piko na i, pa je bil ogled multivisiona in 3D filma s smešnimi očali. O.O

In tako se je naš izlet tudi počasi končal, vendar le za tisti dan.

Peti dan ali dan za počitek

Naslednji dan nas je pot napotila v mesto Caleta De Fuste. Tukaj je zelo veliko angležev, s tem tudi veliko njihovih gostiln in restavracij, tako da se resnično brez problema lahko sporazumevaš v angleščini. V enih od teh restavracij smo kosili tudi mi. Božanska hrana, prijazni in profesionalni natakarji. Vsi siti in zadovoljni smo samo ležerno pohajkovali po mestu in počeli nič drugega, kot se pogovarjali in se malo slikali (za moj spomin, se razume).  Kaj več se jim tudi ni dalo, saj naj bi jih prejšnje dni preveč »terala«. :P Ups…

Šesti dan ali mami mi kuha

Mami mi je obljubila, da ko pride sem, nam bo naredila filano papriko. In res se je potrudila. Rok je iz službe prinesel ogromen lonec čez cel štedilnik, mama je po celem Corralejo iskala rumene paprike in jaz sem ji z veseljem pomagala pri kuhi. Lahko vam zatrdim, da je bila božanska in da smo si vsi oblizovali prste. Zato nimam niti ene kvalitetne slike.

Po dobrem kosilu, pa smo igrali Playstation, na žalost mama in ata nista, smo pa se nasmejali do solz. Bil je res super družinski večer.

V tem spominih končujem objavo…

Z ljubeznijo, Evelina

Tujina - Eno leto

Danes je točno 1 leto odkar sem zapustila varno zavetje doma. Kar nekaj stvari se je postavilo na mesto, kar nekaj stvari se je sesulo in kar nekaj stvari sem spoznala in se naučila.

Sama sem postala mnogo bolj samostojna, vendar veliko bolj ranljiva, ampak ta ranljivost me je naredila še močnejšo. Priznati svojo ranljivost ni ravno lahko, je pa lepo. Ob današnji obletnici se morem zahvaliti vsem tistim, ki ste mi pomagali tako ali drugače. Denis in Tamara, hvala za besede in vso podporo, ki ni bila majhna. Mišela, hvala ti za vse tiste ure, ki si me poslušala in ti nikoli ni bil problem. Karmen, hvala za vse nasvete, za vse razlage. Mami in ati, moj odhod vaju/nas je tako močno povezal, in ponosna sem na vaju. Hvala za vse ♥ Nina, hvala ker si. Maja, tvoja bližina je zame takšno olajšanje. Metka, samo en čudovit mail od moje bivše šefice, mi je dal toliko, kot mi včasih ure in ure dolgi pogovori ne dajo. Ksenija in teta Ida, hvala za spodbudo, da pišem nove objave in da vem zakaj jih pišem. Hvala tudi Ljubici, Mateji, Simonu, Patriciji, Nini J. ter vsem ostalim ki se spomnite name in mi pišete. Na koncu pa seveda hvala tudi tebi Rok, ker skrbiš zame, ker ti je mar, ker prenašaš moje dobre in slabe dni… ♥ *:

Večina vas ste  bili še preden sem pobrala šila in kopita in zdaj vidim, da sem izbirala prave osebe, saj še vedno ostajate. ♥ In nekaj vas je, ki sem vas spoznala tukaj in upam da bomo gradili lepa prijateljstva. 

Z mami in atijem pred odhodom.

Z nečakinjo v Sloveniji.

Kakorkoli za danes več ne bom dolgovezila, so bili lepi časi in težki časi, so bile solze in smehi, so bile bedarije in poučne lekcije, je bilo vse to in še več. Ampak niti sekunde preživete tukaj, mi ni žal.

Zdaj lani ob tem času sem bila nekje med oblaki, namenjena sem. Zdaj pa se grem hladit v atlantski ocean, zato letim novim dogodivščinam naproti. Se vidimo nekje na poti. (;

Rada vas imam, Evelina

Tujina - Paket presenečenja

In se vam oglašam… (aplavz) Najbrž me je motiviral paket, ki je prišel iz Slovenije. Pa naj kdo reče, da moja starša nista zlata vredna. (:

Vsekakor sta, pa ne samo zaradi enega paketa, ampak tudi na splošno in tega se zavedam že celo življenje. Tudi ko sem živela doma, smo se razumeli, razen ko je nastopila mamina in atejeva kriza srednjih let, takrat je bilo malo težje. :P Moja puberteta ni nikoli vplivala, ker po besedah mnogih sem jo jaz preskočila. Baje. Jaz nič ne vem. Sem pa zdaj vsekakor preskočila bistvo, kar vam želim napisat.

Torej, ko si nekaj bil navajen jest celo življenje, pa potem kar naenkrat tega ni oziroma nimaš na voljo. Je superfinofajn ko dobiš paket polnih dobrot.  Kot se mogoče nekateri spomnite, sem v eni izmed prejšnjih objav omenila, da ko je moja družina prišla sem na dopust, so prinesli določene stvari v kovčkih. Vendar sem jih na žalost prepozno slikala, saj je že skoraj vse pošlo.

Tako da vam danes razkrivam vsebino paketa in pripovedujem o tem kaj pravzaprav pogrešam iz Slovenije.

Vsebina paketa:

• Čokolešnik. Hrana mojega otroštva in ker tega tukaj ne poznajo, niti ničesar podobnega, so jutra z njim veliko lepša. Je pa prav zanimivo, saj preden sem šla, ga sploh nisem veliko jedla. 
• Argeta. Pašteta in pol. Naj povem, da sem komaj pred nekaj meseci našla špansko pašteto, ki je dobra. Ampak z Argeto se ne more primerjat (;
• Gavrilović. To pa ni zame, ampak za mojega fanta. Hrana njegovega otroštva, poleg Kekca. Ko so moji prinesli Argeto, on ni vedel zakaj tak vik in krik okoli ene paštete. Ko jo je poizkusil pa je rekel, da se z Kekcem ali Gavrilovićem ne more primerjat. Še sreča bo več ostalo za mene. (:
• Suhe klobase. Doma jih nikoli nismo velikokrat jedli, čeprav sem jih imela rada. Ampak tukaj pa ne znajo delat suhih klobas, nekatere prav niso za jest, ker so kisle in ne suhe. Tako da ko dobiš pravo domačo slovensko suho klobaso, je svet lepši.
• Knjige. Pogrešam jih. Tukaj je zelo težko najt kvalitetne knjige v angleškem jeziku. Samo kakšno počitniško branje. Je pa res, da še nisem obiskala knjižnice, jo grem v kratkem, samo po mojem je tam samo španska literatura. Prav tako sem tudi začela brat e-knjige, vendar to ni to. Vonj po knjigi, objemanje platnic, listanje listov. Vedno bom pristaš tega. Knjigo Joga, pa sem si kupila že v Sloveniji, samo bi se ji res rada  ponovno posvetila in preizkušala zmožnosti mojega telesa (:  

To je vse iz paketa.

Kaj pa pogrešam na splošno:

• Družino. A naj sploh zgubljam besede? Mislim da je povsem logično.
• Globoke pogovore na štiri oči z osebami, ki jih tukaj ni, torej prijatelje/ice.
• Mojo bivšo službo in otroke. Modne revije, slikanja, otroški smeh in ustvarjanje koreografij za moje sončke.
• Mamino kuhanje. Čeprav mi pri tem pomaga fant, ki se res trudi in kuha zelo okusne jedi. Ampak mami, je pač mami. (:
• Sadje iz dreves in grmov. To je luksuz, da lahko greš do babice in si lahko postrežeš s hruško, jabolko, češnjo, slivo, malino, ribezom, kostanjem, orehi in jagodami. Najbrž sem še na kaj pozabila. Saj tukaj lahko zelo lepo uspeva določeno sadje, ker je vulkanska prst rodovitna, vendar moreš redno zalivat in sam gojit. Tukaj kmetje gojijo večinoma samo zelenjavo.
•  DM in Muller. Pogrešam ko lahko vse najdeš na enem mestu in kozmetiko, ki je dostopna vsem (Alverde, Catrice, Loreal, Maybelline,…) V enem samem supermarketu sem našla Essence in še nekatere, ki jih sama ne uporabljam. Dobiš lahko  dražje znamke in špansko kozmetiko ter kitajsko kozmetiko. Bo se pač potrebno navadit. Zato vas, beauty blogerke, ne berem več tako pogosto, ker mi delate lušte z stvarmi, ki jih tukaj ni. :P
• Gozdove, reke in travo. Čeprav mi pokrajina tukaj ugaja, ker je posebna in tako kavbojska, občasno pogrešam tisto česar sem navajena. 

Čeprav je seznam kar dolg je na koncu pomembno samo to, da kljub temu da nekatere stvari niso na dosegu mojih rok, še vedno vem, da tam so in to samo en let vstran. (:

P.S.: Hvala tudi vsem ostalim, ki v kovčkih kaj prinesete in naju z Rokom razveselite (:

Lep sončkast pozdrav iz Fuerteventure.

Z ljubeznijo, Evelina

Najlepši dnevi mojega življenja ali kako preživeti dopust na Fuerteventuri I

Tako kot sem vam v prejšnji objavi napisala, sem si vzela čas zase, saj sem le tega preživela z mojo družino, ki so sem prišli na počitnice za 10 dni. Kasneje pa sem rabila malo časa, da sem prišla k sebi, da sem lahko slike preletela brez da bi postala žalostna ali celo solzna.

Zdaj ko lahko skoraj dva tisoč fotografij pregledam brez solz in žalosti, ampak z lepimi spomini in celo z nasmehom na obrazu, se vam javljam iz kavča v dnevni sobi, v katero je že začelo prodirati popoldansko vroče sonce.

Spomini na dan, ko sem po skoraj enem letu videla in objela družino so mešani. Niti še niso prišli, jaz pa sem se že obremenjevala kako hudo mi bo, ko bodo odšli. Priznam, totalno noro. Zato sem si rekla, ne drzni si tako mislit. In si več nisem!

Čakala sem na klic, kdaj se bodo vozili proti hotelu, v katerem so bili nastanjeni, da jih skupaj  s fantom pričakava. Bila sem vesela, vznemirjena, malo me je bilo strah. To je bil tudi dan, ko so prvič spoznali mojega fanta.

Prvi čustveni dan

Ura je bila že okoli polnoči, ko so prispeli do hotela, mimo katerega sem hodila vsak dan, zdaj pa sem skozi steklena vrata videla mojo mami, kako opazuje ko prihajam k njej z nasmeškom na obrazu. Ko je razprla roki, sem samo letela v njen objem. Ne vem ali sem v tistem trenutku na glas ali samo v sebi zakričala »Mami!«. Takoj zatem je sledil dolg objem in takoj solze v očeh od sreče in vseh čustev, ki so privrela na dan. Nekaj sekund za tem, sem se spomnila na fanta in s solzami v očeh in z nasmehom na obrazu rekla: »Vsi! To je Rok.«, saj več nisem zmogla in objela mami še enkrat. Za tem, nič manj čustveno so sledili objemi še z atijem, bratom Denisom, Tamaro in sestrično Živo. Vse te objeme, sem skrbno zaklenila v poseben prostor v mojem srcu in me bodo objemali, takrat ko bom to najbolj potrebovala.

Tisti dan je bil kar najbolj čuden dan od vseh. Vsi že malo opiti od utrujenosti in vseeno malčkene zadrege, ko smo vsi sedeli ob eni mizi in nismo vedeli, kje bi pogovor pravzaprav začeli. Vendar je kar kmalu vse tekoče steklo, in že smo govorili drug čez drugega. Moja mami je tudi premagala »strah« pred letenjem oz. bolj strah pred neznanim, saj je ugotovila, da sploh ni nič hudega in ji je bilo čisto vse normalno. Tako da lahko rečem, da sem zelo ponosna na njo.

Drugi dan ali družina ugotovi, da živim v čisto civiliziranem mestu

Naslednji dan sem preživela sama z družino, saj je fant delal. Pokazala sem jim kje je moj dom, veliko smo se pogovarjali, povedala sem jim načrte za prihodnost, razkazala mesto in jim na splošno pripovedovala o življenju tukaj. Predvsem starša sta bila sploh prijetno presenečena nad mestom, saj sta si zaradi mene, predstavljala kot da živim bogu za hrbtom.

Zavili smo v veliko trgovin, jedli čisto preveč sladke palačinke s dulce de leche (to je po Španiji zelo znan »namaz«, ki ga namažejo v palačinke, v peciva itd.) in bili na pijači, kjer pihlja vetrič in imaš prelep razgled na atlantski ocean in otok Lobos. Pustila sem se razvajati sestrični, ki dela perfektne frizure (slika je dokaz) in to čist tako »usput«.

Najbrž si mislite nič kaj posebnega. Res je, želela sem samo čas z njimi, ne da si nekaj hudo ogledujemo in raziskujemo. Bil je lep poletni dan z soncem obsijan in obkrožena z mojimi domačimi. To je glavno, kar šteje.

Tretji dan na nedeljskem kosilu pri modri kravi

Prvo smo se odpravili zame na eno izmed najlepših plaž, do katere vodi le makadamska cesta in je skrita, tako da jo kot turist zelo težko najdeš. Večina jo poznajo samo tisti, ki tukaj živimo. Tako da če želite dan uživati na eni izmed lepih plaž in nimate straha pred višino in stopnicami, ki izgledajo nevarno, čeprav sploh ni tako hudo. Potem povejte (;

Zagotavljam vam manj vetra, kot drugje; vročo mivko, katera vas bo kar gnala v morje in čudovit razgled, kamorkoli seže oko.

Sprva sem si mislila, da mojemu očetu, ki je zelo navajen in rad plava po umirjenem Jadranskem morju, to razburkano morje in valovi, ne bodo prav nič všeč. Pa kako zelo sem se motila. Se mi zdi, da je ati najbolj užival. Nikoli v življenju ne bom pozabila tega nasmeška na obrazu, ko so ga valovi metali sem in tja, ga malo potunkali, premetali še enkrat, on pa z največjim nasmeškom na obrazu. Malo sem se včasih ustrašila in ga vprašala, kako je in če mu je všeč. On pa se je samo nemočno nasmejal, saj je bil tako zelo utrujen od valov. Takrat sem vedela, da so tisti valovi prebudili notranjega otroka v njem. Nikoli v življenju ne bom pozabila tega nasmeška. Nikoli! Ker sem bila najsrečnejši otrok na svetu, ko sem videla te iskrive se oči.

Utrujeni, srečni in sestradani smo se odpravili v bližnje mesto na nedeljsko kosilu pri modri kravi. Jedli smo tako kot to počnejo španci. Na način, ki se imenuje tapas. Polovične porcije z različnimi jedmi – mini gambere, hobotnico, krompir z olupom, slane mini paprike in mini lignji, za pokušino pa še eno paello (po naše rižota). Siti in zadovoljni, smo se odpravili nazaj proti Corralejo, da nedeljsko kosilo končamo še s sladico. Fant, pa je brata peljal v moški raj – Svet piv. Različna piva, iz različnih držav (seveda Uniona, niti Laškega ni bilo). Medtem ko so moški opazovali steklenice piva, sva mi dve s sestrično našli drugi zaklad – tri pse, tako srčne in lepe, da se jim nisva mogle upreti.

To so bili komaj prvi trije dnevi dopusta moje družine. Pride še jih več, saj želim imet te dneve zapisane tukaj, da bom s pomočjo njih, tudi sama obujala spomine. Za vas pa bodo to pravtako zanimive objave, saj boste veliko izvedeli o otoku in kam se lahko odpravite, če se kdaj znajdete tukaj.

Z ljubeznijo, Evelina

Kako sva za en dan postala brezdomca I

Tako kot sem vam obljubila v prejšnji objavi, danes pišem o smešni, vendar ne ravno lahki prigodi. Da jo boste popolnoma razumeli morate vedeti nekaj stvari:

1. Tukaj na našem otoku nobeno gospodinjstvo ne plačuje snage, tako kot je praksa pri nas. Prav tako nima vsako gospodinjstvo svojega zabojnika za smeti. Ampak so večji zabojniki razporejeni nekje na ulicah in vsi mečejo v njih. Zakon tukaj določa, da se smeti lahko odnašajo šele po deveti uri zvečer, ko sonce zaide, da ne bi smrdelo po ulicah, čeprav so nekateri zabojniki tudi pod zemljo.
2. »Najina« hiška ima vhodna vrata urejena tako, da jih ne rabiš zaklepat, ko zapuščaš dom, saj se zaklenejo sama.
3. Kakršna koli popravila na »najini«, pod narekovaji, zato ker sva podnajemnika, hiški vedno jo pride »zrihtat« isto podjetje na A.

Če se ne motim bilo je v aprilu, ko sva z dragim odšla na sprehod. Zunaj se je večerilo in ohladilo, zato sva se na srečo toplo oblekla in se z roko v roki odpravila na sprehod v mesto, ki je 30 minut oddaljeno od doma. Čez nekaj uric, pa oba lačna, prezebla in utrujena, jaz tudi z mičkenimi bolečinami v vratu, sva komaj čakala, da prideva domov. Ko sva prispela na dvorišče, sem zagledala vrečko za smeti, ki je že nekaj dni ležala pred vrati in pripomnila: »Kaj če bi odnesla smeti?«

On: »Eh, ne ljubi se mi.« (V tem času vstopi v stanovanje in odloži vse stvari.)

Jaz: »Kaj res ne, če že smrdijo?

On: » Ne.« (V tem času jaz odložim stvari…)

Potem pa v naslednji sekundi: »Ja, dajva te odnest.«

Jaz: »Okej.«

Greva ven, jaz zaprem vrata, se še nekaj časa šaliva.

Potem pa: »Kaj imaš ključe?«

Jaz:  »Ne. Saj jih imaš ti…«

On: »Ne šali se.«
Jaz: »Ne šalim se, kaj jih nimaš ti?«

Ostala sva brez ključev, denarja, telefonov, zaklenjena ven v hladni noči. Jaz sem oseba, ki takoj, začnem iskat rešitve in možnosti. On pa je svojo jezo, da ni vzel ključev, moral malo dati ven iz sebe z obupavanjem in godrnanjem. Jaz pa sem še vedno bila pri rešitvah in tudi pri mislih, kako se bom čez nekaj let temu na vsa usta smejala... Čeprav me je zmes, prav stisnilo, saj sem bila jaz malo kriva, da sva ostala zunaj in ko sem videla, kako mu je hudo, je postalo tudi meni. Ampak takoj po prvem šoku, sva vedela, da vsi ti mešani občutki ki jih doživljava ne bodo pomagali, da prideva v hiško, zato rešitve… Greva do gostilne, katere lastnika poznava in ki je 15 minut oddaljen, da prosiva za telefon in pokličeva osebo, ki bi lahko imela rezervne ključe. Če jim ima… Jaz o rezervnih ključih nisem vedela nič, saj še takrat nisem bila tukaj… Ali obstajajo, ali jih ima ta oseba, ali ono podjetje, ki vedno prihaja popravljat stanovanje. Vse to se je sproti spominjal on. Jaz sem samo nemo upala…

Ravno tisti dan je bila gostilna zaprta. Greva nazaj do najine hiške in še 20 minut do hiše, te osebe, ki bi jih lahko imela… Prepležem ograjo. Zvonim prvič. Nič. Zvonim drugič. Nič. Vidim vse avte doma. Vidim prižgano luč. Slišim acih, acih (kihanje). Rečem: »Na zdravje.« Pozvonim še tretjič. Nič. Pokličem psičko, ta renči, čeprav me pozna. Nazaj do njega. Ja nič, greva nazaj domov. Reče, da bo poizkusil vdret. Pobere prazno pločevinko iz tal in še nekaj plastičnega. Prideva do vrat in začne vlamljat. Jaz nisem mogla nič pomagat, zato se vsedem in čakam, ter upam… Ura je bila že čez polnoč. Zato sem postala utrujena, malo zadremam. Obupa on, pa ga spodbujam. Se pogovarjava, zakaj ne gre vdret, če je že enkrat vdrl v lastno stanovanje samo takrat s kartico… Oba ugotoviva da ne gre. On jezen, vsede v kot in hoče zaspat. Jaz prezebla, rečem da ne morem spat in da grem do mesta mogoče najdem kakšno rešitev. Se vstane tudi on in se mi pridruži.
Hodiva še enkrat do mesta (30 min), srečava prvega njegovega kolega. Ga prosi za telefon, nima omrežja, mu na hitro razloži situacijo, ampak njemu se mudi. Rečem, to pa ni pravi kolega… Srečava še enega, ga vpraša za telefon, pokliče, tisto osebo, ki bi lahko imela ključe, se ne oglasi. Niti prvič niti drugič. Smešno tudi temu kolegu se mudi…

Dragi obupan reče, da bo pa zdaj vsaj M. vprašal za čik, če ima kakšen. Te punce ne poznava, ker je od najinega prijatelja, prijateljica. Oba dva sva jo srečala le enkrat. Ko ji poveva situacijo, nama takoj priskoči na pomoč. Ne da enega čika ampak pet teh, pa vžigalnik. Kdo bi še nama lahko pomagal, da lahko prideva v stanovanje?… Rabiva telefonsko od prijatelja, ki se z uničenjem ključavnic ukvarja profesionalno.  Iščemo wifi, ne dela tam v bližini kot vedno, gremo drugam. Razmišljamo kako priti do telefonske številke. Se spomnim, da ima ta »ključavničar« stran na Fb in tako pridemo do številke. Ker M. ni imela denarja na telefonu, kličemo preko whatsuppa, vendar ravno zdaj nekaj ne dela. Kaj zdaj? Najina rešiteljica, se sama ponudi in da drobiž da sva lahko poklicala iz govorilnice. Nima drobiža. Gre menjat. Kličeva prvič. Drugič. Šestič. Nič. Kaj zdaj? Se pogovarjamo o vdiranju in kako sva že poizkusila, samo da nisva imela kreditne kartice. Da M. svojo baje neuporabno kartico. Pa jo vprašava, če jo res ne rabi. Reče da ne…  Naju povabi celo k sebi, ampak sva odklonila, ker je bila že čisto preveč dobra do naju. Pokazala je skrb in naredila res vse kar je bilo v njeni moči in zato sva ji bila hvaležna… Takrat sva ugotovila, da ti včasih lahko popolni neznanci, veliko bolj pomagajo kot pa nekdo, ki ga poznaš že kar nekaj časa. Za na konec, še nama je dala nekaj drobiža in rekla, da če nama ne bo uspelo vdret, da imava vsaj nekaj za pit in jest. Ker je bila portugalka, se ji nisem znala zahvalit tako kot bi si želela. Ampak vem, da se ji bo ta dobrota enkrat zelo povrnila.

Ura je že bila nekje dve zjutraj ko sva se odpravila nazaj do hiške.

Sva prišla v stanovanje? Sva lahko odprla vrata s kreditno kartico? Kako se je vse to razpletlo, pa v nadaljevanju. (:

Z ljubeznijo, Evelina

21 let in izlet v Morro Jable

19.10. (3 dni nazaj) pred 21 leti sem točno ob osmi uri prijokala na svet. Tako da sem zdaj polnoletna prav vsepovsod. Praznovanje se je začelo že dan prej, ko sva z dragim odšla na plažo in sta mi dve francozinji zapeli vse najboljše v španščini, angleščini, italijanščini, francoščini in »kitajščini«. Bilo je zabavno. Zvečer pa sem M. in D. povabila na pijačo, da smo se družili in da sem lahko bila ob Roku, ki je tisti dan delal. Kasneje pa sploh ni rabil, saj ni bilo gneče. Tako da smo skupaj praznovali in nazdravili. Ob polnoči sem prejela tortico od dragega in še večjo torto iz palačink od M&D. Skupaj smo se sladkali in se pogovarjali. Bil je prijeten umirjen večer, kasneje še malo plesa in okoli petih sem sladko zaspala. 

Naslednji dan pa me zbudila ledeno mrzla voda, ki je naznanila, da naj se končno spravim iz postelje. Kasneje skype pogovor z mamo in atejem, ki je bil zelo čustven. Potem pa pot pod noge na jug otoka, kjer še nisem bila. Tam naj bi se z baggy-ji peljala do najlepše plaže na Fuerteventuri, pod imenom Cofete. Med potjo sva se na hitro, ker se nama je mudilo, ustavila na še eni čudoviti plaži, ki je bila prava paša za očke, potem pa nadaljevala pot.

Na jugu je mesto Morro Jable, ki je 120 km oddaljeno od Corrajela. Tam sva se ustalila in si izposodila buggy za 3 ure, saj za več ur ni bilo možno. Popolnoma neprimerno oblečena in v vetrovnem vremenu, sva drvela pa luknjasti cesti. Bilo je fenomenalno. 

 

Dokler se nisva ustavila na razgledni točki in na njej obstala, saj se baggy ni hotel prižgat. Lastnik je rekel, da se velikokrat izprazni baterija. 10 minut sva na mrazu poizkušala prižgati buggy, vendar brez uspeha. Na srečo sta mimo prišla dva kolesarja, en izmed njiju avtomehanik, ki ga je po mnogih poskusih spravil v pogon ter nama rekel, da bolje da se ne zaustavljava, saj je velika možnost da se že spet ugasne. Zato ker sva 20 minut porabila za buggy sva se odločila da se raje vrneva v Morro Jable, saj nisva imela dovolj časa. Po poti nazaj pa še en nenačrtovan postanek, vendar sva po parih minutah že drvela nazaj, za nama pa puščala sončni zahod in se varno vrnila v mesto.

Po naporni vožnji sva bila utrujena, lačna in prašna. Zato sva se nastanila v hotelu in se odpravila na večerjo, kjer sem prvič poizkusila školjke. Sama nikoli nisem bila velika ljubiteljic morske hrane, dokler nisem prišla na Fuerteventuro.

Naslednji dan sem imela bližje srečanje z velikim ščukom, raziskovala hotelski kompleks, si ogledala plažo v Morro Jable in staro mestno jedro ter se napotila domov. 

Kako se vam zdijo takšne vrste zapisi? (:

Z ljubeznijo, Evelina

Tujina-Za lepši dan

Dobro jutro.

Še ena »zgodnja« objava. Danes je bila za menoj zelo težka noč in to zato, ker nisem mogla spat. Ob 3h zjutraj sem prepisovala meni ljube citate iz knjige, ob 4h sem gledala TED pogovor, okoli pol 6h sem začela gledat Ellen. Takrat sem se odločila, da ne grem spat, ampak da grem slikat sončni vzhod. Bilo je zelo težko, ob 7h, dvignit rito iz kavča, se oblečt in it ven fotkat. Ampak na koncu sem šla, iz jeze. Takoj po parih minutah in korakih je jeza zbledela. Saj to kar sem videla, je bil pravi balzam za dušo.

Več pa naj povedo fotke…

Ko sem že mislila, da je to to za danes, sem...

... zagledala tole... Nasmešek do ušes...

 Ko sem nahranila navdušenega otroka v sebi, se je začel že oglašat želodec, zato sem skočila v pekarno in nama kupila zajtrk. Zdaj pa je čas za spanje... Vsaj upam (:

So vam všeč slike in sončni vzhod? 

Z ljubeznijo, Evelina