We all want to love and be loved

Ura 4.25. Spala sem. Čeprav ne globoko. Naenkrat sem začutila dih za svojim ušesom in slišala besede: »Zbudi se … Malo bova zavezala oči …«

Jaz pa sem vzdihnila in rekla: » Pa ne ob tej jutri … Jutri se morem zgoda..«

Njegov kazalec sem začutila na svojih ustnicah in takoj za tem miren: »Pšššššš ... Vstani in mi zaupaj, ter sledi.«

Malo godrnjava sem se vstala s povezanimi očmi in se slepo prepustila vodenju. Šla po stanovanju do stopnic, ki so vodile na streho.

»Kaj je zdaj zgoraj, razen ščurkov, pa še hladno je,« sem razmišljala pri sebi. Odgovor sem imela pred seboj že naslednji trenutek. 2 stola z odejo, dva kozarca z vodo in nekaj svečk. V ozadju pa lunin mrk v prekrasni rdeči preobleki.

V tistem trenutku mraza nisem več čutila, ker mi je postalo toplo pri srcu. To je nekaj najlepšega.

Usedla sva se na stol in objeta uživala v pogledu na luno, ki je vedno bolj začela kazati svoj sijaj. Bila sem srečna in po dolgem času sem v srcu začutila globok mir.

»Kako malo je potrebno za srečo in smešno je, da ravno na te male trenutke pozabimo,« sem premlevala.

Ko sem videla kozarca napolnjena z vodo, sem vedela, to je to. Po moje … In nazdravila sva … Zdravica je zvenela takole: »Ob čudni luni, ob še bolj nenavadni tebi, nazdravljam na te zadovoljne modre iskreče se oči. Ker vem da če boš ti srečna, bom srečen tudi jaz..«

»Kako osladno,« sem pripomnila (izzivalno in z nasmeškom).

Z izzivalnim nasmeškom, Evelina (;

P.S.1.: Ne belite si glave, kdo bi to lahko bil, ker se mogoče motite (:

P.S.2.: Podarite drugim (ljubljenim), nekaj kar jim bo naredilo iskreče se oči. Podarite mami šopek rož, kar tako … Podarite obisk babici, na katero čist slučajno pozabljate. Podarite sebi, karkoli si zaželite. Ker lahko, ker je lepo in ker se boste počutili … Sami preverite, kako! In seveda, ne pričakujte ničesar v zameno, ker če boste pričakovali, v dajanju ne boste uživali. *:

Tujina - Eno leto

Danes je točno 1 leto odkar sem zapustila varno zavetje doma. Kar nekaj stvari se je postavilo na mesto, kar nekaj stvari se je sesulo in kar nekaj stvari sem spoznala in se naučila.

Sama sem postala mnogo bolj samostojna, vendar veliko bolj ranljiva, ampak ta ranljivost me je naredila še močnejšo. Priznati svojo ranljivost ni ravno lahko, je pa lepo. Ob današnji obletnici se morem zahvaliti vsem tistim, ki ste mi pomagali tako ali drugače. Denis in Tamara, hvala za besede in vso podporo, ki ni bila majhna. Mišela, hvala ti za vse tiste ure, ki si me poslušala in ti nikoli ni bil problem. Karmen, hvala za vse nasvete, za vse razlage. Mami in ati, moj odhod vaju/nas je tako močno povezal, in ponosna sem na vaju. Hvala za vse ♥ Nina, hvala ker si. Maja, tvoja bližina je zame takšno olajšanje. Metka, samo en čudovit mail od moje bivše šefice, mi je dal toliko, kot mi včasih ure in ure dolgi pogovori ne dajo. Ksenija in teta Ida, hvala za spodbudo, da pišem nove objave in da vem zakaj jih pišem. Hvala tudi Ljubici, Mateji, Simonu, Patriciji, Nini J. ter vsem ostalim ki se spomnite name in mi pišete. Na koncu pa seveda hvala tudi tebi Rok, ker skrbiš zame, ker ti je mar, ker prenašaš moje dobre in slabe dni… ♥ *:

Večina vas ste  bili še preden sem pobrala šila in kopita in zdaj vidim, da sem izbirala prave osebe, saj še vedno ostajate. ♥ In nekaj vas je, ki sem vas spoznala tukaj in upam da bomo gradili lepa prijateljstva. 

Z mami in atijem pred odhodom.

Z nečakinjo v Sloveniji.

Kakorkoli za danes več ne bom dolgovezila, so bili lepi časi in težki časi, so bile solze in smehi, so bile bedarije in poučne lekcije, je bilo vse to in še več. Ampak niti sekunde preživete tukaj, mi ni žal.

Zdaj lani ob tem času sem bila nekje med oblaki, namenjena sem. Zdaj pa se grem hladit v atlantski ocean, zato letim novim dogodivščinam naproti. Se vidimo nekje na poti. (;

Rada vas imam, Evelina

Najlepši dnevi mojega življenja ali kako preživeti dopust na Fuerteventuri I

Tako kot sem vam v prejšnji objavi napisala, sem si vzela čas zase, saj sem le tega preživela z mojo družino, ki so sem prišli na počitnice za 10 dni. Kasneje pa sem rabila malo časa, da sem prišla k sebi, da sem lahko slike preletela brez da bi postala žalostna ali celo solzna.

Zdaj ko lahko skoraj dva tisoč fotografij pregledam brez solz in žalosti, ampak z lepimi spomini in celo z nasmehom na obrazu, se vam javljam iz kavča v dnevni sobi, v katero je že začelo prodirati popoldansko vroče sonce.

Spomini na dan, ko sem po skoraj enem letu videla in objela družino so mešani. Niti še niso prišli, jaz pa sem se že obremenjevala kako hudo mi bo, ko bodo odšli. Priznam, totalno noro. Zato sem si rekla, ne drzni si tako mislit. In si več nisem!

Čakala sem na klic, kdaj se bodo vozili proti hotelu, v katerem so bili nastanjeni, da jih skupaj  s fantom pričakava. Bila sem vesela, vznemirjena, malo me je bilo strah. To je bil tudi dan, ko so prvič spoznali mojega fanta.

Prvi čustveni dan

Ura je bila že okoli polnoči, ko so prispeli do hotela, mimo katerega sem hodila vsak dan, zdaj pa sem skozi steklena vrata videla mojo mami, kako opazuje ko prihajam k njej z nasmeškom na obrazu. Ko je razprla roki, sem samo letela v njen objem. Ne vem ali sem v tistem trenutku na glas ali samo v sebi zakričala »Mami!«. Takoj zatem je sledil dolg objem in takoj solze v očeh od sreče in vseh čustev, ki so privrela na dan. Nekaj sekund za tem, sem se spomnila na fanta in s solzami v očeh in z nasmehom na obrazu rekla: »Vsi! To je Rok.«, saj več nisem zmogla in objela mami še enkrat. Za tem, nič manj čustveno so sledili objemi še z atijem, bratom Denisom, Tamaro in sestrično Živo. Vse te objeme, sem skrbno zaklenila v poseben prostor v mojem srcu in me bodo objemali, takrat ko bom to najbolj potrebovala.

Tisti dan je bil kar najbolj čuden dan od vseh. Vsi že malo opiti od utrujenosti in vseeno malčkene zadrege, ko smo vsi sedeli ob eni mizi in nismo vedeli, kje bi pogovor pravzaprav začeli. Vendar je kar kmalu vse tekoče steklo, in že smo govorili drug čez drugega. Moja mami je tudi premagala »strah« pred letenjem oz. bolj strah pred neznanim, saj je ugotovila, da sploh ni nič hudega in ji je bilo čisto vse normalno. Tako da lahko rečem, da sem zelo ponosna na njo.

Drugi dan ali družina ugotovi, da živim v čisto civiliziranem mestu

Naslednji dan sem preživela sama z družino, saj je fant delal. Pokazala sem jim kje je moj dom, veliko smo se pogovarjali, povedala sem jim načrte za prihodnost, razkazala mesto in jim na splošno pripovedovala o življenju tukaj. Predvsem starša sta bila sploh prijetno presenečena nad mestom, saj sta si zaradi mene, predstavljala kot da živim bogu za hrbtom.

Zavili smo v veliko trgovin, jedli čisto preveč sladke palačinke s dulce de leche (to je po Španiji zelo znan »namaz«, ki ga namažejo v palačinke, v peciva itd.) in bili na pijači, kjer pihlja vetrič in imaš prelep razgled na atlantski ocean in otok Lobos. Pustila sem se razvajati sestrični, ki dela perfektne frizure (slika je dokaz) in to čist tako »usput«.

Najbrž si mislite nič kaj posebnega. Res je, želela sem samo čas z njimi, ne da si nekaj hudo ogledujemo in raziskujemo. Bil je lep poletni dan z soncem obsijan in obkrožena z mojimi domačimi. To je glavno, kar šteje.

Tretji dan na nedeljskem kosilu pri modri kravi

Prvo smo se odpravili zame na eno izmed najlepših plaž, do katere vodi le makadamska cesta in je skrita, tako da jo kot turist zelo težko najdeš. Večina jo poznajo samo tisti, ki tukaj živimo. Tako da če želite dan uživati na eni izmed lepih plaž in nimate straha pred višino in stopnicami, ki izgledajo nevarno, čeprav sploh ni tako hudo. Potem povejte (;

Zagotavljam vam manj vetra, kot drugje; vročo mivko, katera vas bo kar gnala v morje in čudovit razgled, kamorkoli seže oko.

Sprva sem si mislila, da mojemu očetu, ki je zelo navajen in rad plava po umirjenem Jadranskem morju, to razburkano morje in valovi, ne bodo prav nič všeč. Pa kako zelo sem se motila. Se mi zdi, da je ati najbolj užival. Nikoli v življenju ne bom pozabila tega nasmeška na obrazu, ko so ga valovi metali sem in tja, ga malo potunkali, premetali še enkrat, on pa z največjim nasmeškom na obrazu. Malo sem se včasih ustrašila in ga vprašala, kako je in če mu je všeč. On pa se je samo nemočno nasmejal, saj je bil tako zelo utrujen od valov. Takrat sem vedela, da so tisti valovi prebudili notranjega otroka v njem. Nikoli v življenju ne bom pozabila tega nasmeška. Nikoli! Ker sem bila najsrečnejši otrok na svetu, ko sem videla te iskrive se oči.

Utrujeni, srečni in sestradani smo se odpravili v bližnje mesto na nedeljsko kosilu pri modri kravi. Jedli smo tako kot to počnejo španci. Na način, ki se imenuje tapas. Polovične porcije z različnimi jedmi – mini gambere, hobotnico, krompir z olupom, slane mini paprike in mini lignji, za pokušino pa še eno paello (po naše rižota). Siti in zadovoljni, smo se odpravili nazaj proti Corralejo, da nedeljsko kosilo končamo še s sladico. Fant, pa je brata peljal v moški raj – Svet piv. Različna piva, iz različnih držav (seveda Uniona, niti Laškega ni bilo). Medtem ko so moški opazovali steklenice piva, sva mi dve s sestrično našli drugi zaklad – tri pse, tako srčne in lepe, da se jim nisva mogle upreti.

To so bili komaj prvi trije dnevi dopusta moje družine. Pride še jih več, saj želim imet te dneve zapisane tukaj, da bom s pomočjo njih, tudi sama obujala spomine. Za vas pa bodo to pravtako zanimive objave, saj boste veliko izvedeli o otoku in kam se lahko odpravite, če se kdaj znajdete tukaj.

Z ljubeznijo, Evelina

Kako sva za en dan postala brezdomca I

Tako kot sem vam obljubila v prejšnji objavi, danes pišem o smešni, vendar ne ravno lahki prigodi. Da jo boste popolnoma razumeli morate vedeti nekaj stvari:

1. Tukaj na našem otoku nobeno gospodinjstvo ne plačuje snage, tako kot je praksa pri nas. Prav tako nima vsako gospodinjstvo svojega zabojnika za smeti. Ampak so večji zabojniki razporejeni nekje na ulicah in vsi mečejo v njih. Zakon tukaj določa, da se smeti lahko odnašajo šele po deveti uri zvečer, ko sonce zaide, da ne bi smrdelo po ulicah, čeprav so nekateri zabojniki tudi pod zemljo.
2. »Najina« hiška ima vhodna vrata urejena tako, da jih ne rabiš zaklepat, ko zapuščaš dom, saj se zaklenejo sama.
3. Kakršna koli popravila na »najini«, pod narekovaji, zato ker sva podnajemnika, hiški vedno jo pride »zrihtat« isto podjetje na A.

Če se ne motim bilo je v aprilu, ko sva z dragim odšla na sprehod. Zunaj se je večerilo in ohladilo, zato sva se na srečo toplo oblekla in se z roko v roki odpravila na sprehod v mesto, ki je 30 minut oddaljeno od doma. Čez nekaj uric, pa oba lačna, prezebla in utrujena, jaz tudi z mičkenimi bolečinami v vratu, sva komaj čakala, da prideva domov. Ko sva prispela na dvorišče, sem zagledala vrečko za smeti, ki je že nekaj dni ležala pred vrati in pripomnila: »Kaj če bi odnesla smeti?«

On: »Eh, ne ljubi se mi.« (V tem času vstopi v stanovanje in odloži vse stvari.)

Jaz: »Kaj res ne, če že smrdijo?

On: » Ne.« (V tem času jaz odložim stvari…)

Potem pa v naslednji sekundi: »Ja, dajva te odnest.«

Jaz: »Okej.«

Greva ven, jaz zaprem vrata, se še nekaj časa šaliva.

Potem pa: »Kaj imaš ključe?«

Jaz:  »Ne. Saj jih imaš ti…«

On: »Ne šali se.«
Jaz: »Ne šalim se, kaj jih nimaš ti?«

Ostala sva brez ključev, denarja, telefonov, zaklenjena ven v hladni noči. Jaz sem oseba, ki takoj, začnem iskat rešitve in možnosti. On pa je svojo jezo, da ni vzel ključev, moral malo dati ven iz sebe z obupavanjem in godrnanjem. Jaz pa sem še vedno bila pri rešitvah in tudi pri mislih, kako se bom čez nekaj let temu na vsa usta smejala... Čeprav me je zmes, prav stisnilo, saj sem bila jaz malo kriva, da sva ostala zunaj in ko sem videla, kako mu je hudo, je postalo tudi meni. Ampak takoj po prvem šoku, sva vedela, da vsi ti mešani občutki ki jih doživljava ne bodo pomagali, da prideva v hiško, zato rešitve… Greva do gostilne, katere lastnika poznava in ki je 15 minut oddaljen, da prosiva za telefon in pokličeva osebo, ki bi lahko imela rezervne ključe. Če jim ima… Jaz o rezervnih ključih nisem vedela nič, saj še takrat nisem bila tukaj… Ali obstajajo, ali jih ima ta oseba, ali ono podjetje, ki vedno prihaja popravljat stanovanje. Vse to se je sproti spominjal on. Jaz sem samo nemo upala…

Ravno tisti dan je bila gostilna zaprta. Greva nazaj do najine hiške in še 20 minut do hiše, te osebe, ki bi jih lahko imela… Prepležem ograjo. Zvonim prvič. Nič. Zvonim drugič. Nič. Vidim vse avte doma. Vidim prižgano luč. Slišim acih, acih (kihanje). Rečem: »Na zdravje.« Pozvonim še tretjič. Nič. Pokličem psičko, ta renči, čeprav me pozna. Nazaj do njega. Ja nič, greva nazaj domov. Reče, da bo poizkusil vdret. Pobere prazno pločevinko iz tal in še nekaj plastičnega. Prideva do vrat in začne vlamljat. Jaz nisem mogla nič pomagat, zato se vsedem in čakam, ter upam… Ura je bila že čez polnoč. Zato sem postala utrujena, malo zadremam. Obupa on, pa ga spodbujam. Se pogovarjava, zakaj ne gre vdret, če je že enkrat vdrl v lastno stanovanje samo takrat s kartico… Oba ugotoviva da ne gre. On jezen, vsede v kot in hoče zaspat. Jaz prezebla, rečem da ne morem spat in da grem do mesta mogoče najdem kakšno rešitev. Se vstane tudi on in se mi pridruži.
Hodiva še enkrat do mesta (30 min), srečava prvega njegovega kolega. Ga prosi za telefon, nima omrežja, mu na hitro razloži situacijo, ampak njemu se mudi. Rečem, to pa ni pravi kolega… Srečava še enega, ga vpraša za telefon, pokliče, tisto osebo, ki bi lahko imela ključe, se ne oglasi. Niti prvič niti drugič. Smešno tudi temu kolegu se mudi…

Dragi obupan reče, da bo pa zdaj vsaj M. vprašal za čik, če ima kakšen. Te punce ne poznava, ker je od najinega prijatelja, prijateljica. Oba dva sva jo srečala le enkrat. Ko ji poveva situacijo, nama takoj priskoči na pomoč. Ne da enega čika ampak pet teh, pa vžigalnik. Kdo bi še nama lahko pomagal, da lahko prideva v stanovanje?… Rabiva telefonsko od prijatelja, ki se z uničenjem ključavnic ukvarja profesionalno.  Iščemo wifi, ne dela tam v bližini kot vedno, gremo drugam. Razmišljamo kako priti do telefonske številke. Se spomnim, da ima ta »ključavničar« stran na Fb in tako pridemo do številke. Ker M. ni imela denarja na telefonu, kličemo preko whatsuppa, vendar ravno zdaj nekaj ne dela. Kaj zdaj? Najina rešiteljica, se sama ponudi in da drobiž da sva lahko poklicala iz govorilnice. Nima drobiža. Gre menjat. Kličeva prvič. Drugič. Šestič. Nič. Kaj zdaj? Se pogovarjamo o vdiranju in kako sva že poizkusila, samo da nisva imela kreditne kartice. Da M. svojo baje neuporabno kartico. Pa jo vprašava, če jo res ne rabi. Reče da ne…  Naju povabi celo k sebi, ampak sva odklonila, ker je bila že čisto preveč dobra do naju. Pokazala je skrb in naredila res vse kar je bilo v njeni moči in zato sva ji bila hvaležna… Takrat sva ugotovila, da ti včasih lahko popolni neznanci, veliko bolj pomagajo kot pa nekdo, ki ga poznaš že kar nekaj časa. Za na konec, še nama je dala nekaj drobiža in rekla, da če nama ne bo uspelo vdret, da imava vsaj nekaj za pit in jest. Ker je bila portugalka, se ji nisem znala zahvalit tako kot bi si želela. Ampak vem, da se ji bo ta dobrota enkrat zelo povrnila.

Ura je že bila nekje dve zjutraj ko sva se odpravila nazaj do hiške.

Sva prišla v stanovanje? Sva lahko odprla vrata s kreditno kartico? Kako se je vse to razpletlo, pa v nadaljevanju. (:

Z ljubeznijo, Evelina

TUJINA - Dajem ven iz sebe

Neznostne bolečine v vratu, ki se vlečejo že nekaj dni. Ko je bolečina takšna, da sploh več ne vem ali se dogaja v mojem vratu, ali na mojem bivšem vratu, ker mi ga je nekdo nemilostno prerezal. Ko ob tem boli še dlesen, zaradi vnetja na modrostnem zobu, je pa prava poezija bolečin. Moj modrosten zob mi nikoli ni delal problemov, zdaj pa mi vneta dlesen in vsa koža ki se je nagnetla, da ust sploh prav zapret ne morem, da o prehranjevanju sploh ne govorim, tako težko, zaradi fizičnih bolečin še mi nikoli ni bilo. Usta lahko odprem 2 centimetra vse ostalo je že boleče… Dotaknit pa se tam okoli prav nič ne smem, saj če je kakšen ne premišljen gib, lahko takoj v solzah čakam da bolečine ponehajo. Seveda pa vsa ta ne sproščenost v vratu in v ustni votlini, vplivata tudi na živčke in posledično sem se danes zbudila z glavobolom, ki traja še zdaj.. Glavo imam tako polno vsega, da se mi zdi da že hrbtenica trpi. Samo noge in roke še pravilno delujejo. Hvala jim!

Zdaj pod vplivom dveh zdravil, ker pač več tako ne gre, čakam da vsaj nekaj mine. Ena fizična bolečina je lažja, kot tri njih. In ja, sem oseba, ki je najbolj proti zdravilom, ampak najbrž v življenju moremo narediti izjemo, tu pa tam. Se bom telesu opravičila, da sem v njega vnašala kemijo in ga vprašala, zakaj me tako jezi… Ker v tem trenutku se ne moreva pogovarjat… Zato to dajem ven iz sebe.

Zdaj ko je vse to nekje izven, pa bom zaključila z lepimi stvarmi…

V prejšnji objavi sem dobila veliko spodbudnih besed, za katere vam iz srca hvala. Delili ste  svoje izkušnje, premogli tolažile besede in pogrešali moje objave. Res sem mislila da po petih mesecih ne bo takšnega odziva. So pa tudi ene stvari, ki bi jih rada izpostavila.

1. Življenje ni ravna črta, ampak so hribi in doline… In moj blog sem jaz, na katerih delim tako moje uspehe, veselje, pozitivo kot tudi doline; moje bolečine, skrbi, strahove. Zato vsem tistim, ki ste v komentarjih napisali, da škoda da ni bolj pozitivna objava sporočam: »Bo še čas za take objave, brez skrbi. Takoj ko se bom jaz počutila tako.«

2. Hudega domotožja nisem imela od novega leta dalje. Tako da s tem trenutno res nimam težav. Jaz sem tukaj in družina je tam. Se slišimo enkrat na teden in delimo svojo tedensko dogajanje. Tako mi ustreza. Včasih ko imam slab dan, me malo pikne domotožje, a ne za dolgo.

3. Niti za sekundo mi ni žal, da sem se preselila in ni mi žal, da sem se dovolila zaljubit. Vse to kar zdaj doživljava, vem da so samo preizkušnje, da spoznavama drug drugega v različnih situacijah in to je super, ker človeka najbolje spoznaš, ko gre kaj narobe.  

Mogoče na to temo, v naslednji objavi, ena fina smešna prigoda, ki se nama je zgodila v preteklih tednih.

Do takrat pa vsem poljubčke tja v domovino in izven nje, Evelina

InstaNovember

Saj ne morem dojet, da bo že konec novembra. Dnevi, tedni in meseci letijo tako hitro. Predvsem ta mesec ko:

•  celo noč prebediš in ob pol 7h slikaš vzhajanje sonca

• dobiš na mizo postrežene neverjetno dobre jedi (zadnja slika prikazuje kako se kuhinji zahvališ - very good)

• te dragi preseneti z malimi pozornostmi. To res cenim.

• sem drugič bowlala v svojem življenju. Končno ugotovila, kako zabavno zna to bit! (: 

• skačeš po lužah v dvoje in te »folk« malo čudno gleda ter si premočen do kosti

• postavljaš novoletno jelko in ješ pečene kostanje

•   vrtnariš konec novembra na lep sončen dan 

Seveda se niso dogajale samo lepe stvari, tudi jaz imam kdaj slabe dni. Pa vendar se mi zdi pomembno, da te slabe misli, ko nam več ne koristijo vržemo v koš, tiste ta lepe pa zapišemo, ovekovečimo in o njih govorimo.

Ravno pred nekaj dnevi, sem dobila vprašanje, zaradi katerega sem bila presenečena. Glasilo se je: »Men se zdi, da se pri tebi skoz nekaj dogaja?

Potem sem razmišljala ali se mi res, ali samo te stvari opazim in o njih govorim, sem nad njimi navdušena in jih ne pustim da gredo v pozabo. In mislim, da je tukaj ves »keč«.

Želim vam lep december.

Z ljubeznijo, Evelina

P.S. Več slik lahko najdete na mojem Instagramu .

TUJINA-Dva dni pred odhodom

Pa smo tam. Urejanje zavarovanja, telefona, bančnih računov in nekaj »kavic« je za menoj. Nekaj poslovilnih objemov že podeljenih. Solze potočene še nobene. Ter veliko besed, kot so: »Ostani pogumna!«, »Se slišimo in se skajpnemo.«, »Te pridemo obiskat.« itd. 

Kaj pa moji občutki? Kaj se dogaja v glavi nekoga, ki se preseli sam? Res imam to srečo, da vem kam in komu, pa vendar tudi vem kaj zapuščam. Poslavljam se v mislih od vsakega kotička v našem lepem zelenem Mariboru. Od vsakega koščka mojega doma. Kupujem si stvari, ki vem da jih tam ne bo, npr. kisel jogurt MU (ne delam reklame), bobi palčke polnjene s arašidovim maslom Prima, čokoladic Frutabella, žemljice polnjene s pariško klobaso (ob tem se spomnim osnovno šolske dni, ko smo s sošolkami v šolskih copatih hodile v bližnjo trgovino in si kupile natančno ta sendvič; še vedno je isto dišal, čeprav okus ni bil tako dober, najbrž ker ni bilo iste družbe in šolskih copatov (; ), Mullerja in DM-a. Hodim po poteh, ki sem jih prehodila tolikokrat. Poslušam petje čričkov in šelestenje listov. Telovadim na naši terasi in plešem, kot da me nihče ne vidi. V mislih se poslavljam od gospoda, ki je vedno okoli druge ure, hodil s svojo posebno hojo in s pomočjo palice po drevoredu in mimoidoče spraševal za uro. Vedno ko sem ga srečala sem vedela, kaj bo me vprašal. Zajemam vse detalje v svoj spomin, da le česa ne izpustim. Je to noro? Mogoče, ampak takšna pač sem. Boljše da se zavestno pripravljam na odhod, kot pa da me tam kaj preseneti. Meni je lažje se posloviti in iti, kot pa se delati kot da nič ni.
 Zavedam, da bodo tam, na Fuerteventuri, natančneje v Corraleju, nastajale nove in lepe malenkosti, ki me bodo delale srečno. Nekatere so se mi že vtisnile v spomin, na primer hoja po mivki kadarkoli, rjovenje vetra in valovanje valov. Opazovanje plime in oseke. Nočni sprehodi v dvoje ob obali. Vonj morja. Ritmi salse. Umetnine iz peska in še in še. 

A najtežje od vsega je gledati solze mame, ko omenjaš odhod. Moje mame nisem navajena jokati, vedno se mi je zdela čustveno močna oseba, ki ne zlahka pokaže čustev, zato so takšni odzivi zame zelo težki. Čeprav vem, da je to normalno... 

Zato se resnično veselim, ko bom končno na otoku, saj bom vedela da je poslavljanje za menoj. Do takrat pa še malo solzic, smeha, straha in mešanih občutkov. (:

Z ljubezniijo, Evelina

TUJINA-Goodbye Slovenia!

Včasih kolo življenja hoče drugačne poti. Malo te vrže iz cone udobja in te napoti na neznane poti, da preizkuša če še vedno zaupaš.

Če zaupam, čeprav vem da sem lahko hudo ranjena. S svojimi dejanji sem sporočila, da zaupam. Zaljubila sem se v fanta 3000 km vstran, se usedla prvič sama na letalo in odpotovala k njemu. Po enem mesecu pa pol, pustila vse svoje osebne stvari tam in šla na dopust v Slovenijo, ter po ostanek svojih stvari. Bil je šok za starše, ko sem jima preko Skypa povedala, da bom ostala tukaj. Mama je rekla, da je prehitro. Moj odgovor pa je bil, da nikoli ni prehitro ali prepozno vedno je tako kot more bit. Verjemite tudi meni ni lahko, ko imam v Sloveniji vse; dom, starše, hrano, prijatelje, tudi delo sem imela.

Ampak rabim to. Vem, da se morem odseliti. Res sem še mlada in se nekaterim zdi, da preveč hitim in da sem malo naivna. Ampak veste kaj, poznate moje ime, ampak mojega srca, misli in duše pa ne. Jaz se spoznavam, in odkar se spoznavam se bolje poslušam in se tudi slišim. Še vedno se zavedam, da lahko gre kaj narobe, še vedno lahko pridejo padci. Vem pa tudi, da če ne bi naredila tega koraka, ker bi me bilo strah, si ne bi nikoli odpustila.
Želela sem spremembo, dobila sem poziv, vprašanje je bilo samo kakšen bo moj odziv oziroma odgovor. Vem da me čaka en pester rollercoster, ampak se ga veselim. Ker ga res nikoli nisem pričakovala, nikoli si nisem mislila, da bi pa se jaz preselila iz Slovenije. Vesolje pa je najbrž imelo za mene drugačne načrte. Malo se mi šibijo kolena, malo mi poskakuje srček, malo se smejim, malo sem žalostna. Obdaja me toliko čustev… Iz notranjosti pa slišim samo eno: »Moreš it, saj veš!« (:

Z ljubeznijo, Evelina

Dopust, ki se končuje in »izgubljeni čas«

Edini enomesečni dopust, na otoku, ki ga še lani nisem poznala. Zaljubljena, kot si še 5 mesecev nazaj ne bi niti mislila. V fanta, ki ga nisem želela, saj mi je sami bilo super. Pod besedo dopust, si vas večina najbrž predstavlja... ležanje na plaži v senci palm ob zvokih valov. Mirno dopustniško razpoloženje.

Moj dopust je bil popolnoma drugačen. Na plaži sem bila v enem mesecu in 10 dneh natančno 3 krat. Od tega sem se enkrat samo sončila, drugič sem preskakovala valove ali pa se pod njimi raje potopila in tretjič zaplavala v pol metrski »mlaki«, saj sem pogrešala žabico in plavanje po nekaj sto metrov iz obale. Naj razložim, da je otok na katerem sem, znan ravno po najčudovitejših plažah. Ha, smešno, ne?  Se zdaj sprašujete, kaj za vraga sem sploh počela?

Vse, kar je možno v dvoje.

Predstavljajte si dve zaljubljeni osebi, ki sta malo zmešani, imata smisel za humor in se ne zlahka naveličata drug drugega. Rezultat: Izgubljanje veliko časa za katerega ti ni nikoli žal (:

Spreminjanje bioritma.

Če sem bila še pred nekaj meseci nazaj jutranja ptica, ki se je zbujala ob 5h. Sem v enem mesecu postala nočna ptica, ki je ob 5h začela hoditi spat. In nočne ure ti vzamejo veliko časa, saj si veliko manj produktiven ponoči, kot pa zjutraj ali čez dan. In od dneva nimaš skoraj ničesar. Samo enostavno je to bil edini način.

Čistila.

Sama se počutim najbolj domače, ko vse počistim. Torej je na vrsto prišlo generalno čiščenje stanovanja. Kako globinsko in podrobno sem čistila raje ne bom, ker vas najbrž ne zanima, ampak vzelo mi je veliko prostega časa. Poleg tega pa sem v čiščenju uživala, saj je bil to edini čas ko sem bila sama s svojimi mislimi. Če sem prej včasih hodila k meditaciji in sedela ter zajadrala za 45 minut v svoj svet. Potem sem se zdaj naučila meditirati tudi med čiščenjem stanovanja. Praktično!

Jedla

Hrana, ti lahko vzame veliko časa, kot za pripravo, kot tudi da čakaš da ti jo pripravijo. Potem pa še čas »hoblanja« in kasneje čas prebavljanja. Če pomislim za nazaj, se mi resnično zdi, kot da bi cele dneve samo jedla. Med tem dopustom sem tudi ugotovila, da nisem niti malo izbirčna. To kar sem dobila na krožnik to sem jedla in vse je bilo prav zares dobro. Španska kuhinja mi je všeč, čeprav… se še vrnemo kdaj nazaj h kulinariki (;

Najina dvorana za treninge plesa. Na desni jaz, na levi M. Najino ime: Vulcano dance

Plesala

Dve uri treninga na dan, na najlepšem prostoru kar je možno, s pogledom na morje, popolnoma zastonj. Potem pa še zvečer obvezno plesanje vsaj enkrat na teden. Ali v ritmih salse ali v bližnjem klubu ob zvokih najnovejših glasb. In to je kar sem resnično pogrešala v Mariboru. Družbo, ki bo dejansko šla uživat in plesat. Ne pa pit alkohola in si delat sramote. Hvala M., za tvojo družbo, ker ti veš, kako to gre (:

Se družila in spoznala nove ljudi

To da so ljudje tukaj bolj odprti najbrž ni nič novega. Hodiš po ulici, ješ kosilo pa te kdo ogovori.  Prvo vprašanje je večinoma vedno s kot pa si. In ljudje tukaj poznajo Slovenijo, tako da je prav luštno, ko ne rabiš razlagat, da je med Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko ena luštna državica po imenu Slovenija.

Ko pa še imaš fanta, ki pozna veliko ljudi pa je še toliko bolj pestro. Nova imena, novi obrazi in toliko poljubčkov. Zakaj poljubčkov? Če jim tukaj v pozdrav ponudiš roko, te prav malo čudno pogledajo. Obvezno sledita še dva poljubčka na lička. Ko pa jaz balkanska duša hočem prilimat še enega, pa je že prav smešno. Prvo ponudim samo roko, pol pa hočem še enega več.  Jeb* ga, pri nas se pač dajo trije.

Čas, ki ti ga vzamejo Španci

Tukaj se nikomur nikamor ne mudi. Na blagajni se ti kar hitro lahko zgodi, da si na vrsti, pa pride prijateljica od prodajalke in začneta debato. Da bi delala dve stvari hkrati? Ne, to pa ne. Prvo se bo malo posvetila prijateljici, kar lahko traja tudi 5 minut, pol pa prideš na vrsti ti. Tudi v edinem Lidlu na celem otoku ni nič drugače. Če pri nas delajo kot po tekočem traku, si tukaj vzamejo čas.

Nenavaden dopust, ampak to je ravno tisto po katerem si ga bom zapomnila. Prav nič ne bi spremenila, samo malo bi ga še podaljšala. Ampak zaenkrat grem domov, kjer me že močno pogrešajo. Še malo pa se vidimo (;

Z ljubeznijo, Evelina

2. rojstni dan

Danes smo 8.8. in to pomeni, da ima moja mala virtualna beba rojstni dan. Stara je že dve leti. Ne bom rekla, da sem zadovoljna z mojim delom na blogu v tem letu, ker bi lagala. Ni bilo toliko idej, motivacije, navdiha in najbrž tudi časa. Še vedno pa mi je blog »prinesel« nekaj čudovit stvari in ljudi. Še vedno neizmerno rada pišem, čeprav si premalokrat vzamem čas. Še vedno rada berem in spoznavam ostale blogerje. Še vedno sem močno povezana z Evelinomalino. Postala je del mene. Najbrž sem samo rabila malo odmika. Mogoče sem potrebovala v življenju malo več akcije, da bom imela o čem pisati. Čeprav mi je malo žal za vse ideje, ki sem jih imela v glavi pa jih nisem prelila na virtualni papir. Pa vendar moj moto je še vedno: »Vse se zgodi z razlogom.«

Kako bo naprej ne vem. Vem pa, da Evelinamalina ostaja. Imam pa občutek, da bo malo zatišja, ker se mi življenju dogajajo velike spremembe in mislim da bom potrebovala nekaj časa. Upam, da bo to samo zatišje pred velikim BUMom. (Začutila sem vznemirjenje ob zadnji povedi, mogoče pa je res nekaj na tem (; ).

Verjemite mi, da prav pogrešam ko sem se vsak večer  posvetila blogu in svoje misli uredila ter jih prelila na papir. Pogrešam ko sem naslednjo jutro prebirala vaše komentarje, ki so me prav vedno spravili v dobro voljo, čeprav je bila zmes tudi kakšna kritika.

Kakorkoli upam, da ostajate z menoj v dobrem in slabem. Da vas nisem z mojo neresnostjo odgnala in želim da me razumete ter da se še naprej beremo, saj mi to daje zagon in motivacijo.
Hvala vsem tistim, ki po dveh letih še vedno zahajate na moj blog in tudi tistim, ki ste to komaj začeli (;

Z vami bom tokrat delila malo statistke, toliko da lahko vsako leto vidim, kako napredujem, čeprav mi te številke ne pomenijo veliko. Največ mi pomeni ko sem sama zadovoljna z napisanim. Ko tudi če grem čez pol leta brat neko objavo, da vseeno lahko rečem: »Wow, resnično sem ponosna na to kar sem napisala.« Upam, da to rečete kdaj tudi vi. (;

Torej…

August 2013 – August 2014

390 objav

71 Bloglovin sledilcev

115 GFC sledilcev

308 FB sledilcev

387 Instagram sledilcev

Največ objav v enem mesecu: August 2013: 19

Največ komentarjev na objavo: 44

Največkrat ogledana objava Prsi (.) (.) : 990

Komentarjev na blogu: 3576

Največ ogledov v mesecu Septembru: 8.790

Skupno ogledov strani: 120.758

Še ena misel za na konec. Vedno bi lahko bilo še boljše (:

Z ljubeznijo, Evelina

Pismo domov

Hola!

Se iskreno opravičujem za mojo dolgo odsotnost. Sploh za to, ker sem pred nekaj tedni dobila pohvalo od ene punce, ki mi je povedala, da bo počasi prebrala cel moj blog od začetka do konca ter da se komaj loči od računalnika in mojega bloga. Dodala je tudi, da naj čim več pišem da bo imela kaj za brat. Seveda je to najlepše slišat in resnično sem hvaležna za te besede in za vse tiste tihe miške, ki me berete. Hvala (:

Torej zakaj je Evelinamalina potihnila? Tisti ki me spremljate preko Instagrama veste, da sem odpotovala na dopust na Fuertaventuro. To je eden izmed Kanarskih otokov. Tja sem poletela 1.7. in zdaj že 18 dni lepo uživam na otoku večne pomladi.  Bilo je veliko predpriprav in toliko dogajanja v zadnjih nekaj tednih, da komaj dojemam. Toliko novih doživetij, toliko novih ljudi in toliko lepih spominov.

Zakaj Fuertaventura?

Moja prijateljica in sodelavka se je preselila na ta otok, nekje 4 mesece nazaj. Preden je odšla sem ji rekla, da jo pridem obiskat. Vendar nisem vedela, da se bo vse odvijalo tako hitro. Predvidevala sem, da bom prišla k njej na obisk komaj naslednjo leto med poletjem. Pa je usoda želela drugače. Njena povabila in najini pogovori so privedli do tega, da sem spoznala fanta, ki tam živi. Seveda je to samo še pospešilo premike da se odpravim k njej in k njemu na dopust.

Potem pa prvi strahci. Naši družinski dopusti so bili vedno usmerjeno na Hrvaško, tako da z letalom nisem imela ravno izkušenj. Samo enkrat sem potovala z njim v London, pa še takrat je vse uredila vodička. Kje, kaj in kako? Prvič sama na dopust, 3000 km vstran in prvič sama z letalom. Kot vidite sem preživela in vse je ena mala malica. Strahi so pa bili, saj je bilo nekaj novega in neznanega.

Meseci so tekli in ljubezen je rastla. Moje ljubezenske zadeve nikoli niso ravno normalne. Tako da sva v zvezi bila še preden sem jaz sploh prišla tja. (: Prav tako živim prvič skupaj s fantom, kar vsaj zame ni kar tako. Predvidevam da mi kar uspeva, glede na to da še vedno imam streho nad glavo. Opozorila pa so prihajala z vseh strani. Samo tisti, ki mi zaupajo in poznajo so že vedeli, da vem kaj delam. Ostali pa: »Evelina, pazi se in z glavo!« in podobne zadeve.

Hvala vsem za skrb. Bilo je prav lepo slišat vsa ta opozorila, tako sem vedela, da vam ni ravno vseeno.

Ker pa se vsem sorodnikom (veliko jih je) še sploh nisem javila, vam pišem to javno pismo (;  Enostavno ni bilo časa. Tako sporočam da sem super in da je vse v najlepšem redu. Uživam, nekaj malega delam, se prilagajam in tu pa tam malček pomislim na vas. Tako da vsem lepe sočne in sončne poljubčke pozdravčke. Kaj več pa napišem v naslednji objavi.

Še dokazni material: 

Se beremo!

Z ljubeznijo, Evelina

Prsi (.) (.)

Najbrž bi se mi kdo smejal, če bi mu povedala, da se vsako jutro zbudim pol ure prej in naredim jutranjo rutino. Vendar vam povem, da je čudovit občutek, ko že navsezgodaj zjutaj narediš nekaj zase.
Ena izmed vaj je tudi masaža prsi. Prvo si zmasiram timus ali priželjc, ki je med dojkama. Timus, pri odraslih regulira imunski sistem. Ostaja pomemben v boju proti odpornosti in kot energijski organ. Pomaga proti infekcijam, prehladu, temperaturi, bronhitisu, itd. Masiram si ga zelo močno in s krožnimi gibi. Ko sem tole prvič poizkusila kakšno leto nazaj, je bil občutek zelo čuden, skoraj malo boleč. Danes je prav sproščujoč. Masiram si najmanj 1 minuto.

Potem pa zmasiram še prsi. Prvo jih 36x  »pumpam«, kasneje 36x z njimi krožim. Ter še na koncu vsako dojko posebej zmasiram prav tako z krožnimi gibi.

Moji začetki masiranja prsi, segajo kakšno leto nazaj. Ko sem bila na delavnicah, smo prvič izvajale to vajo in bilo je čudno, saj kdo pa je navajen da se pred popolnimi neznankami prijema in masira prsi. Tega tudi nisem poznala, posvečanje zizam se mi nikoli ni zdelo pomembno. Pa dejansko je… Po prvem  popolnoma sproščenem masiranju sem začutila kot, da bi mi nekaj bremena padlo z ramen, dejansko pa je padlo z dojk. Kasneje je »učiteljica« povedala, da se v dojkah skladiščijo nepredelana čustva, ki se kopičijo in kopičijo. Poleg tega pa jih masaža čvrsti, poveča ali pomanjša in deluje kot preventiva.

22.1 sem masažo prsi in timusa začela redno izvajati in sem jo končala 27.3. Torej dobra dva meseca sem to počela popolnoma vsako jutro. Potem pa sem ugotovila, da mi nekaj manjka in začela izvajati že spet. To je bilo 28.4. Zmes, ko masaže nisem izvajala sem zbolela. Ne vem če ravno zaradi tega ker si nisem masirala timusa in dojk, ampak bilo je ravno v tem obdobju.

Napisala sem samo moje izkušnje in opažanja. Včeraj sem namreč prvič slišala tole verzijo pesmi in se v njo zaljubila ter se spomnila o čem bi lahko pisala v naslednji objavi. Mrmljala sem si jo vedno znova in znova. Čudovita pesem. Pobožajte še svoja ušesa:

Tako da dekleta/punce/ženske bodite ponosne na svoje prsi, pa če so majhne, velike ali prevelike. So točno takšne kot morajo biti. So vir hrane za dojenčka, so igračka za moške in najpomembnejše so naše zdravje, naš ponos, zato ne pozabite na njih. Zaslužijo si vso pozornost!

 Z ljubeznijo,Evelina

Moja pot po srednji šoli

To večno vprašanje: »Evelina, na kateri faks pa ti hodiš?«

In moj odgovor: »Nikamor. Mislim sem vpisana, ampak zaradi statusa.«

Čudni pogledi mi povedo največ.

Ta oseba, če me ne pozna si misli:  

»O, glej jo frajlico… Torej ne hodi v šolo, da lahko dela študentska dela… Kaj misli da bo lahko vso življenje to počela? Potem pa ima čas še za vsakodnevni žur itd.«

Razlage sploh nočejo, se namrdnejo in odpeketajo, da me lahko kasneje vlačijo po zobeh.

Drugi si mislijo: »O glej, jaz sem pa mislil/a, da je bolj pridna.« In hočejo, da jim povem več.
Tretji, tistih nekaj ki me poznajo zelo dobro, pa me vprašajo v smislu, če mi ni nič dolgčas in kaj počnem.

To je nekakšen uvod kaj sem doživljala in včasih še doživljam zadnji dve leti, ko srečam koga po dolgem času ali pa spoznam koga na novo.

Nisem ena izmed frajlic, ki mislim da bom celo življenje delala študentska dela. Tudi si ne želim. Vsekakor pa me Mariborčani na partijih sploh ne vidijo. Tudi pridna sem, pač koliko želim biti. V dveh letih ne šolanja lahko povem, samo da ne poznam besede dolgčas in to govorim najiskreneje kar je možno.

Začelo se je nekako tako ko se je bilo »potrebno« vpisati na faks, ker je pač normalno da po srednji greš študirat. Vseeno pa mi je bilo najbolj pomembno, da bo me to zanimalo. Kaj me torej zanima? Moda, sociologija, psihologija, potovanja, umetnostna zgodovina in še kaj bi se našlo.

Hodila sem na srednjo šolo za oblikovanje Maribor, smer modno oblikovanje. Po štirih letih sem ugotovila, da se resnično ne vidim v tem. Tukaj ne gre za to da se mi ne bi dalo, gre zato, da nimam prstov za krojenje, nimam spretnosti in volje. Torej se raje na to pot ne bom podala.
Kaj druga? Umetnostna zgodovina. Vedno sem uživala in raziskovala po knjigah in internetu, da bi čim več zvedela, kako je nastal ta kip, na kakšen način so se v tistem stoletju izražali, kakšen stil so imeli. Tako je padla odločitev ali bom študirala v Mariboru ali pa grem v Ljubljano. Čeprav Ljubljana mi resnično ni dišala in to zato, ker sem tu že imela prijetno delo z otroci, ki jih res ne bi rada »zapustila«, prav tako pa sem bila zaljubljena. Tako da ostanem v MBu, ampak za to šolo potrebujem pa splošno maturo. Takoj sem vedela, da se pa s tem resnično ne bom zabavala. Niti pod razno. Učenje na silo, je za mene kot najožja kletka in tega trpljenja nisem želela več občutit. Torej gremo iskat druge poti.

Psihologija in sociologija. Sama zase vem, kako funkcioniram pri učenju nečesa kar imam pred nosom, pa se moreš vseeno učiti iz knjig. Nisem ravno teoretična oseba. Raje delam iz prakse, saj se mi življenjske izkušnje in opazovanje zdi najpomembnejše. Zato ti dve vedi odpadeta.

Takoj bi se učila nekaj zvezi s turizmom, ampak rabila bi velike količine znanja jezikov. Za kar pa nisem imela niti daru, niti posluha.

Kaj pa zdaj? Pavziranje oz. vpisanje samo za status.

Ne vem od kot ideja. Poznam samo eno osebo, ki ni šla na fax in je uspela, pa še ta je tako posebna, da se z njo ne bi primerjala in mislila, da je to za mene.

Najbrž od tega, ko sem začela opazovati stvari okoli sebe. Ko vidiš, da ljudje z magisteriji nimajo služb, ko jim papirji več ne pomenijo nič in delajo čist nekaj tretjega, če sploh delajo. Najbolj po mojem pa sem prišla do te ideje tudi tako, ker si ne bi želela niti enega dneva več preživeli nekje, kjer bom se morala učiti to kar me ne zanima in kjer ne bom imela časa početi to kar me veseli.

Vsak skok iz vrtca v oš, iz oš v sš, iz sš na »faks«, se je v meni nekaj korenito spremenilo. Čisto vedno velike spremembe. Bilo je prav zanimivo. Tako sem najbrž takrat bila postavljena na realna tla in pred razpotjem. Ali poznana »faksirana« pot, kjer vem kaj me čaka naslednja 4 leta ali popolnoma neznana pot z vseeno začrtanimi cilji? Odgovor sama sem vedela. Ampak kaj pa bodo na to rekli starši?

Ja nič bo potrebna ena ovalna (okrogle nimamo doma) miza, po nedeljskem kosilu. Starša in jaz. Pogovor. Povem vse kar sem vam zgoraj napisala in jima lepo razložim, na koncu pa…
»Ali pa bi pavzirala.« sem končala.
Mama je dodala samo: »Ojej…«
Ata pa: »Kaj pa bi počela?« In še vse lepo opišem in potem strinjanje z obeh stvari ter očetovo navodilo. »Evelina, v življenju je najpomembnejša iznajdljivost, ne pozabi tega.«
Vedno sem vedela, da imam super starše. Ampak tole je prekašalo vse meje, res sem jima hvaležna za razumevanje. Sem pa jima tudi povedala, če sem s to odločitvijo za**bala, sem vsaj 100% odgovorna za to. Če mi starša ne bi dovolila, bi jima zamerila in metala pod nos in najbrž bi utrpela hujše posledice nezaupanja in še zatrtost.  Je pa res, da sem to zaupanje zelo dolgo gradila. Nosila domov lepe ocene in bila vse kar sta si želela. Zdaj je bil čas zame.

In potem si večino ljudi misli in kaj si naredila v tem času in kaj sploh delaš?

Kar sem delala in kar še delam je delo na sebi. V fizičnem, psihičnem in duhovnem smislu. Vas morem razočarat, ampak to je to. Ne nisem ustvarila ne vem česa in nisem odkrivala črnih lukenj ter nisem prepotovala celega sveta.

Sem brala, opazovala, delala, pisala, spoznavala in rastla. Za mene je bilo to dovolj. Spoznanja, ki mi jih ne mora dati nobena šola, niti faks. Ljudje ki sem spoznavala in knjige ki sem brala. Oh, cela poezija. Saj zmes se tudi ustvarjajo ideje in želje ter cilji. Ampak o tem res ne bi rada javno. So globoko v mojem srcu, rastejo in čakajo na realizacijo. Brez skrbi, ne bom celo življenje samo delala na sebi. Pozabila pa na ta pravo delo, denar pa bo padal iz z neba. (:

Vendar zaupam in zdaj po dveh letih ne šolanja vem, da sem na »pravi« poti. Čeprav, kaj je sploh prava pot? Jaz sem tako začutila in ne znam si predstavljat, da bi zdaj še pred mano bili dve leti ali več faksa. Seveda, pa to ne pomeni, da nikoli ne bom prestopila praga kakšne univerze, tega ne vem. Možno je vse, mogoče bom pa pri 25 ugotovila, da bi pa nekaj zelo rada počela in zato potrebujem papir. Nikoli se ne ve. Pustimo se presenetit.

Za vse tiste, ki ste podobno odločilim pa naj vam povem, da sem se tudi jaz velikokrat počutila, da nekaj ni prav, da sem se mogoče narobe odločila. Da bi bilo včasih vse lažje, če bi se vpisala na faks, da se ne bi rabila vsako leto ukvarjat s tem, kako pa bom naslednje leto in še veliko stvari, ki ti ne dajo miru. Pa vendar ne obžalujem, vsak si gradi svojo pot. Moja je takšna!


Z ljubeznijo, Evelina

V reviji Nova

Pa sem se našla. Tokrat v reviji Nova. Prvič sem v njej...

Na prvi sliki sem četrta iz leve proti desni. Na drugi pa tista, ki drži oblikovalko za roke in se še zadnjič sprehajava po pisti.

Za menoj so delovni dnevi. Skupaj s še eno stilistko sva v petek pripravili nekaj manj kot sto stajlingov, ki so se v soboto predstavili na otroški modni reviji v Velenjki. Na nastop mojih sončkov sem ponosna in se že veselim novih nastopov. Naj še povem, da na novo učim otroke in najstnike tudi na Ptuju in Celju. Učim jih samozavesti, ki je pomembna tako za nastope v šoli, kot tudi sicer v življenju; pravilne drže, saj ima vedno več najstnikov probleme ravno s tem; elegantne hoje in še in še... Če koga zanima kaj več, sem vedno odprta za vprašanja. (:

Kako pa ste vi preživeli vikend?

Želim vam lep večer, Evelina

Zagledala sem se...

Bila sem na blagajni in čakala, da pridem na vrsto... Čakala sem in čakala, potem pa zagledala... Samo opazovala sem in "čekirala" osebo od glave do peta ter strmela... Bila sem impresionirana. Nisem se zagledala v postavnega moškega, niti v lepo žensko. Ja, tudi jaz rada pogledam za postavno žensko. Zagledala sem se v gospo... Potem pa bum, bila sem na vrsti pri blagajni. Zmečem v torbico, plačam, zaželim lep dan in grem proti domu.

Čez nekaj prehojenih metrov pa pred seboj zagledam točno tisto gospo iz trgovine. Bila je starejša, okoli sedemdeset jih je štela, če ne še kje več... Ampak kaj me je na njen najbolj navdihnilo? Njena garderoba. Ko sem hodila za njo, sem se za trenutek počutila, kot v črno belem filmu.

Bila je odeta v svetlo rjav plašč. V rokah je imela torbico. Na glavi, v istem odtenku rjave kot plašč, pa klobuček. Imela je obute pete. Čisto vse na njen je bilo urejeno, lepo... Če bi lahko slikala z očmi, bi jo... Hodila sem za njo in razmišljala ali ji naj podarim kompliment. Nisem vedela, kako... Zato sem jo prehitela po desni, na kar se gospa opraviči, ker mi je malo zaprla pot in ko vidim te žareče oči, nasmejane ustnice, našminkane v rožnatem odtenku se nisem mogla več zadrževat. Rekla sem: " Gospa, morem vam povedat, da izgledate tako urejani in lepi." Za trenutek sem ujela njen sramežljiv pogled, takoj za tem pa se mi je zahvalila s hvaležnostjo v glasu. Zaželela sem ji še lep dan in odkorakala naprej. Mislim, da bo mi vedno ostala v spominu. V tako zrelih letih pa urejena, pozitivna in meni za vzgled.

Dami v Mariboru

Hvala ji, saj je ona meni dan najbrž bolj polepšala, kot jaz njen...

Vas je že kdo tako impresioniral, da ste samo obstali? (:

Love, Evelina