Tujina-Za lepši dan

Dobro jutro.

Še ena »zgodnja« objava. Danes je bila za menoj zelo težka noč in to zato, ker nisem mogla spat. Ob 3h zjutraj sem prepisovala meni ljube citate iz knjige, ob 4h sem gledala TED pogovor, okoli pol 6h sem začela gledat Ellen. Takrat sem se odločila, da ne grem spat, ampak da grem slikat sončni vzhod. Bilo je zelo težko, ob 7h, dvignit rito iz kavča, se oblečt in it ven fotkat. Ampak na koncu sem šla, iz jeze. Takoj po parih minutah in korakih je jeza zbledela. Saj to kar sem videla, je bil pravi balzam za dušo.

Več pa naj povedo fotke…

Ko sem že mislila, da je to to za danes, sem...

... zagledala tole... Nasmešek do ušes...

 Ko sem nahranila navdušenega otroka v sebi, se je začel že oglašat želodec, zato sem skočila v pekarno in nama kupila zajtrk. Zdaj pa je čas za spanje... Vsaj upam (:

So vam všeč slike in sončni vzhod? 

Z ljubeznijo, Evelina

Dekle s stilom - skozi oči opazovalke

Na tem dogodku sem bila tudi jaz. Ne kot finalistka, ampak kot obiskovalka. Povabila me je Sara (na sliki zgoraj (; ), s katero se že dolgo poznava in ki je tudi osvojila drugo mesto na tem izzivu. Prosila me je, če bi jo lahko malo pofotografirala in seveda je bil to najmanjši problem. Poleg tega pa sem vedela, da bo super ko bom tudi v živo videla katero od blogerk in mogoče tudi s katero govorila. 

Stopila sem skozi trgovino Midas in takoj videla nekatere znane, nekatere manj znane obraze. Prvo sem opazila našo modno mrho Manjo Plešnar kot voditeljico. Takoj za njo sem videla tudi Majo iz Dreamland of sky and sand, ki trenutno pridno dela v cosmopolitanovem projektu Pozor, hud job. Kasneje še Selmo, ki jo je zelo težko zgrešit. Potem je prišla še Kristina s svojo čudovito postavo in na koncu še Aleksandra. Sama sem preko blogov poznala vse zgoraj omenjene blogerke.  Samo eno finalistko, ki ne piše bloga, nisem poznala.

Najbolj sem bila presenečena, ko je k meni stopila Maja in sva začeli pogovor. Nisem mogla verjeti, da ve katera sem. Sploh ona, ko ima tako estetsko dovršen blog in polno sledilcev. Vsekakor je njena energija in pristop bil nekaj najlepšega v tistem dnevu. Hvala Maja! (: Kasneje je najin pogovor prekinilo njeno delo in moje šklocanje po fotoaparatu.

Tudi Kristina me je pozdravila, čeprav nisem 100% vedela, če resnično ve katera sem... (: Zanimiva je bila Selma, ki ni vedela kam me dati, pa mi je tako odločno segla v roko. :P

Z Aleksandro pa žal nisva prišli do stika.

Nekako sem pogrešala več druženja med blogerkami, saj se mi je zdelo da so bile kar malo sramežljive in vsekakor niti malo tekmovalne (: Vesela, da sem imela priložnost fotografirati, opazovati in spoznati/videti nekatere punce. Na koncu smo se še malo posladkali in se, sama vidno utrujena, odpravili domov.

Love, Evelina

Ballet

Tako kot sem vam povedala, sem z objavami zelo zadaj. Tole so slike iz baletne predstave, ki je bila v marcu. Moja sestrična je imela nastop in vsekakor tega nisem želela zamuditi. Prav tako pa sem izkoristila priložnost, da sem se prvič preizkusila v slikanju baletne predstave. Tako nekje zadaj na balkonu, obkrožena z gledalci, iz vseh strani, sem jaz pritiskala na sprožilec čim redkeje, da gledalcev ne bi motila. Sem pa morala, ker so me srbeli prsti. (:

Balet mi v otroštvu ni bil všeč. Ravno takrat pa je gospod iz tujine po osnovnih šolah iskal deklice, da bi se priključile njegovi baletni skupini. Ker sem bila suhica in ker sem imela lepo oblikovano špičko, sem mu bila zanimiva. Vem, da me prepričeval in domov klical kar nekaj krat. Mene pa balet ni zanimal. Nikoli se mi ni zdelo, da bi bil za mene ta miren ples (: Zato sem ga zavrnila. To je bilo v prvem razredu. Ko pa je Evelinca odraščala se ji je zdel balet vedno bolj nekaj posebnega in občudovanja vrednega.

Prava paša za očke, vsi ti gibi in glasba, ki te popeljejo v čisto drug svet, kjer je popolnoma vse možno in kjer ti včasih zastane dih.

Prvo so začeli otroci, nadaljevali najstniki in se kasneje tile tudi poslovili.

 

Zatem so pa prišli še sodobni plesalci in kasneje še dijaki baletne šole.

Slikati baletne gibe je bilo zelo zanimivo, sploh pa ni bilo težko ker imam ritem in sem lahko predvidevala, kdaj bodo gibi izvedeni popolno. Edina težava je bila ker nisem želela preveč slikat in s tem motiti gledalce.

Kako se vam zdijo slike za prvič? Vam je balet všeč?

Love, Evelina

Majska

Maj se mi zdi en takšen lep mesec. Mesec, kjer se vse rojeva in cveti, se množi in se veseli. Vrtnice kažejo svoje lepe barve ljubezni. Listje zeleni. Vonj pomladi se razprši. Kaj pa ljudje? Gledamo skozi kristalne oči ki se svetijo ob pogledu na soljudi? Gledamo skozi rožnata očala?

Ko smo otroci sanjamo o tej eni ljubezni, ki nam bo stala ob strani. Ko smo najstniki jočemo zaradi vseh strtih src. Ko smo odrasli pa ne znamo več ljubiti, ker se bojimo. Bojimo se predati, prepustiti in sebe ljubiti. Čustva so zame nekaj najlepšega in hkrati najtežjega… In če dobro pomislimo ljubezen resnično ostane za vse življenje. Pa ne samo ljubezen do partnerja, ampak tudi do sočloveka, do živali, do narave, do vsega kar nas obkrožuje. Ne pozabimo, da nasprotje ljubiti je sovražiti in da med njima zna biti zelo tanka črta. Ostanite na strani ljubezni!

P.S.: Se opravičujem za mojo odsotnost. Ko ne gre, pač ne gre (: Veliko sem pisala, pa vendar ni bilo časa za pregled in objavo. Bom nadoknadila. Se mi dogaja in všeč mi je tako.

Z ljubeznijo, Evelina

Selfie ali kako nastanejo dobri sebeki

Bilo je pred enim tednom ko sva skupaj s T. sedeli na zidu sredi Vrsarja. Jaz močno zagledana v dve dekleti, kako odvezujeta vozle. Potem pa pogledam proti T. in ugotovim da me je slikala.

Kraj "zločina"

Pa ji rečem, naj mi pokaže slike, v tistem pa se spogledava z popolnim neznancem. Ne polagam skoraj nič pozornosti in potem rečem T.: "Te bom jaz slikala." Vzamem telefon, želim slikat, pa opazim da nekdo hodi proti meni. Pogledam in vidim ta istega fanta, s katerim sva se pogledala v oči.

Pa me vpraša: »English?«
Jaz: »Yes.«

Takoj za tem pa: »Selfie?«

In jaz: »Ok. (: «

Mislim kako bi mu sploh lahko rekla ne (: Nastavi telefon nekje nad najinima glavama in slika. Se obrne in gre. S T. se spogledava in se nasmejiva, saj nobeni ni bilo nič jasno. Že spet jo želim fotografirat, ko pride do mene in vpraša: »Instagram?« In jaz: »Yes.« In se nasmejim. V naslednjem trenutku mi v roke potisne nek giganski telefon, malo zmedena v glavi premlevam svoj naslov, stisnem search in me ni našlo. Mi vzame telefon iz roke, se obrne in mu rečem: »Bye.« On pa niti pisknil ni. Samo zrl je v telefon in se odpravljal po poti kateri je prišel. Malo premlevava, kaj se je ravnokar zgodilo in vidiva, da se mu je mudilo na ladjo. Potem pa začnem rahlo paničarit. »Kaj če sem napisala napačen Instagram naslov. Mislim, tako pogumen je moral biti, da je prišel dvakrat do naju. Potem pa še bo kje mislil, da nisem želela napisat pravega Instagrama. Jooj in jooj, pa še slike ne bom dobila.«

Vse to je trajalo nekako celo popoldne. Dokler zvečer skoraj ne zakričim: »TTTT., dodal me je.« Čez kakšne pol ure pa: T., pa sliko je tudi objavil.« 

Ker se to res ne zgodi vsak dan, da bi do mene pristopil Američan sredi malega istrskega mesta Vrsar, vam še »pripopam« fotko.

Meni je polepšal dan. Thank you! (:

Zdaj pa še nekaj ostalih Happy fotk.

Razlaga gif-a: Želela brcnit. Pa vendar na prvi sliki izgleda kot da plešem gangnam style. 

Upam da ste se nasmejali. Ste se?

 Love, Evelina

P.S.: Če koga slučajno zanima moj Instagram. Klikni tukaj.

Prvomajski pobeg

Tako kot vsako leto sem tudi letos, za prvi maj pobegnila iz Maribora. To so bile bolj aktivno obarvane počitnice. Bila sem s tekaško ekipo na tekaškem taboru s Heleno Javornik (FB - Tekaška vadba v Mariboru). Tako smo se štiri dni rekreirali v istrskem mestu Vrsar, katerega sem obiskala prvič.

Lepo mesto naseljeno v hrib z bogato zgodovino. Kar pomeni da je bil Vrsar prava paša za moje fotografske oči. 

Kaj vse smo počeli pa v naslednji objavi (:

Love, Evelina

Aprilska, pa ne šala

A ni tudi vsak posameznik svet zase? Skrivnosten svet, ki ga pozna samo sam? Tudi če popolnoma razkrijemo sebe drugim, še vedno se v nas nekaj skriva ali pa se spreminja. Zato ne sodite ljudi, saj jih dejansko sploh ne poznate. Poglejte se v ogledalo in začnite raziskovati sebe. Toliko lušnega še ne veste. Počasi, kapljico za kapljico, raziskujte svoj ocean. Ostala pa le opazujte od daleč, ne tiče se vas preveč. Če pa se kakšna svetova združita, pa nastaja nov skrivnosten svet, vendar še vedno imate svojega, lastnega in skrivnostega. Na tega le ne pozabite.

Fotografija ja moja last.

Želim vam lep skrivnosten večer, Evelina

Marčevska

Že tretji mesec se končuje in tretjo sliko prikazujem. 

Z besedilom, ki pove, da ...

Si edinstven/a. 

Tega bi se resnično morali zavedati. Ne pa da se primerjamo z manekenko na naslovnici ali s komerkoli, ki "ima več", in jim želimo biti podobni. Prav vsaka "napakica" vas dela posebne in unikatne. Te so del vas samih. Vsaka zunanja napakica se niti ne opazi, ko razkrijete svojo prijetno notranjost. Prav tako kot vsaka zunanja lepota, lahko kar hitro zbledi, ko se razkrije vaša mračna notranjost. Ne spreminjajte se zaradi drugih in sprejmite tisto, česar pri sebi ne morete sprejeti, in vam ni všeč. Šele ko svojo slabost sprejmeš, jo lahko začneš razreševat. Imejte se radi. Cel svoj paket. Šele ko se imate radi, vas začnejo imeti tudi drugi.

Fotografija je moja last.

Z ljubeznijo, Evelina

Februarska

Vsak mesec. Ena misel. Ena fotografija.

Januar.

Slika je moja last. Besedilo še neznanka.

Love, Evelina

Moja nevihta

Mojafotografija: Sončni zahod, Maribor, 2013

Maham vsem skupaj, čeprav me ne vidite. Se opravičujem za mojo dolgo odsotnost, sploh si ne upam pogledat na datum zadnje objave, zato ne bom. Najbolj smešno je, da sploh ne vem zakaj nisem ničesar napisala na blogu. Ideje sem imela, čas občasno tudi, elektrika nam je delala, izpitnega obdobja nimam, zaljubljena nisem in olimpijskih iger nisem gledala.

Malin pač pozimi ni in zato sem malo poniknila. (:

Pisanje mi nikoli ni delalo težav, vedno sem vedela kaj napisat, čeprav je bilo vejičasto ali kako drugače narobe. Vedno sem imela besede. V zadnjih tednih pa totalen blackout. Pisala sem in pisala, vendar nič ni bilo dovolj vredno objaviti in sploh se mučiti naprej s pisanjem.

Nekje sem prebrala, da ima vsak umetnik takšno obdobje, ko iz sebe ne spravi ničesar in da takrat raste in se uči. Nimam se za umetnico, ampak to se mi zdi nekako najboljša razlaga (; V tem obdobju sem iz sebe lahko spravila samo naslove objav, zdaj pa kot vidite se vračam v svoje ustaljene tire.

Po nekaj mesecih sem v roke vzela fotoaparat in si beležim čudovite prizore, ki mi jih ponudi narava. Malo me je za rokav pocukala tudi dobrodelnost. Že spet je uporabna moja podlaga za telovadbo. Zjutraj ponovno prvo poskrbim zase in se razvajam. Tudi knjige so mi bile potisnjene pod nos in spoznala sem čudovite osebe.

Več o tem in še o čem, pa drugič.

Love, Evelina

P.S.1.: Medtem ko je bilo zatišje pred nevihto (beri: mojim pisanjem) sem tukaj dosegla in presegla 100.000 ogledov. Čeprav se komu ta številka ne zdi nič posebnega. Meni pomeni ogromno. Hvala vam!

P.S.2.: Dejansko je moje pisanje res podobno nevihtam, ker nekatere v dobrem smislu čisto pretresejo moje objave in dajo misliti. Ker dovoljujem širjenje utemeljenih mnenj pod komentarji. Včasih pusti ta moja nevihta jezo pri slavistih in tistih, ki jim več pomeni, ne kaj piše, ampak kako je napisano. Pa še skupna lastnost je ta, da neviht ni vedno in tudi mojega pisanja nekaj časa ni bilo. Upam, da me moja nevihta ne bo kmalu pustila na cedilu... (:

Januarska

Vsak mesec.
12 mojih slik.

12 besedil, ki niso nastala pod mojim peresom.

1 zgodba.

Z ljubeznijo, Evelina

Zadar

Najlepši sončni zahodi in meni lepo in zanimivo mesto.

Čisto vsak dan so bili sončni vzhodi in zahodi drugačni. Slike tega sončnega zahoda so nastale ko smo se vozili z vlakcom proti centru Zadra.

Kar malo pogrešam ležanje na plaži z možgani na off. Ampak čivave na straži pa nobene nisem imela (:

Kako so vam všeč slike in mesto Zadar?

Love, Evelina