TUJINA-Dva dni pred odhodom

Pa smo tam. Urejanje zavarovanja, telefona, bančnih računov in nekaj »kavic« je za menoj. Nekaj poslovilnih objemov že podeljenih. Solze potočene še nobene. Ter veliko besed, kot so: »Ostani pogumna!«, »Se slišimo in se skajpnemo.«, »Te pridemo obiskat.« itd. 

Kaj pa moji občutki? Kaj se dogaja v glavi nekoga, ki se preseli sam? Res imam to srečo, da vem kam in komu, pa vendar tudi vem kaj zapuščam. Poslavljam se v mislih od vsakega kotička v našem lepem zelenem Mariboru. Od vsakega koščka mojega doma. Kupujem si stvari, ki vem da jih tam ne bo, npr. kisel jogurt MU (ne delam reklame), bobi palčke polnjene s arašidovim maslom Prima, čokoladic Frutabella, žemljice polnjene s pariško klobaso (ob tem se spomnim osnovno šolske dni, ko smo s sošolkami v šolskih copatih hodile v bližnjo trgovino in si kupile natančno ta sendvič; še vedno je isto dišal, čeprav okus ni bil tako dober, najbrž ker ni bilo iste družbe in šolskih copatov (; ), Mullerja in DM-a. Hodim po poteh, ki sem jih prehodila tolikokrat. Poslušam petje čričkov in šelestenje listov. Telovadim na naši terasi in plešem, kot da me nihče ne vidi. V mislih se poslavljam od gospoda, ki je vedno okoli druge ure, hodil s svojo posebno hojo in s pomočjo palice po drevoredu in mimoidoče spraševal za uro. Vedno ko sem ga srečala sem vedela, kaj bo me vprašal. Zajemam vse detalje v svoj spomin, da le česa ne izpustim. Je to noro? Mogoče, ampak takšna pač sem. Boljše da se zavestno pripravljam na odhod, kot pa da me tam kaj preseneti. Meni je lažje se posloviti in iti, kot pa se delati kot da nič ni.
 Zavedam, da bodo tam, na Fuerteventuri, natančneje v Corraleju, nastajale nove in lepe malenkosti, ki me bodo delale srečno. Nekatere so se mi že vtisnile v spomin, na primer hoja po mivki kadarkoli, rjovenje vetra in valovanje valov. Opazovanje plime in oseke. Nočni sprehodi v dvoje ob obali. Vonj morja. Ritmi salse. Umetnine iz peska in še in še. 

A najtežje od vsega je gledati solze mame, ko omenjaš odhod. Moje mame nisem navajena jokati, vedno se mi je zdela čustveno močna oseba, ki ne zlahka pokaže čustev, zato so takšni odzivi zame zelo težki. Čeprav vem, da je to normalno... 

Zato se resnično veselim, ko bom končno na otoku, saj bom vedela da je poslavljanje za menoj. Do takrat pa še malo solzic, smeha, straha in mešanih občutkov. (:

Z ljubezniijo, Evelina

TUJINA-Goodbye Slovenia!

Včasih kolo življenja hoče drugačne poti. Malo te vrže iz cone udobja in te napoti na neznane poti, da preizkuša če še vedno zaupaš.

Če zaupam, čeprav vem da sem lahko hudo ranjena. S svojimi dejanji sem sporočila, da zaupam. Zaljubila sem se v fanta 3000 km vstran, se usedla prvič sama na letalo in odpotovala k njemu. Po enem mesecu pa pol, pustila vse svoje osebne stvari tam in šla na dopust v Slovenijo, ter po ostanek svojih stvari. Bil je šok za starše, ko sem jima preko Skypa povedala, da bom ostala tukaj. Mama je rekla, da je prehitro. Moj odgovor pa je bil, da nikoli ni prehitro ali prepozno vedno je tako kot more bit. Verjemite tudi meni ni lahko, ko imam v Sloveniji vse; dom, starše, hrano, prijatelje, tudi delo sem imela.

Ampak rabim to. Vem, da se morem odseliti. Res sem še mlada in se nekaterim zdi, da preveč hitim in da sem malo naivna. Ampak veste kaj, poznate moje ime, ampak mojega srca, misli in duše pa ne. Jaz se spoznavam, in odkar se spoznavam se bolje poslušam in se tudi slišim. Še vedno se zavedam, da lahko gre kaj narobe, še vedno lahko pridejo padci. Vem pa tudi, da če ne bi naredila tega koraka, ker bi me bilo strah, si ne bi nikoli odpustila.
Želela sem spremembo, dobila sem poziv, vprašanje je bilo samo kakšen bo moj odziv oziroma odgovor. Vem da me čaka en pester rollercoster, ampak se ga veselim. Ker ga res nikoli nisem pričakovala, nikoli si nisem mislila, da bi pa se jaz preselila iz Slovenije. Vesolje pa je najbrž imelo za mene drugačne načrte. Malo se mi šibijo kolena, malo mi poskakuje srček, malo se smejim, malo sem žalostna. Obdaja me toliko čustev… Iz notranjosti pa slišim samo eno: »Moreš it, saj veš!« (:

Z ljubeznijo, Evelina

Dopust, ki se končuje in »izgubljeni čas«

Edini enomesečni dopust, na otoku, ki ga še lani nisem poznala. Zaljubljena, kot si še 5 mesecev nazaj ne bi niti mislila. V fanta, ki ga nisem želela, saj mi je sami bilo super. Pod besedo dopust, si vas večina najbrž predstavlja... ležanje na plaži v senci palm ob zvokih valov. Mirno dopustniško razpoloženje.

Moj dopust je bil popolnoma drugačen. Na plaži sem bila v enem mesecu in 10 dneh natančno 3 krat. Od tega sem se enkrat samo sončila, drugič sem preskakovala valove ali pa se pod njimi raje potopila in tretjič zaplavala v pol metrski »mlaki«, saj sem pogrešala žabico in plavanje po nekaj sto metrov iz obale. Naj razložim, da je otok na katerem sem, znan ravno po najčudovitejših plažah. Ha, smešno, ne?  Se zdaj sprašujete, kaj za vraga sem sploh počela?

Vse, kar je možno v dvoje.

Predstavljajte si dve zaljubljeni osebi, ki sta malo zmešani, imata smisel za humor in se ne zlahka naveličata drug drugega. Rezultat: Izgubljanje veliko časa za katerega ti ni nikoli žal (:

Spreminjanje bioritma.

Če sem bila še pred nekaj meseci nazaj jutranja ptica, ki se je zbujala ob 5h. Sem v enem mesecu postala nočna ptica, ki je ob 5h začela hoditi spat. In nočne ure ti vzamejo veliko časa, saj si veliko manj produktiven ponoči, kot pa zjutraj ali čez dan. In od dneva nimaš skoraj ničesar. Samo enostavno je to bil edini način.

Čistila.

Sama se počutim najbolj domače, ko vse počistim. Torej je na vrsto prišlo generalno čiščenje stanovanja. Kako globinsko in podrobno sem čistila raje ne bom, ker vas najbrž ne zanima, ampak vzelo mi je veliko prostega časa. Poleg tega pa sem v čiščenju uživala, saj je bil to edini čas ko sem bila sama s svojimi mislimi. Če sem prej včasih hodila k meditaciji in sedela ter zajadrala za 45 minut v svoj svet. Potem sem se zdaj naučila meditirati tudi med čiščenjem stanovanja. Praktično!

Jedla

Hrana, ti lahko vzame veliko časa, kot za pripravo, kot tudi da čakaš da ti jo pripravijo. Potem pa še čas »hoblanja« in kasneje čas prebavljanja. Če pomislim za nazaj, se mi resnično zdi, kot da bi cele dneve samo jedla. Med tem dopustom sem tudi ugotovila, da nisem niti malo izbirčna. To kar sem dobila na krožnik to sem jedla in vse je bilo prav zares dobro. Španska kuhinja mi je všeč, čeprav… se še vrnemo kdaj nazaj h kulinariki (;

Najina dvorana za treninge plesa. Na desni jaz, na levi M. Najino ime: Vulcano dance

Plesala

Dve uri treninga na dan, na najlepšem prostoru kar je možno, s pogledom na morje, popolnoma zastonj. Potem pa še zvečer obvezno plesanje vsaj enkrat na teden. Ali v ritmih salse ali v bližnjem klubu ob zvokih najnovejših glasb. In to je kar sem resnično pogrešala v Mariboru. Družbo, ki bo dejansko šla uživat in plesat. Ne pa pit alkohola in si delat sramote. Hvala M., za tvojo družbo, ker ti veš, kako to gre (:

Se družila in spoznala nove ljudi

To da so ljudje tukaj bolj odprti najbrž ni nič novega. Hodiš po ulici, ješ kosilo pa te kdo ogovori.  Prvo vprašanje je večinoma vedno s kot pa si. In ljudje tukaj poznajo Slovenijo, tako da je prav luštno, ko ne rabiš razlagat, da je med Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko ena luštna državica po imenu Slovenija.

Ko pa še imaš fanta, ki pozna veliko ljudi pa je še toliko bolj pestro. Nova imena, novi obrazi in toliko poljubčkov. Zakaj poljubčkov? Če jim tukaj v pozdrav ponudiš roko, te prav malo čudno pogledajo. Obvezno sledita še dva poljubčka na lička. Ko pa jaz balkanska duša hočem prilimat še enega, pa je že prav smešno. Prvo ponudim samo roko, pol pa hočem še enega več.  Jeb* ga, pri nas se pač dajo trije.

Čas, ki ti ga vzamejo Španci

Tukaj se nikomur nikamor ne mudi. Na blagajni se ti kar hitro lahko zgodi, da si na vrsti, pa pride prijateljica od prodajalke in začneta debato. Da bi delala dve stvari hkrati? Ne, to pa ne. Prvo se bo malo posvetila prijateljici, kar lahko traja tudi 5 minut, pol pa prideš na vrsti ti. Tudi v edinem Lidlu na celem otoku ni nič drugače. Če pri nas delajo kot po tekočem traku, si tukaj vzamejo čas.

Nenavaden dopust, ampak to je ravno tisto po katerem si ga bom zapomnila. Prav nič ne bi spremenila, samo malo bi ga še podaljšala. Ampak zaenkrat grem domov, kjer me že močno pogrešajo. Še malo pa se vidimo (;

Z ljubeznijo, Evelina

2. rojstni dan

Danes smo 8.8. in to pomeni, da ima moja mala virtualna beba rojstni dan. Stara je že dve leti. Ne bom rekla, da sem zadovoljna z mojim delom na blogu v tem letu, ker bi lagala. Ni bilo toliko idej, motivacije, navdiha in najbrž tudi časa. Še vedno pa mi je blog »prinesel« nekaj čudovit stvari in ljudi. Še vedno neizmerno rada pišem, čeprav si premalokrat vzamem čas. Še vedno rada berem in spoznavam ostale blogerje. Še vedno sem močno povezana z Evelinomalino. Postala je del mene. Najbrž sem samo rabila malo odmika. Mogoče sem potrebovala v življenju malo več akcije, da bom imela o čem pisati. Čeprav mi je malo žal za vse ideje, ki sem jih imela v glavi pa jih nisem prelila na virtualni papir. Pa vendar moj moto je še vedno: »Vse se zgodi z razlogom.«

Kako bo naprej ne vem. Vem pa, da Evelinamalina ostaja. Imam pa občutek, da bo malo zatišja, ker se mi življenju dogajajo velike spremembe in mislim da bom potrebovala nekaj časa. Upam, da bo to samo zatišje pred velikim BUMom. (Začutila sem vznemirjenje ob zadnji povedi, mogoče pa je res nekaj na tem (; ).

Verjemite mi, da prav pogrešam ko sem se vsak večer  posvetila blogu in svoje misli uredila ter jih prelila na papir. Pogrešam ko sem naslednjo jutro prebirala vaše komentarje, ki so me prav vedno spravili v dobro voljo, čeprav je bila zmes tudi kakšna kritika.

Kakorkoli upam, da ostajate z menoj v dobrem in slabem. Da vas nisem z mojo neresnostjo odgnala in želim da me razumete ter da se še naprej beremo, saj mi to daje zagon in motivacijo.
Hvala vsem tistim, ki po dveh letih še vedno zahajate na moj blog in tudi tistim, ki ste to komaj začeli (;

Z vami bom tokrat delila malo statistke, toliko da lahko vsako leto vidim, kako napredujem, čeprav mi te številke ne pomenijo veliko. Največ mi pomeni ko sem sama zadovoljna z napisanim. Ko tudi če grem čez pol leta brat neko objavo, da vseeno lahko rečem: »Wow, resnično sem ponosna na to kar sem napisala.« Upam, da to rečete kdaj tudi vi. (;

Torej…

August 2013 – August 2014

390 objav

71 Bloglovin sledilcev

115 GFC sledilcev

308 FB sledilcev

387 Instagram sledilcev

Največ objav v enem mesecu: August 2013: 19

Največ komentarjev na objavo: 44

Največkrat ogledana objava Prsi (.) (.) : 990

Komentarjev na blogu: 3576

Največ ogledov v mesecu Septembru: 8.790

Skupno ogledov strani: 120.758

Še ena misel za na konec. Vedno bi lahko bilo še boljše (:

Z ljubeznijo, Evelina

Prvi nastop v tujini

Že spet se malo javljam iz otoka sredi Atlantskega oceana. Dnevi tukaj še hitreje minevajo, saj so vsi popolnoma zapolnjeni. Sploh ne morem verjeti, da sem tukaj že več kot mesec dni. Prvič v življenju sem več kot 7 dni vstran od doma in to popolnoma sama. Dobim kar nekaj vprašanj, če me kaj daje domotožje. Pa morem po pravici povedat, da nimam domotožja. Še?

Ne vem, ali zato ker vem da se vrnem nazaj. Ali zato, ker se že od prvega dne počutim tukaj zelo domače.

Najbrž bi vam lahko povedala, kaj več.

Ko sem bila še v Sloveniji, sem že vedela, da bom 4.7. delala oziroma bolj natančneje plesala, skupaj z mojo slovensko prijateljico v enem hotelu, tukaj v Corrajelo. Tako da so že v Sloveniji potekale predpriprave, kaj bova imeli oblečeno, katera bo sestavila ples itd. Vse je potekalo preko interneta in videoposnetkov. Že takoj prve dni ko sem prišla tja, sem se začela intezivno učit plesa. V manj kot 4 dneh sem se naučila celotne koreografije, seveda pa brez dobre "učiteljice" ne bi šlo. Hvala M. (: Tako je bil pred nama prvi nastop. Bili sva vzhičeni. V sklopu svetovnega prvenstva v nogometu sva v polčasu zaplesali najin ples. Enkrat popoldan in še enkrat zvečer. Bilo je super. Ena izkušnja več in ena referenca več.

Nastale so pa tudi prve fotografije, da si lahko malo predstavljate.

 Pa še slike iz nastopa:

Vam je všeč? Bi radi videli koreografijo?

Se beremo kmalu. 

Z ljubeznijo, Evelina