Ko ne morem spat

Napisala včeraj pred spanjem:

Sem mislila, da bom lahko šla danes spat pred drugo uro, pa je že zdaj ura ena ko to pišem… Tako da mi najbrž ne bo uspelo. 

Bi že spala, če ne bi nekaj šla iskat v torbico, v kateri sem našla kuverto. Kuverto, ki mi jo je dala deklica, ki jo učim. Vedela sem, da sta noter dve malenkosti, ki sem ju videla in jo je izdelala samo za mene in popolnoma sama. Je pa deklica tudi povedala, da so noter kartice. Ker nisem imela časa, jih na vajah, nisem pogledala. 

Danes pa sem držala kuverto v roki in povlekla dve unikatni malenkosti in tri kartice…
Na prvi je pisalo:

Na drugi pa:
»Draga Evelina, to je zate, ker te imam rada.

Ko sem prebrala te besede, mi je postalo pri srcu tako toplo. Objela me je ljubezen, radost in hvaležnost.

Potem pa sem še prebrala zadnjo kartico in se ob njej nasmejala… (na desni).

Lahko bi šla hladnokrvno spat in pozabila na te občutke. Ampak ker se dobro poznam, ne bi mogla zaspat. Smejala bi se v steno, se premetavala po postelji in mislila na te kartice… Na te nedolžno napisane besede. Na to čisto ljubezen, ki jo premorejo otroci.

Ter razmišljala in razmišljala točno o tem, o čemer trenutno pišem. Dve muhi na en mah: pisanje za blog plus razmišljanje…

Razmišljala bi o tem, zakaj se ne vzgledujemo po otrocih? Zakaj ne premoremo čiste ljubezni? Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Ampak res! Po propadlih odnosih, se bojimo novih, ker nočemo iti skozi isti pekel. Pa kakšen pekel, lepo prosim. Čisto vse je ena lepa igra, kakšen je konec je vedno v naših rokah. Seveda, pa se moremo to igro znati igrati. Gre pa nekako takole. Spustiš se skupaj s tokom in držiš svoje srce v svojih rokah…

Točno to je naredila tale deklica. Ni razmišljala, ali se mi bo njeno darilo zdelo grdo. Ni razmišljala, kako se bom odzvala na napisane besede. Ni pričakovala, da ji bom vrnila karkoli. Zakaj na to, ko odrastemo pozabimo. Pozabimo, da moremo imet svoje srce v svojih rokah in delit ljubezen in ne strahu, jeze in razočaranj. Zakaj se bojimo povedati, kaj čutimo. Sploh če so to prijetni občutki. Zakaj pričakujemo. Hja, ta je najtežja. Vsi imamo pričakovanja… Popolnoma vsi in dokler jih imaš do sebe, je to nekaj dobrega. Ko pa jih imaš do drugih pa zna biti problem… Ljudje ti nikoli ne bodo mogli, dati vsega kar pričakuješ… Pričakovanj pa bo vedno več in več… Sebi lahko daš največ…

V štirih letih ko učim še nisem dobila toliko daril kot letos in prav ničesar od tega nisem pričakovala. Pa poglejte s kakšnimi občutki sem bila danes nagrajena. Če bi pričakovala nikoli ne bi sprejemala vse te beseda in mala darilca z iskricami v očeh in s temi neverjetnimi občutki. Bi pa najbrž šla spat pred drugo uro (; Ampak čas za spanec še bo…

Pa naj povem, da sploh ni "point" v darilih. Že čisto veselje je, ko vem da mi starši zaupajo svoje otroke in ko se vsaki teden srečamo, si izmenjamo nekaj besed in zaželimo lep vikend.

Tudi vam želim lep teden še naprej, Evelina

Iz leta 2013 v 2014

Pa smo preskočili v leto 2014.

Moje zavedanje da se končuje leto 2013 je bilo 30. decembra, ko me je mama vprašala: »Evelina, kje boš ti jutri praznovala?« Moj odgovor pa je bil: »Kaj jutri je že silvestrski večer?«

31. decembra sem preživela delovno za računalnikom, saj sem brisala, kopirala, preimenovala, urejala cel računalnik; od datotek, na tisoče slik, map, itd. Izpraznila sem spominsko kartico na telefonu in na obeh karticah za fotoaparat. Take čistke že nisem delala tri leta. Zato si lahko predstavljate, koliko je bilo gradiva. To sem začela delat povsem spontano, kasneje pa sem ugotovila, da si delam prostor za nove ujete trenutke na fotoaparatu, za nove napisane besede, za nove spomine, za nova potovanja, za nove izkušnje v letu 2014.

Ko sem cel dan preživela na postelji ob prijetni glasbi in na računalniku. Sem se kasneje odpravila praznovanju naproti, čeprav mi sprva sploh ni bilo. (; Zato sem bila vesela, da sem se lahko popolnoma ne svečano oblekla, skoraj nič namazala, vzela penino s seboj in še ostale dobrote ter se odpravila.

Ob dobri hrani, penini in moji stalnici-vodi, z nasmeškom na obrazu, z lepimi mislimi in z družbo smo se zapeljali v leto 2014.

Leto 2013 je bilo zaznamovano z vzponi in padci, z razočaranji in navdušenji, z ovirami in preizkušnjami, s pridnim delom in s pasivnim delom, s telovadbo in lenobo, z mirom v srcu in nemirom v glavi ter obratno. Bilo je točno takšno kot je moralo biti.

Za to leto si želim samo več akcije. Zavedala sem se namreč, da sem velikokrat rekla »ne«, namesto »ja«, »ne vem« namesto »vem« in nekako zavisela med »ne«, »ja«, »ne vem«, »vem«. Bila sem velikokrat ne odločna, zato si želim odločnosti. Sem zelo pravična, zato si želim, da ob nepravičnosti ne bi izbruhnila in se jezila, ampak vdihnila in izdihnila, ter se še bolj zavedala, da mora biti nepravičnost, saj brez nepravičnosti, ni pravičnosti. Želim si več poguma, da me ne bo strah in da bom lahko stala za svojimi mnenji, prepričanji in se sama s svojimi kremplji branila. Želim si ponosa, da ne bom s sklonjeno glavo hodila skozi lepe stvari in jih tako sploh ne opazila.

Da se bom zavedala, da je glavno da sem jaz zadovoljna sama s seboj, da se edino jaz resnično poznam in da ne bom zaskrbljena, če drugi ne bodo videli pravo mene (tako slabe kot dobre stvari). Da se ne bom borila za ljubezen in dobre odnose in da ne bom dokazovala sebe. Ker vse kar bo pravo, bo prišlo k meni brez napora in brez borbe.

Nisem si delala novoletnih zaobljub, ker želje imam vedno in če se v enem letu ne uresničijo, strmim k njim še naslednjo leto in še naslednjo. Z novim letom se prav nič ne konča in prav tako nič ne začne. Je samo nadaljevanje. Kakršno bo, pa bo odvisno izključno samo od nas samih. 

Zato so moje želje za vas takšne:

Ko bo grdo, išči lepo. Ko bo hladno, išči toplo. Ko bo zlobno, išči prijazno. Ko bo žalost, išči veselje. Ko bo sovraštvo, išči ljubezen. Ko bo bolezen, išči zdravje. V glavnem, v slabem išči dobro, ker na koncu je čisto vse slabo tudi za nekaj dobro in prav tako se vse zgodi z razlogom.

Tako ste se z razlogom znašli tudi na mojem blogu in berete mojo dolgo objavo in za to mi je toplo pri srcu, čeprav me fizično malce zebe… (;

Z ljubeznijo, Evelina