Pred nekaj tedni sem nepričakovano srečala prijateljico, čeprav jo komaj poznam, vem da to je (prijateljica namreč). Obe dve prijetno presenečeni da sva se srečali, sva si izmenjali nekaj besed. Ko me je vprašala kako sem, sem odgovorila super, se ji zazrla v oči in nasmejala. Pa je rekla: "Vidim, saj žariš..." Potem sem jo pogledala še bolj globoko v oči in samo sebe vprašala: "Kako to da žarim?
Prejšnji mesec sem imela modno revijo. Predstavili so se čudovito ročno izdelani čevlji, ki sem jih nosila. Hoditi na modni pisti po nekaj mesecih je bilo čarobno. Tega občutka ne znam opisat, kot da bi hodila po oblakih, kot da so tisti ljudje, ki te gledajo tvoji prijatelji in velikokrat se mi zgodi, da se mi kakšna gospa iz občinstva tako iskreno prijetno nasmeji. Zdi se kot da imam nekakšno vez z občinstvom. Zveni čudno? Verjamem (:
Kaj pa če povem, da prav v tistem trenutku žarim, zato zvabim nasmeške na usta neznancev. Kaj če povem, da si takrat ko sem na pisti, ne želim biti nikjer drugje. Kaj če povem, da takrat delam to kar resnično rada počnem. A, zdaj zveni čudno?
Velikokrat žarim ko učim otroke ali ko hodim po pisti ali ko plešem, čeprav ni nujno da vedno ko delam karkoli od tega. In... prav nič nimam proti, če žarim, kar tako na ulici.
Pa vi poznate ta občutek "žarenja"?
Love, Evelina
