"Zasledujeva te"

Hodila sem tam kot vedno, ko grem v mesto, po isti znani poti. Zvečer je tam temno kot v rogu, ampak tokrat je bilo še svetlo. Stranska cesta obkrožena z bloki, s šolo in malo naprej oddaljeno trgovino. Jaz, kot vedno opazujem. Stvari, ljudi, z mislimi tukaj, pa malo tam, pa že spet drugje. Pa vidim moškega, roma, starega nekje nad 30, debelejšega, kako si ogleduje avto in reče nekaj kolegu. Pa se mu pridruži še starejši moški… Jaz pa lepo, kot da ju ne opazim, korakam naprej… 

Na kar slišim, da nekdo hodi za mano… Me je bilo strah? Ne… Potem pa sem menjala stran ceste in šla na desno. Na kar slišim za seboj: » Pa kam zdaj greš?« Delam se kot da ni nič, pa slišim, da sta tudi onadva prečkala cesto. Za tem pa: »Midva te zasledujema.«…

»Ja pa kaj še«, si mislim… Vzamem iz torbice…(ne, nisem vzela solzilca), vzela sem plastenko vode in naredila požirek… Medtem ko za sabo slišim... » Do doma ti bova sledila, se ne bojiš?« Jaz odložim plastenko nazaj v torbo. Hodim naprej, v mislih pa samo, v redu če bo res kaj, imam v žepu telefon, preverim. Okej, imam… 

 Večinoma vedno hodim zelo hitro ampak takrat sem hodila počasi, bila sem zelo slabe volje in utrujena, celo tečna… Pač ni bil moj dan… Zavijem za vogal in onadva za mano. Že spet nekaj govori, vedno je govoril samo en, za to sem predvidevala, da me ne zasledujeta in da tudi ta drugi ni zainteresiran za zasledovanje, samo zabavata se in poizkušata ali me lahko prestrašita… Potem pa reče:« Daj ustavi se malo ali se bojiš?« Pa vedno znova in znova neko govorjenje… Potem pa sem se obrnila, ju oba dva pogledala in rekla: »Ne, ne bojim se.« Vedela sem, da če bosta kaj želela, bom bežala. Nista bila videti športno aktivna, jaz pa imam za seboj kar nekaj kilometrov in šprint mi gre dobro…

Pa sem ju počakala, da sta se mi približala za nekaj metrov, potem pa nadaljevala pot. Še kar naprej in naprej je govoril podobne nesmisle, če grem na pijačo, pa sem jo odklonila. Pa naj ju počakam, da se malo pogovarjamo… Bila sta nadležna… Še sreča, da sem zavila v svojo ulico, onadva pa sta šla naravnost. Zadnje besede: »Ali se ne boš poslovila?« in jaz sem jima z težkim srcem namenila vojaški pozdrav.

Domov sem hodila, kot da se nič ni zgodilo… Zdaj pa razmišljam, če sem ravnala prav in kaj bi bilo če se ne bi zabavala. Kako pravilno ravnat? Ali je v redu, da nisem čutila straha? Vem samo, da z mislimi moreš biti vedno naprej in ne paničarit. Čeprav se mi zdi, da panika pri meni vedno nastopi nazadnje, če sploh… Sem se delala prepogumno?  Ali bi mi sledila še naprej, če se ne bi obrnila in jima pokazala da me ni strah? Če bi začela tekat, bi imela še več veselja in bi začela tekat za mano?

Punce, se je kateri zgodilo kaj podobnega? Vas je že kdo zasledoval?

Če kdo zna odgovorit na zgornja vprašanja, bi bila zelo vesela...

Love, Evelina

Resnica naših življenj

Včeraj sem na blogu Discover your passion, play yor life, reach your dream prebrala objavo, ki bi jo srčno rada delila z vami. Zato jo tudi delim:

Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče. Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.

 

Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj znanja. Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč televizije in molimo poredko. Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti.  Govorimo preveč, ljubimo poredko, sovražimo prepogosto.

Naučili smo se, kako preživeti, ne pa, kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Napravili smo velike stvari, ne pa tudi boljših stvari. Očistili smo zrak, a onesnažili dušo. Obvladamo atom, ne pa tudi svojih predsodkov. Pišemo več, a se naučimo manj. Planiramo več, a dosežemo manj. Naučili smo se hiteti, a ne tudi čakati. Gradimo večje računalnike, ki vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdaj koli, a mi komuniciramo vse manj in manj.

To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.

To je čas, ko je veliko tega v izložbi, a ničesar v skladišču. Čas, ko vam tehnologija lahko prinese to pismo, in čas, ko lahko izberete, ali ga boste delili še s kom ali samo izbrisali.

Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno in recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla. 

Spomnite se, da daste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.

Spomite se, da rečete "Ljubim te" svojemu partnerju in vašim ljubljenim ... in pri tem je najpomembnejše, da tako res mislite. Poljub in objem bosta zacelila rano, ko bosta prišla globodo iz vas. Spomnite se, da se držite za roke in cenite trenutke. Dajte čas ljubezni, dajte čas pogovoru in dajte čas dejanju vaših dragocenih misli z drugimi.

Zdravko Zore

(oglasilo Sončnica - bilten Zveze društvo bolnikov z osteoporozo Slovenije, september 2006)

Za razmislit... Seveda se od leta 2006 tudi nekaj spremenilo, npr. imetja se niso ravno pomnožila, ampak zmanjšala; tudi zraka nismo očistili, onesnažujemo ga znova in znova. Ampak besedilo ima bistvo še danes in je jasno na kaj smo  pozabili; na ljudi okoli sebe, na odnose, na prijaznost, dobroto, skrb...  Čeprav se mi zdi, da se tudi tukaj počasi spreminjamo na boljše... Še dobro, saj je od tega članka že 8 let in če bi bili na istem, bi bilo zastrašujoče in zaskrbljajoče (;

Z ljubeznijo, Evelina