You are not afraid of heights...

Spomnim se, da sem velikokrat rekla, da me je strah višine. To sem si govorila in govorila, ter v to tudi verjela. Potem pa sem prvič šla v Gardaland in se odpravila do prostega pada, kjer sem videla nekatera dekleta čisto bleda in oslabljena. Pa sem si mislila: »To se zgodi, če te je strah višine?«

Stala sem v vrsti in bilo me je strah. V nekem trenutku sem se že skoraj obrnila in zapustila prizorišče. Potem pa sem videla fantke, 7 let manjše, in sem si rekla: »Če zmorejo oni, lahko tudi jaz.« Pa smo bili na vrsti… Bila sem vznemirjeno prijetno prestrašena in v »histeričnem« smehu. Sedela sem in se smejala. Počasi gor, ustavljeno in z polno silo dol. Občutek: BOŽANSKI, srce je razbijalo in jaz sem se smejala. Od takrat verjamem, da me ni strah višine, niti padanja.

Kaj pa pri ciljih, vizijah, željah? Znajo biti ti »previsoki«? Mi znajo tudi ti pognati strah po kosteh? Me je strah padanja?
Ja, me je, tudi jaz sem samo človek. Pa vendar sem se do danes marsikaj naučila.

Včasih si nisem upala zajeti veselja z veliko žlico in uživati v čakanju tistega kar me čaka. Vedno me je bilo strah, da ne bo šlo vse po načrtih. Nisem zaupala v sebe, nisem zaupala v ljudi. Bila sem velikokrat razočarana. To je pripeljalo do tega, da sem čakala na pol v dvomu, da sploh kaj bo. Ni me bilo strah višine, bilo me je strah padanja. Zato si sploh nisem upala segati po višavah.
Zdaj se več tega ne grem. Daljinec imam jaz v roki. Želje, cilje in vizije kopičim v svoji podzavesti, da me v zavesti ne obremenjujejo in da se tako ne rojevajo strahovi. Vem, da tam so vse stvari, ki jih želim in vem da čakajo na pravi trenutek, da skočijo na plan. Saj so popolnoma neobremenjeni in popolnoma brezmadežno čisti. In ko jih začutim, da se nekaj pripravlja, se jih veselim.

A se lahko vse skupaj podre? Se lahko, ampak zakaj bi dramatizirala že zdaj. A veste, trenutno sem na točki, kjer vse štima tako kot treba. Kjer se vsaki dan zbudim in zaspim z nasmeškom. Kjer tudi če je kdaj kaj slabega, se malo "namulim" in je že spet vse v redu. In tile občutki se že vlečejo tri mesece. Zdaj bi najbrž pričakovali tudi, da bom rekla, da me je nekje globoko v sebi strah, da bo se vse to končalo. Pa me ni, uživam v trenutkih ker samo ti, zdaj, so pomembni.

Pa vendar ne letim, niti ne padam. Trenutno samo lebdim! (:

Z ljubeznijo, Evelina

Posebno sporočilo: Hvaležna za prijatelje, ki me kljub moji sreči poslušajo, čeprav njim ne gre ravno tako dobro in hvala vam, ki me kljub moji sreči berete, čeprav imate sami en kup težav. Težave so zato, da se rešijo, čeprav je včasih potrebna samo tolažba in če vas kaj teži ali veseli, jaz sem vedno tukaj. (:
Ob tej priložnosti pa bom citirala Srčno bralko, katero knjigo ravno berem (Ena čisto moja).
"Veliko lažje je biti tolažnik v stiski kot prijatelj v veselju, sploh če ti morda takrat ne gre tako fajn. Mislim, da so tega sposodni res le pravi prijatelji." < 3

2013/2014

Pa je še eno šolsko leto naokoli. Kot nekateri že veste, učim manekensko hojo, poziranje, samozavestno nastopanje in še in še. Tako da je za menoj že 4. leto tega prečudovitega dela. 

Poleg mojih stalnih vaj v Hočah sem za pol leta nadomeščala v Mariboru. Naslednje pol leta pa sem poučevala tudi v Celju in na Ptuju. Prav vsaka skupina je bila zame nekaj posebnega in prav z vsako smo se super razumeli. 

Veliko smo se presmejali, tudi prejokali (čeprav je bil kriv za to tudi smeh), se igrali, plesali, hodili, se učili. Bilo je pestro! Nastajali so čudoviti spomini, ki upam da ostanejo za vedno (:

Z ljubeznijo, Evelina