Ko se prižgejo odrske luči...

Ne bom govorila o hoji po modni pisti, ampak o mojih prvih plesnih korakih na odru.

Lepo jesensko jutro. Vse je porumenelo, listi odpadajo iz dreves in plešejo v zraku pod taktom vetra. Jaz skočim v udobne kavbojke in topel pulover ter pojem obilen zajtrk, da se napolnim z energijo, saj jo bom zelo potrebovala. Vzamem nahrbtnik in že sedim v avtu, na poti v SNG. V meni se že prebuja trema, čeprav je do nastopa še nekaj ur. Poslovim se od atija, ki mi zaželi srečo in že mu pomaham v slovo. Odprem zadnja vrata gledališča, kjer že srečam moje soplesalke in že mi je nekoliko lažje pri srcu. Skupaj se smejimo, jemo malico in vadimo plesne korake. Ure minevajo in napetost narašča. Kar kmalu pride naša plesna vaditeljica, ki nas spodbuja in pomirja ter nam pove, da imamo generalko.

Prvič stojim na odru, ampak zdaj še ne gre za res … Zvadimo brez vsake napake in si po nekaj minutkah že ogledujemo druge plesne točke. Čas teče in v zaodrju je vedno bolj glasno, vsi nekam hitijo. Dvorana se polni. Luči se ugasnejo. In plesna predstava se začne. Mi pa nestrpno čakamo in čakamo, kdaj bomo na vrsti.

Ene oblečene v bolnike, druge (med njimi tudi jaz) v medicinske sestre, v modri minici in v beli srajčki ter z izkaznico, se razgibavamo. Do nas pride vaditeljica, ki nam pove da še ena skupina in na vrsti smo me… Ko se glasba ugasne in zaslišimo zvok, ki ga vse dobro poznamo, že plešemo. Še zdaj se spomnim tega neverjetnega trenutka, ko so luči usmerjene vate in vidiš polno dvorano ljudi, ampak njihovih obrazov ne. Kako razmišljam kaj morem naredit, da vse teče tako kot je treba. Ko delaš špage in plesne gibe ter najlepše je ko končaš in dobiš čudovit aplavz množice… In tako se priklonim. Zaznam zvoke žvižgov in ploskov. Jaz pa z nasmeškom lovim sapo. Tega občutka res nikoli nebi rada pozabila.

Šele zdaj se zavedam, kako pogrešam ples!

Love, Evelina