Lenarjenje

Priznam, lenarim. Ampak zakaj, ne? Včasih je prav prijetno. Sem pa naredila vsaj en korak naprej, iz postelje sem se premaknila za pisalniško mizo. Saj sem zdaj, cel mesec, bila z računalnikom v postelji. To sem rabila, preveč sem pogrešala jogi.

Slika nastala več let nazaj.

Zdaj, ko sem pogledala film Intouchables (prav tako super film, če koga zanima), pa sem se prestavila na teraso. Presenečena sem bila nad tem da prši, po drugi strani pa je tako lepo. Tako prijetno diši po dežju. Zanimivo mi je, kako lahko to kar vidiš in slišiš, zabeležiš z fotoaparatom, ali fotografiraš ali snemaš. Tudi če kdaj kaj novega okusiš, lahko to proba kdo drug. Seveda, da ne bosta čutila enak okus, ampak vsaj približno. Vonja pa se ne da shranit. Nekateri sploh ne vedo, da ima dež vonj. Pa tudi zima ga ima. Ampak njo bom pustila na miru, naj ostane, kjer je. Jaz je prav nič ne pogrešam. Dež pa zna bit prav prijeten. Ima tudi prijeten zvok. Ko kapljice padejo na tla. Prijetno. Sproščujoče. Bluzim. Pa kaj.

Pa pozor.!

Ta čokolada je ogabna. Resno. Ne vem, kaj mi je bilo. Ampak sem jo odprla in pojedla prvo ploščico, pa sem si mislila niti ni tak slabo. Pol pa sem pojedla drugo ploščico pa sem si mislila, saj gre. Po 3 minutah, pa sem mogla pojest vse Raffaelllote kaj sem jih imela, pa še bonbone. Pa popila sem pol litra vode. To ni užitno. Lahko pa dam za poskusit (: Zlobno.

Love, Evelina