Manekenstvo

To besedilo, ki ga bom objavila, je bilo napisano 19.08.2009, vendar še vedno tako razmišljam in všeč mi je. (: Govori pa o manekenstvu.

Vsi vidijo to samo kot hitri vstop v svet slave in blišča, ki ga v Sloveniji sploh ni … Ali bolje rečeno medijske pozornosti oz. prepoznavnosti.

Pri meni se je začelo zelo drugače in nedolžno in to leta 2006, ko sem izpolnila prijavnico za manekensko plesno šolo Vulcano Models. Vpisala sem se zgolj zato, ker je hodila moja nečakinja in me je prepričala. Na vaje sem hodila redno, nikoli nisem izpustila nobenih vaj, razen če sem bila bolna. Tako sem imela svoj prvi manekenski nastop, seveda ni bil prvi nastop na odru, saj sem trenirala ples. Vendar sem kljub temu imela tremo in resen izraz na obrazu. Vendar sem vse naredila, tako kot je treba in se šele v zaodrju sprostila. Morem priznat, da sem kot otrok bila zelo zadržana, domov sem hodila s sklonjeno glavo, nikogar niti v oči nisem pogledala. S temi vajami sem postala bolj samozavestna in sproščena. Tako so nastopi tekli naprej, eni so bili superfinifajn, eni pač malo manj. Včasih sem že tudi želela odnehati. Pri mojem približno osmem nastopu sta mi starša povedala, kako sta se dva pogovarjala o manekenkah in ko sem prišla na oder, sta komentirala: » Ta ima res super hojo.« ( Mama in ata sta sedela za njima.) Potem mi je ena gospodična, ki me je videla ko sem odhajala domov rekla, da zelo lepo plešem, a me niti poznala ni. Taki komplimenti od neznanih ljudi mi pomenijo veliko, saj vem da so iskreni in to je tudi prispevalo, da sem vztrajala in si nabirala izkušnje. Tako slabe, kot dobre.

Ena dekleta so dovolj visoka za haute couture in uspešno osvajajo tuje modne piste. Večina drugih deklet pa gre na miss tekmovanja, zmaga in jo preplavi ta navidezen blišč in prepoznavnost, pred tem pa ni naredila nič za to. Dobro nimam nič proti, ene so s tem zadovoljne, jaz vem, da ne bi bila. Zato sem srečna, da sem ubrala začetniško težjo pot in čeprav še nisem na vrhu, ko gledam nazaj sem zadovoljna sama seboj. Saj zdaj lahko stopim na oder z visoko dvignjeno glavo, čeprav sem mala in razturam. Manekenstvo mi ne pomeni prepoznavnosti, ampak nekaj kar neznansko rada počnem. Nekomu bi se zdelo smešno, saj nisi na odru niti 3 minutke. Ampak v 3 minutah ali še manj lahko očaraš s hojo, energijo, urejenim videzom, postavo in karizmo.
Od mojega prvega nastopa so minila 3 leta in še vedno neizmerno uživam v tem. Včasih se prepustim glasbi in hodim po ritmu, včasih se posvetim fotografom, včasih publiki, včasih pa sami sebi. To me napolni z novo energijo, da »šibam naprej«.

Napisala 19.08.2009. Evelina Donko

            Modna revija za Srednjo šolo za oblikovanje MB, 12.05.10