Tujina - Error in Pepelka

Glava. Preleteva jo toliko misli, ki se zaletavajo in prepletajo, obstanejo in odhitijo naprej. Nekdo bi mi rekel: »Evelina, spravi se meditirat in sprazni glavo!« Ampak jaz nočem. Všeč mi je, ker po dolgem času razmišljam poglobljeno, iz vseh zornih kotov. Nisem imela prazne glave, samo na pol prazno je bila, zdaj pa je na pol polna. Hočem premlevat, razmišljat in pisat. Ker s pisanjem se razjasni cela »kolobocija«, ki se dogaja v tej »buči«. Upam, da se po polnoči ne bo vse tako razpuhtelo, kot se je Pepelkina kočija, in po možnosti ne bom izgubila kaj pomembnega, tako kot je to bil Pepelkin čevelj. Ker vem, da ne bo noben princ pobiral moje misli in jih spravil na papir. To je moja naloga.

Ampak vas morem na nekaj opozoriti. Zdaj me nekaj časa ne bo na spregled, nič pisanja, nič objavljanja, ker prihaja čas z družino. Danes, točno zdaj so moji starši na letalo, na poti k meni. Poleg staršev še moj preljubi brat in njegova punca, ter sestrična. Ne morem z besedami opisat občutkov ki jih trenutno gojim, ne morem vam povedat, kako zelo sem jih pogrešala in kako zelo se veselim, ko jih bom po skoraj enem letu objela. Najbrž ste že iz prejšnjih zapisov razbrali koliko mi družina pomeni, in zato najbrž razumete zakaj se tako veselim.

To je darilo, ki sta mi ga dala brat in njegova punca, lansko leto za rojstni dan. Narisala je prijateljica Nina.

Z njimi želim v teh dneh preživeti čim več časa. Jim razkazati otok, ležati na plaži, se kopati, uživati in enostavno vedeti, da so tam! Dam vam častno Titovo, da bom vse dogodke zaklenila v tisti predel možganov, ki se imenuje spomin in ko bo čas, bom nekaj kar se je dogajalo, tako v moji glavi, kot izven nje, spravila na virtualni papir in delila z vami.

Tako zdaj pa še nekaj uric do srečanja. Čutim vznemirjanje in veselje, ki me spominja, na tisti dan ko sem prvič z kovčki, prikorakala na Fuerteventuro. Malo pa se veselim, tudi tistih stvari v kovčku, ki sem jih naročila iz Slovenije in kaj še naj rečem... Preveč emocijjjj. Error! bip bip, biiiip! Prišlo je do preobremenitve... Error! Prišlo je do preobremenitve.... Error!... Prišlo je...

Do naslednjič z ljubeznijo, Evelina (;

P.S.: In zakaj bi naslov moral biti smiseln?  (:

Kako sva za en dan postala brezdomca II

V prejšnji objavi ste lahko prebrali, kaj se je pripetilo nekega mrzlega aprila in tukaj je nadaljevanje.

Za razumevanje zgodbe, se naprej lotite TE objave.

Po napeti noči z nekaj denarja in kreditno kartico za vlamljanje, sva se odpravila proti domu. Ura je bila nekje dve uri zjutraj.

Poizkušala sva vlomit v lastno stanovanje (da me slučajno kdo ne bo obtožil kriminala) več kot uro in pol,  pa ni in ni šlo. Že spet prezebla, lačna, utrujena sem predlagala, da greva vsaj bližje mestu, da se stisneva na neki klopci in vsaj malo zaspiva. Našla sva boljšo rešitev, ležalniki ob bazenu, v enem hotelskem kompleksu. Na žalost so bili ti mokri, zaradi vlage v zraku, tako da se je dragi vlegel, jaz pa na njega in sva zaspala. No, spal je samo on, mene so morili komarji in veter, tako da me je zazeblo še bolj… On pa je smrčal v svoji najlepši melodiji. Takrat sem se kljub vsemu počutila varno, prijetno in postajalo je tudi smešno. Po eni uri spanja, sem ga zbudila, saj je prišel en stric čistit bazen, zato sva se odpravila v mesto. Ura je bila že okoli šest zjutraj, zato sva šla v edino odprto gostilno, nekaj popit in se pogret. Takrat sva  naredila načrt in se že skupaj vsemu temu smejala… Najini načrti so bili, da počakava D-ja, da se zbudi okoli 8h in ga prosim, da pogleda na internet za številko od podjetja A. Ter jih pokliče in vpraša, če imajo najine rezervne ključe. To je bilo zadnje upanje.  Tako sva tudi naredila, šla sva do gostilne blizu M&D, ter čakala da se zbudita. Sonce je že vzhajalo, bilo je že topleje. Rok se je odločil zaspati, jaz pa sem dremala in čakala kdaj se bosta zbudila. Opazovala ljudi, se smejala sama sebi, ker sem sedela ob nekomu, ki je smrčal in se smejala na splošno vsej situaciji. Druga več nisem mogla, bila sem utrujena, ker nisem nič spala. Bila sem lačna in vse skupaj je postalo neverjetno smešno… Počutila sem se rahlo zadeta, čeprav sploh ne vem, kako se takrat počutiš. Ampak mislim, da je občutek taki, da nisi čisto priseben, smeji se ti pa tudi ne izgledaš ravno najboljše (: …

D. se je zbudil in nama pomagal in res še enkrat hvala.! Lepo je vedeti, da se lahko na ljudi zaneseš. A. je odgovoril, da bo ključe poiskal in da pride zdaj v Corralejo, saj je živel izven mesteca. Rekel je 15 minut. Po skoraj eni uri ga še vedno ni bilo… Nisva vedela, ali ima ključe ali ne. Zato sva D-ja prosila, naj še enkrat pokliče.  Takrat je rekel 5 minut in sva vedela, da najbrž to pomeni 15 minut. Tako pač je to tukaj. Čas je za njih dejansko relativen… Čakala sva ga ob sončnem vzhajanju na klopci ob morju in takrat sem samo upala, da bo imel ta en ključ. Po 20 minutah je prišel z dvema ključema. Zdaj pa pot pod noge in že spet 30 minut peš nazaj do doma. Na srečo sva srečala nekega balkanca, ki je delal v Sloveniji, dragi ga je poznal, jaz ne, ki naju je peljal do trgovine, da sva kupila kruh, potem pa hodila s svežim kruhom proti domu in upala da so ključi pravi. Ko se je hiška odklenila, sva bila  najsrečnejša človeka na svetu. Hitro sva si naredila zajtrk in okoli 11h sladko zaspala, vse do petih popoldne. Bila je dogodivščina in pol, ki je nikoli ne bom pozabila in ostala bo v lepem spominu.

Od takrat dalje, vedno 3x preveriva če imava ključe, tudi ko sva jih kristalno jasno videla že prvič, še pogledava vedno ko stojiva veni, če so se slučajno zgubili med potjo iz kuhinje do hodnika,  in res nikoli več, ne debatirava ali bova odnesla smeti ali ne… In največja finta je, da tudi ko vem, da imam ključ, si ne upam reči da ga imam, dokler že žnj-tič ne preverim.

Nauk zgodbe je najbrž jasen. Ko nekaj nočeš ne naredi, ko nekaj hočeš, to naredi takoj. (:

P.S.: Hvala za deljenje objave na portalu Drugi svet, vendar vas popravljam: "Oh, še kako sem morala prespati na ulici. " (;

Ste pričakovali takšen razplet? Se vam je že zgodilo kaj podobnega?

Z ljubeznijo, Evelina

Kako sva za en dan postala brezdomca I

Tako kot sem vam obljubila v prejšnji objavi, danes pišem o smešni, vendar ne ravno lahki prigodi. Da jo boste popolnoma razumeli morate vedeti nekaj stvari:

1. Tukaj na našem otoku nobeno gospodinjstvo ne plačuje snage, tako kot je praksa pri nas. Prav tako nima vsako gospodinjstvo svojega zabojnika za smeti. Ampak so večji zabojniki razporejeni nekje na ulicah in vsi mečejo v njih. Zakon tukaj določa, da se smeti lahko odnašajo šele po deveti uri zvečer, ko sonce zaide, da ne bi smrdelo po ulicah, čeprav so nekateri zabojniki tudi pod zemljo.
2. »Najina« hiška ima vhodna vrata urejena tako, da jih ne rabiš zaklepat, ko zapuščaš dom, saj se zaklenejo sama.
3. Kakršna koli popravila na »najini«, pod narekovaji, zato ker sva podnajemnika, hiški vedno jo pride »zrihtat« isto podjetje na A.

Če se ne motim bilo je v aprilu, ko sva z dragim odšla na sprehod. Zunaj se je večerilo in ohladilo, zato sva se na srečo toplo oblekla in se z roko v roki odpravila na sprehod v mesto, ki je 30 minut oddaljeno od doma. Čez nekaj uric, pa oba lačna, prezebla in utrujena, jaz tudi z mičkenimi bolečinami v vratu, sva komaj čakala, da prideva domov. Ko sva prispela na dvorišče, sem zagledala vrečko za smeti, ki je že nekaj dni ležala pred vrati in pripomnila: »Kaj če bi odnesla smeti?«

On: »Eh, ne ljubi se mi.« (V tem času vstopi v stanovanje in odloži vse stvari.)

Jaz: »Kaj res ne, če že smrdijo?

On: » Ne.« (V tem času jaz odložim stvari…)

Potem pa v naslednji sekundi: »Ja, dajva te odnest.«

Jaz: »Okej.«

Greva ven, jaz zaprem vrata, se še nekaj časa šaliva.

Potem pa: »Kaj imaš ključe?«

Jaz:  »Ne. Saj jih imaš ti…«

On: »Ne šali se.«
Jaz: »Ne šalim se, kaj jih nimaš ti?«

Ostala sva brez ključev, denarja, telefonov, zaklenjena ven v hladni noči. Jaz sem oseba, ki takoj, začnem iskat rešitve in možnosti. On pa je svojo jezo, da ni vzel ključev, moral malo dati ven iz sebe z obupavanjem in godrnanjem. Jaz pa sem še vedno bila pri rešitvah in tudi pri mislih, kako se bom čez nekaj let temu na vsa usta smejala... Čeprav me je zmes, prav stisnilo, saj sem bila jaz malo kriva, da sva ostala zunaj in ko sem videla, kako mu je hudo, je postalo tudi meni. Ampak takoj po prvem šoku, sva vedela, da vsi ti mešani občutki ki jih doživljava ne bodo pomagali, da prideva v hiško, zato rešitve… Greva do gostilne, katere lastnika poznava in ki je 15 minut oddaljen, da prosiva za telefon in pokličeva osebo, ki bi lahko imela rezervne ključe. Če jim ima… Jaz o rezervnih ključih nisem vedela nič, saj še takrat nisem bila tukaj… Ali obstajajo, ali jih ima ta oseba, ali ono podjetje, ki vedno prihaja popravljat stanovanje. Vse to se je sproti spominjal on. Jaz sem samo nemo upala…

Ravno tisti dan je bila gostilna zaprta. Greva nazaj do najine hiške in še 20 minut do hiše, te osebe, ki bi jih lahko imela… Prepležem ograjo. Zvonim prvič. Nič. Zvonim drugič. Nič. Vidim vse avte doma. Vidim prižgano luč. Slišim acih, acih (kihanje). Rečem: »Na zdravje.« Pozvonim še tretjič. Nič. Pokličem psičko, ta renči, čeprav me pozna. Nazaj do njega. Ja nič, greva nazaj domov. Reče, da bo poizkusil vdret. Pobere prazno pločevinko iz tal in še nekaj plastičnega. Prideva do vrat in začne vlamljat. Jaz nisem mogla nič pomagat, zato se vsedem in čakam, ter upam… Ura je bila že čez polnoč. Zato sem postala utrujena, malo zadremam. Obupa on, pa ga spodbujam. Se pogovarjava, zakaj ne gre vdret, če je že enkrat vdrl v lastno stanovanje samo takrat s kartico… Oba ugotoviva da ne gre. On jezen, vsede v kot in hoče zaspat. Jaz prezebla, rečem da ne morem spat in da grem do mesta mogoče najdem kakšno rešitev. Se vstane tudi on in se mi pridruži.
Hodiva še enkrat do mesta (30 min), srečava prvega njegovega kolega. Ga prosi za telefon, nima omrežja, mu na hitro razloži situacijo, ampak njemu se mudi. Rečem, to pa ni pravi kolega… Srečava še enega, ga vpraša za telefon, pokliče, tisto osebo, ki bi lahko imela ključe, se ne oglasi. Niti prvič niti drugič. Smešno tudi temu kolegu se mudi…

Dragi obupan reče, da bo pa zdaj vsaj M. vprašal za čik, če ima kakšen. Te punce ne poznava, ker je od najinega prijatelja, prijateljica. Oba dva sva jo srečala le enkrat. Ko ji poveva situacijo, nama takoj priskoči na pomoč. Ne da enega čika ampak pet teh, pa vžigalnik. Kdo bi še nama lahko pomagal, da lahko prideva v stanovanje?… Rabiva telefonsko od prijatelja, ki se z uničenjem ključavnic ukvarja profesionalno.  Iščemo wifi, ne dela tam v bližini kot vedno, gremo drugam. Razmišljamo kako priti do telefonske številke. Se spomnim, da ima ta »ključavničar« stran na Fb in tako pridemo do številke. Ker M. ni imela denarja na telefonu, kličemo preko whatsuppa, vendar ravno zdaj nekaj ne dela. Kaj zdaj? Najina rešiteljica, se sama ponudi in da drobiž da sva lahko poklicala iz govorilnice. Nima drobiža. Gre menjat. Kličeva prvič. Drugič. Šestič. Nič. Kaj zdaj? Se pogovarjamo o vdiranju in kako sva že poizkusila, samo da nisva imela kreditne kartice. Da M. svojo baje neuporabno kartico. Pa jo vprašava, če jo res ne rabi. Reče da ne…  Naju povabi celo k sebi, ampak sva odklonila, ker je bila že čisto preveč dobra do naju. Pokazala je skrb in naredila res vse kar je bilo v njeni moči in zato sva ji bila hvaležna… Takrat sva ugotovila, da ti včasih lahko popolni neznanci, veliko bolj pomagajo kot pa nekdo, ki ga poznaš že kar nekaj časa. Za na konec, še nama je dala nekaj drobiža in rekla, da če nama ne bo uspelo vdret, da imava vsaj nekaj za pit in jest. Ker je bila portugalka, se ji nisem znala zahvalit tako kot bi si želela. Ampak vem, da se ji bo ta dobrota enkrat zelo povrnila.

Ura je že bila nekje dve zjutraj ko sva se odpravila nazaj do hiške.

Sva prišla v stanovanje? Sva lahko odprla vrata s kreditno kartico? Kako se je vse to razpletlo, pa v nadaljevanju. (:

Z ljubeznijo, Evelina