Wednesday, July 31, 2013

Včasih si želim...

Včasih si želim, da bi dan imel 30 ur. Da bi lahko naredila vse in še več kar imam v mislih. Ker včasih se mi zdi kot da mi dan spolzi mimo. Včasih pa bi kar stisnila pavzo in uživala v tistem kar počnem. Tako je bilo tudi včeraj. Dvakrat na teden, če je le čas in možnost igramo odbojko na mivki. In tista ena urca mine kot da je ni. Včeraj pa smo si naredili še piknik.

Nekaj Instagram utrinkov:

Začelo se je nekako tako z bezgovim sokom, ingverjem in meto.

Po odbojki sem malo počivala in čakala na dobrote.
Na te dobrote.

Zmes pa sva naredili fotoshoting z akrobatsko stonogo.
 Kako se je končalo niti slikala nisem, bi vam naredila prevelike lušte.
Zdaj pa že letim dalje. Lepo preživite večer tako, kot ga bom jaz.

Love, Evelina




Sunday, July 28, 2013

Polom od presne češnjeve torte

 Mislim da je že, več kot mesec dni od kar so bile češnje in od kar sem delala presno češnjevo torto. Ne bi bilo pošteno do vas, če ne bi pisala iskreno. Zato vam iskreno napišem, kaj se je zgodilo s presno torto.

 
Bil je lep sončen dan, doma pa čisto preveč češenj, za katere se je vedelo, da bodo prej zgnilile kot pa izginile v naše trebuščke. Zato sem pogledovala po blogih in se zapičila v presno borovničevo torto, jaz pa sem imela samo češnje. Pa sem potem malo povprašala, če bi to šlo naredit iz češenj. Najbrž bi šlo, in sem naredila. Seveda pa ni šlo brez težav.



Razkoščičevanje je še šlo, čeprav so me že zelo boleli prsti. Imela sem tudi malo odpora, ker se res nisem želela srečat z kakšnim mesnatim črvičkom. Ko je bilo tega dela konec, me je že vse bolelo, ampak sem bila zadovoljna. Potem pa je nastopila druga težava: mletje oreškov. Sem jih namočila in vse, ampak res sem mislila, da je naš blender dovolj močan, da bo zmlel te namočene oreščke. Pa je šlo zelo težko. Najbrž jih niti ni dobro premešal. Bila sem že tako utrujena, kot takrat ko pretečem 6 kilometrov. Ampak še vedno vztrajna in še vedno odločena, da naredim do konca. Ni mi bilo žal da sem se tega lotila. Čeprav bi že marsikdo prej obupal. Jaz pa sem še vztrajala. Pa sem naredila prvo plast, drugo in okrasila ter dala v zmrzovalnik. Že takrat sem vedela, da ne bo dobro. Ker je imelo preveč okusa po oreščkih in le malo po češnjah. Tako sem ugotovila, da pa le mogoče češnje nekako ne sodijo v presne torte in da tudi ne izgledajo lepo. Ni nobene barve, tako pusta je torta.

Vse moje napovedi so se naslednji dan uresničile. Res ni bila niti malo dobra. Pa imam rada presne torte, kaj šele oreščke, ti so moji prehrambeni spremljevalci. Potem pa so še poizkusili tisti, ki so mi najbližje. Opozorila sem jih, da ni dobro in če želijo lahko probajo, če ne pa tudi ne bom jezna. Da pa kljub temu ni strupeno in da ne bodo imeli nikakršnih želodčnih težav. Poizkusili so vsi. Če bi rekla, da je ful dobro, bi ziher bil vsaj kdo, ki ne bi.
Odzivi: "Pa Evelina, saj ni tako slabo." in drugi glas: "Samo res ni tako slabo, kaj te govoriš." in tretji... Vem da je bilo tolaženje. Ampak tega pa res ne rabim. Ni bilo dobro in pika. Moje brbončice še dobro delujejo. Tako da ne mi nakladat.

Pojedli smo več kot polovico torte, ostalo pa vrgli v koš. Tudi takrat mi niti za sekundo ni bilo žal. No, žal mi je bilo samo toliko, ker vem da eni nimajo dovolj hrane in da so lačni. Žal pa jih ne poznam da bi v tistem trenutku lahko delila zdravo, vendar ne dobro torto. Bi pa jo pojedli, vem da bi jo.

Tako da torte vsaj, dokler ne bom imela novega blenderja ne bom delala. Sem se pa veliko naučila in kljub temu je bilo zabavno. Čeprav ni uspelo. Saj večinoma so tiste stvari, ki ti splavajo po vodi najbolj zabavne.
Torej še vedno ostajam pri kupljenih presnih torticah za 5 € in naslednjič mi teh 5 € sploh ne bo škoda dat. (: Je pa res, da me razjezi dejstvo, da jih v Mariboru ni, medtem ko pazite vi to, jih v Novem mestu imajo.

Bi še radi kaj dodali? (:

Love, Evelina

Saturday, July 27, 2013

Zadar

Najlepši sončni zahodi in meni lepo in zanimivo mesto.









Čisto vsak dan so bili sončni vzhodi in zahodi drugačni. Slike tega sončnega zahoda so nastale ko smo se vozili z vlakcom proti centru Zadra.

Kar malo pogrešam ležanje na plaži z možgani na off. Ampak čivave na straži pa nobene nisem imela (:

Kako so vam všeč slike in mesto Zadar?

Love, Evelina

Friday, July 26, 2013

Summer 2013

Namakanje v vodi, sončenje na plaži in slikanje vseh lepih stvari.
Lokacija: Borik, blizu Zadra.

Sončenje ob borovem gozdičku.

Naš hotel.





Tukaj smo namakali ritke.
Hotelski bazen.

Svetilnik.



Kje ste pa vi preživeli poletje ali kje še ga boste?

Love, Evelina

Thursday, July 25, 2013

The Elephant Whisperer

Minili so dnevi ko sem bila na plaži, se sončila, plavala in brala. V sedmih dneh sem prebrala 560 strani. In eden od štirih romanov je bil Šepetati slonom od preljubega in pokojnega Lawrenca Anthony-ja. Knjiga je po resnični zgodbi, zato jo z navdušenjem delim z vami.


Anthony je imel rezervat v južni Afriki. Kmalu je prejel klic, da mu podarijo čredo devetih slonov, drugače jih bomo ustrelili, saj so nevzdržni in zelo nevarni. Odločil se je za ta korak in slone sprejel medse. Bilo je veliko zapletal, saj so ti sloni sovražili ljudi. V preteklosti so imeli slabe izkušnje. Vendar Anthony jih je razumel, jih opazoval in bil velikokrat v nevarnosti. Sloni so nevarne živali, saj z svojo težo lahko iz kogarkoli naredijo palačinko, sploh pa takšni sloni, kot je bila tale čreda: razburljiva, sovražna in zaščitniška. Vendar Anthony je z njimi navezal stik. Z opazovanjem se je veliko naučil o njih in sebi. O tem je tudi sam napisal v knjigi. Citiram: 
"Od veličastne matriarhinje Nane sem se naučil, kako pomembna je družina. Naučil sem se, da so modro vodstvo, nesebična disciplina in brezpogojna ljubezen bistvo vsake družine. Naučil sem se, kako pomembno je, da ima ob sebi svoje meso in kri, ko se življenje zaroti proti tebi.
Od Frankie, srborite tete, sem se naučil, da je lojalnost skupini najvažnejša. Frankie bi brez premišljenja dala življenje za čredo. Zanjo ni bilo nič pomembnejšega. Ljubezen in spoštovanje, ki ju je dobivala v zameno za svoj pogum, sta bila absolutna. 
Od Nandi sem se naučil, kako velika je materina ljubezen: mati je pripravljena dneve ostati brez hrane in vode, da bi bila ob svojem mladiču, ne vda se in upa do zadnjega diha.
Pri Mandlu sem videl, kako težko je odraščati na begu in v sovražnem okolju in kako so se njegove predane mama in tete trudile, da bi čim manj trpel.
Od Marule in Mabule, Frankiejinih otrok, sem se iz prve roke videl, kaj lahko doseže odgovorno starševstvo v še tako nenaklonjenih okoliščinah. Ta prelepa, lepo vzgojena otroka bi v svetu ljudi imenovali "poštenjaka", to pa je nekaj, česar v današnjem svetu ni več veliko. Videla sta, kako se do mene obnašata mama in teta in tako sta mi tudi onadva naklonila spoštovanje, kakršno po navadi pripade uglednemu sorodniku. Rad sem ju imel.
ET me je naučila odpuščanja. Kljub njeni bolečini in nezaupanju sem uspel navezati stik z njo, a samo zato ker mi je to dovolila. Medtem ko sem bil odsoten (šel je namreč pomagat živalim v bagdadskem ZOO-ju v času vojne), je povrgla, in zdaj je stala v bližini, me gledala in mi ponosno razkazovala svojega mladiča. V mojem srcu je zasedala prav posebno mesto.
Seveda je bil v mojem srcu tudi Mnumzane. Gledal sem jih skozi ograjo in začutil toploto in mir, da sem po šestih mesecih vojnih grozodejstev spet doma, pa tudi neizmerno vesel, ker je bila ob meni vsa moja širša družina. Zvok hrumenja z njegovih želodcev je bil najbolj tolažilen zvok, kar sem jih kdaj slišal. Obdali so me z občutkom vseprežemajoče spokojnosti."



Ter zaključi z najlepšimi mislimi:
"Z novimi generacijami ne bom imel nobenih stikov. Ko sem posvojil čredo, je bil moj cilj spustiti jih v divjino. Nikoli nisem načrtoval stikov z njimi. Hotel sem samo, da bi matriarhinja Nana zaupala enemu samemu človeku. Ko sem to dosegel in je vedela, da njene družine ne bodo več nadlegovali, je bil moj cilj dosežen.
Ko se danes peljem mimo črede, se mi Nana in Frankie včasih še vedno približata. Tudi Nandi, Mabula, Marula in Mandla in seveda ET me še poznajo: čeprav opazijo in priznajo mojo prisotnost in včasih pridejo za Nano, to naredijo veliko bolj zadržano.
Toda najmlajši se ne zmenijo zame, tako kot se jaz ne za njih. Popolnoma. Zanje sem tujec. Odnos, ki sem ga imel z njihovimi babicami, se ne bo nikoli ponovil. Z ljudmi ne bodo imeli nobenih neposrednih stikov - ne z mano ne z mojimi čuvaji. In tako tudi mora biti.
Odrasli bodo tako, kot sem hotel, da bi odraščala prvotna čreda. Odrasli bodo v divje slone. Če je na svetu kaj, česar ne oddobravam, potem je to nenaravno lovljenje in udomačevanje divjih živali, pa naj gre za slona ali za ptico. Edina dobra kletka zame je prazna kletka."


Se zavedate koliko se lahko naučimo od živali? Mi pa jih zapiramo v kletke in vzdihujemo od navdušenja, ko jih gledamo v cirkusih.

Upam, da sem vam dala misliti.

Love, Evelina



Tuesday, July 23, 2013

Top 3 music

Tri pesmi, ki so mi zelo pri srcu.

1. Rudimental feat. Ella Eyre - Waiting All Night


Če poslušaš, nujno poglej tudi video z močno in čustveno zgodbo. Zgodba o padcu, žalosti, želji, vztrajanju in veselju.

2. Marco Ligabue & Chiara Ferragni & Alvin - La diffetenza


Se sploh zavedamo, kakšno srečo imamo, da slišimo. Da lahko poslušamo ptičje petje, zvok morja in najlepše besede, ki jih lahko premore človek. 
Da tudi gluhi lahko vsaj začutijo pesem, je poskrbel Marco Ligabue s sodelovanjem z znano italijansko blogerko Chiaro Ferragni. Poglejte kako mu je uspelo. Ne bo vam žal.

3. Natalia Oreiro - Rio De La Plata


Spomini na moje otroštvo, ko sem zasledila ta video in si zaželela, da bi tudi jaz kdaj bosa in v dežju plesala v ritmih ria na brazilskih tleh. Ko sem začutila to preprostost in veselje ter globoko zgodbo. Natalia je meni bila velika vzornica in še zdaj znam besedilo te pesmi zelo dobro. Se vidi kolikokrat sem migala in pela ob teh ritmih. Ahhhh, spomini... (:

Delite vaših top 3.

Love, Evelina

Sunday, July 14, 2013

6 stvari, ki jih ne bi oblekla

Dobro jutro. Ura je pol šest. Danes sem malo zgodnja ker odhajam na morje. Tako da si pišemo čez en teden.

Bom pa vam napisala o stvareh, ki jih nikoli ne bi oblekla ali obula. Vsaj za enkrat.
Vrstni red je pomemben: od najslabšega do še dokaj sprejemljivega. Prva serija slik meni grdih variant, druga serija malo lepših.

 1. Crocsi. Udobni? So. Lepi? Niso. In prosim lepo, čevlji so lahko udobni, kot tudi lepi. Ne pa, da se delajo norca... In naredijo nekaj takšnega. Katastrofa. Čeprav sem ujela nekakšen nov model crocsov, ki ju vidite spodaj in sploh ne izgleda slabo (od daleč).




2. Pajkice. Rada nosim pajkice. Vendar mislim, da bi se že punce morale zavedati, da se zraven nosijo daljše majice ali bluzice, sploh če so pajkice prosojne. Pravtako, da ne pristajajo močnejšim postavam in da imate lahko majico noter izjemoma, če je to visoki pas in če imate postavo za to.




3. Birkenstock. To so oni natikači, ki so jih najbrž pred nekaj desetletji nosili samo moški. Potem pa si jih je obula Kate Moss in potem so v podjetju rekli, zakaj pa ne bi naredili še žensko kolekcijo in tako je prišla. Kasneje pa so začeli delat še japonke in te so mi celo malo bolj všeč. Pravtako udobni, ampak to ni za mene.



4. Uggice. Udobne, ampak to je vse kar lahko rečem za te copate. Najhuje pa je ko vidim ponošene, da se jim vse skupaj že upogiba in si tako dekleta uničujejo stopala.




5. Visoke gladiatorke. So lepše verzije in grše verzije. Ampak si jih ne predstavljam na mojih nogah. Mogoče samo tiste z visoko peto.





6. Živalska tekstura na oblačilih ali dodatkih. To mi enostavno ni všeč. Nikoli nisem nosila in ne znam si predstavljat, da bi. Nimam potrebe, da bi se zakomuflažirala, saj nisem leopard, ki v zasedi čaka na plen. Zebrasti vzorci še najbolj pridejo v poštev. Sploh obleke so katastrofa, tudi majice ali pa plašči. Nekako pa še lepo izgledajo hlače ali kakšni šali. Ampak mora bit potem styling zelo dobro dodelan. Kot ta prvi naprimer:


To je mojih 6 stvari in vse kar je napisano je samo moje mnenje. Punce, kaj pa ve, ali vam je katera od teh stvari prirastla k srcu? Fantje, ali kaj od tega radi vidite na puncah?

Uživajte in imejte se radi.

Love, Evelina


Friday, July 12, 2013

Čičerika

Zadnji čase mami pomagam pri idejah, kaj naj kuha. Jaz pa sem čisto navdušena nad proizkušanjem novih jedi. Zato sem se odločila, da bom poizkusila čičeriko. Nisem je še jedla, zato sem poiskala nek recept na internetu. Odločila sem se za solato iz čičerike.


Moje mnenje: Čičerika je stročnica, ki je še bolj suha kot fižol. Zato je res super, če jo dodamo v solato ali k omakam. Vendar ne veliko, ampak samo kot dodatek. Midve z mamo sva upoštevali recept in dodali veliko preveč. Rezultat je bil takšen, da niti polovico nisva pojedli. Poleg tega si zraven moral spiti veliko tekočine. Je pa drugače zelo dobrega okusa. Edino kar me moti je vonj. Tako zelo neprijeten je. Zato sem pa bila toliko bolj presenečena nad okusom.

Pa vi ste že poizkusili čičeriko? Vam je všeč ali ne? Bom zelo vesela, če poznate res kakšen dober recept, da ga naslednjič poizkusim.

Love, Evelina

Thursday, July 11, 2013

Izola/Isola



Prvi dan smo se odločili, da preiščemo skoraj vse kotičke Izole. Zato sem vzela fotoaparat in pot pod noge. Prehodili smo, po mojem okoli 15 km, če ne še kje več.


Začeli smo nekje v Dobravi. Potem pa smo se začeli spuščati po gozdni poti, iz peska, kamna ali iz korenin narejenimi stopničkami. Pa po lesenih mostičnih, kjer mi je veter dvigoval oblekico, še sreča da sem bila sama. 



Potem pa smo prišli na divjo plažo, meni zelo lepo. Kamenje, skale, sonce, veter,... V kopalke oblečeni in slečeni kopalci (nudisti). Kar malo čudno je bilo hoditi mimo njih, ampak rešitev - pogled na morje ali pod noge, ker si zaradi kamenja, tako ali tako moral gledat kam stopiš.

 
 


Potem pa smo prišli do Simonovega zaliva. Se osvežili in se čudili vsem sardelicam na plaži :P.

 

Kasneje pa pot nadeljevali proti Izoli, kjer smo srečali nemške karateiste.

 

Prišli do marine in propadlega lunaparka. Tukaj sem razmišljala, kako super fotoshootting bi lahko nastal. Ko imaš v mislih vse kako bi izgledalo, potem pa ti manjka le fotograf (: To se mi dogaja redno...

 

Nato še sprehod po Izoli...


 

Ko se je že večerilo pa nazaj proti Dobravi peš. Zmes smo se osvežili še v hotelu Belvedere in jaz kot velika ljubiteljica sončnih zahodov lovila prelepe barve neba. Na predzadnji sliki poglejte Diano. Še enkrat sem jo srečala in to zelo blizu nas (:






Lahko si predstavljate, kako sladko sem zaspala.

Naslednji dan je bil posvečen poležavanju, sončenju, branju, opazovanju, spogledovanju in še čemu (:

Mogoče kdo, ki je iz Izole lahko boj natančno določi naše prehojene kilometre (Dobrava - Izole, po Izoli, nazaj do Dobrave)?

Love, Evelina