Thursday, October 1, 2015

We all want to love and be loved

Ura 4.25. Spala sem. Čeprav ne globoko. Naenkrat sem začutila dih za svojim ušesom in slišala besede: »Zbudi se … Malo bova zavezala oči …«
Jaz pa sem vzdihnila in rekla: » Pa ne ob tej jutri … Jutri se morem zgoda..«
Njegov kazalec sem začutila na svojih ustnicah in takoj za tem miren: »Pšššššš ... Vstani in mi zaupaj, ter sledi.«
Malo godrnjava sem se vstala s povezanimi očmi in se slepo prepustila vodenju. Šla po stanovanju do stopnic, ki so vodile na streho.
»Kaj je zdaj zgoraj, razen ščurkov, pa še hladno je,« sem razmišljala pri sebi. Odgovor sem imela pred seboj že naslednji trenutek. 2 stola z odejo, dva kozarca z vodo in nekaj svečk. V ozadju pa lunin mrk v prekrasni rdeči preobleki.


V tistem trenutku mraza nisem več čutila, ker mi je postalo toplo pri srcu. To je nekaj najlepšega.
Usedla sva se na stol in objeta uživala v pogledu na luno, ki je vedno bolj začela kazati svoj sijaj. Bila sem srečna in po dolgem času sem v srcu začutila globok mir.
»Kako malo je potrebno za srečo in smešno je, da ravno na te male trenutke pozabimo,« sem premlevala.
Ko sem videla kozarca napolnjena z vodo, sem vedela, to je to. Po moje … In nazdravila sva … Zdravica je zvenela takole: »Ob čudni luni, ob še bolj nenavadni tebi, nazdravljam na te zadovoljne modre iskreče se oči. Ker vem da če boš ti srečna, bom srečen tudi jaz..«

»Kako osladno,« sem pripomnila (izzivalno in z nasmeškom).

Z izzivalnim nasmeškom, Evelina (;

P.S.1.: Ne belite si glave, kdo bi to lahko bil, ker se mogoče motite (:

P.S.2.: Podarite drugim (ljubljenim), nekaj kar jim bo naredilo iskreče se oči. Podarite mami šopek rož, kar tako … Podarite obisk babici, na katero čist slučajno pozabljate. Podarite sebi, karkoli si zaželite. Ker lahko, ker je lepo in ker se boste počutili … Sami preverite, kako! In seveda, ne pričakujte ničesar v zameno, ker če boste pričakovali, v dajanju ne boste uživali. *:

Thursday, September 10, 2015

Najlepši dnevi mojega življenja ali kako preživeti dopust na Fuerteventuri II

Četrti dan ali izlet po severu otoka
Zadnji ponedeljek v juniju smo z družino naredili mali krog po severu otoka. Prva postojanka je oddaljena le nekaj minut vožnje iz mesta Corraleja, v katerem živim. V La Olivi je nastanjena naša občina in čeprav se na pogled zdi, da tam za videt ničesar ni, je meni zelo pri srcu. Tja sem hodila en mesec na pilates in prav vedno, sem se izgubila v vasici in pozabila na čas. Večina si ogleda samo znamenito cerkev v samem centru. Kakšna škoda, ker vasica ponuja veliko več od Centra za umetnost do različnih muzejev in še česa.

Napis iz soli

Takoj po kratkem postanku smo se odpravili do razgledne točke, kjer se lahko posladkate, kaj popijete in si ogledate maketo otoka. Ker pa je bil ponedeljek je bilo vse zaprto, zato smo mi samo uživali v razgledu, naredili par fotografij, se pogovarjali in se odpravili do…



…meni zelo prisrčnega mesteca Betancuria. Čuti se in vidi, da je to mesto najstarejše in fotogenično, vsaj zame. V 14. stoletju in vse do konca 16.-tega je bilo to tudi glavno mesto Fuerteveture, za tem pa je to čast dobilo mesto Puerto del Rosario.
V Betancurii smo nekaj popili in čisto slučajno ravno v gostilni, ki ima tradicionalni kanarski vrt in ne samo to, lahko smo si čisto brezplačno ogledali tudi tradicionalno kanarsko kuhinjo.



Kasneje smo si v Betancurii ogledali nekaj muzejev. Muzej ptic, ki jih lahko srečamo na otoku, pa pridelavo sira, in delanje prtičkov, pa tradicionalne noše, orodje itd. Piko na i, pa je bil ogled multivisiona in 3D filma s smešnimi očali. O.O


In tako se je naš izlet tudi počasi končal, vendar le za tisti dan.

Peti dan ali dan za počitek
Naslednji dan nas je pot napotila v mesto Caleta De Fuste. Tukaj je zelo veliko angležev, s tem tudi veliko njihovih gostiln in restavracij, tako da se resnično brez problema lahko sporazumevaš v angleščini. V enih od teh restavracij smo kosili tudi mi. Božanska hrana, prijazni in profesionalni natakarji. Vsi siti in zadovoljni smo samo ležerno pohajkovali po mestu in počeli nič drugega, kot se pogovarjali in se malo slikali (za moj spomin, se razume).  Kaj več se jim tudi ni dalo, saj naj bi jih prejšnje dni preveč »terala«. :P Ups…


Šesti dan ali mami mi kuha
Mami mi je obljubila, da ko pride sem, nam bo naredila filano papriko. In res se je potrudila. Rok je iz službe prinesel ogromen lonec čez cel štedilnik, mama je po celem Corralejo iskala rumene paprike in jaz sem ji z veseljem pomagala pri kuhi. Lahko vam zatrdim, da je bila božanska in da smo si vsi oblizovali prste. Zato nimam niti ene kvalitetne slike.
Po dobrem kosilu, pa smo igrali Playstation, na žalost mama in ata nista, smo pa se nasmejali do solz. Bil je res super družinski večer.

V tem spominih končujem objavo…
Z ljubeznijo, Evelina

Wednesday, August 26, 2015

Tujina - Eno leto

Danes je točno 1 leto odkar sem zapustila varno zavetje doma. Kar nekaj stvari se je postavilo na mesto, kar nekaj stvari se je sesulo in kar nekaj stvari sem spoznala in se naučila.
Sama sem postala mnogo bolj samostojna, vendar veliko bolj ranljiva, ampak ta ranljivost me je naredila še močnejšo. Priznati svojo ranljivost ni ravno lahko, je pa lepo. Ob današnji obletnici se morem zahvaliti vsem tistim, ki ste mi pomagali tako ali drugače. Denis in Tamara, hvala za besede in vso podporo, ki ni bila majhna. Mišela, hvala ti za vse tiste ure, ki si me poslušala in ti nikoli ni bil problem. Karmen, hvala za vse nasvete, za vse razlage. Mami in ati, moj odhod vaju/nas je tako močno povezal, in ponosna sem na vaju. Hvala za vse ♥ Nina, hvala ker si. Maja, tvoja bližina je zame takšno olajšanje. Metka, samo en čudovit mail od moje bivše šefice, mi je dal toliko, kot mi včasih ure in ure dolgi pogovori ne dajo. Ksenija in teta Ida, hvala za spodbudo, da pišem nove objave in da vem zakaj jih pišem. Hvala tudi Ljubici, Mateji, Simonu, Patriciji, Nini J. ter vsem ostalim ki se spomnite name in mi pišete. Na koncu pa seveda hvala tudi tebi Rok, ker skrbiš zame, ker ti je mar, ker prenašaš moje dobre in slabe dni… ♥ *:
Večina vas ste  bili še preden sem pobrala šila in kopita in zdaj vidim, da sem izbirala prave osebe, saj še vedno ostajate. ♥ In nekaj vas je, ki sem vas spoznala tukaj in upam da bomo gradili lepa prijateljstva. 

Z mami in atijem pred odhodom.

Z nečakinjo v Sloveniji.


Kakorkoli za danes več ne bom dolgovezila, so bili lepi časi in težki časi, so bile solze in smehi, so bile bedarije in poučne lekcije, je bilo vse to in še več. Ampak niti sekunde preživete tukaj, mi ni žal.
Zdaj lani ob tem času sem bila nekje med oblaki, namenjena sem. Zdaj pa se grem hladit v atlantski ocean, zato letim novim dogodivščinam naproti. Se vidimo nekje na poti. (;

Rada vas imam, Evelina

Saturday, August 22, 2015

Tujina - Paket presenečenja

In se vam oglašam… (aplavz) Najbrž me je motiviral paket, ki je prišel iz Slovenije. Pa naj kdo reče, da moja starša nista zlata vredna. (:

Vsekakor sta, pa ne samo zaradi enega paketa, ampak tudi na splošno in tega se zavedam že celo življenje. Tudi ko sem živela doma, smo se razumeli, razen ko je nastopila mamina in atejeva kriza srednjih let, takrat je bilo malo težje. :P Moja puberteta ni nikoli vplivala, ker po besedah mnogih sem jo jaz preskočila. Baje. Jaz nič ne vem. Sem pa zdaj vsekakor preskočila bistvo, kar vam želim napisat.
Torej, ko si nekaj bil navajen jest celo življenje, pa potem kar naenkrat tega ni oziroma nimaš na voljo. Je superfinofajn ko dobiš paket polnih dobrot.  Kot se mogoče nekateri spomnite, sem v eni izmed prejšnjih objav omenila, da ko je moja družina prišla sem na dopust, so prinesli določene stvari v kovčkih. Vendar sem jih na žalost prepozno slikala, saj je že skoraj vse pošlo.
Tako da vam danes razkrivam vsebino paketa in pripovedujem o tem kaj pravzaprav pogrešam iz Slovenije.

Vsebina paketa:


  • Čokolešnik. Hrana mojega otroštva in ker tega tukaj ne poznajo, niti ničesar podobnega, so jutra z njim veliko lepša. Je pa prav zanimivo, saj preden sem šla, ga sploh nisem veliko jedla. 
  • Argeta. Pašteta in pol. Naj povem, da sem komaj pred nekaj meseci našla špansko pašteto, ki je dobra. Ampak z Argeto se ne more primerjat (;
  • Gavrilović. To pa ni zame, ampak za mojega fanta. Hrana njegovega otroštva, poleg Kekca. Ko so moji prinesli Argeto, on ni vedel zakaj tak vik in krik okoli ene paštete. Ko jo je poizkusil pa je rekel, da se z Kekcem ali Gavrilovićem ne more primerjat. Še sreča bo več ostalo za mene. (:
  • Suhe klobase. Doma jih nikoli nismo velikokrat jedli, čeprav sem jih imela rada. Ampak tukaj pa ne znajo delat suhih klobas, nekatere prav niso za jest, ker so kisle in ne suhe. Tako da ko dobiš pravo domačo slovensko suho klobaso, je svet lepši.
  • Knjige. Pogrešam jih. Tukaj je zelo težko najt kvalitetne knjige v angleškem jeziku. Samo kakšno počitniško branje. Je pa res, da še nisem obiskala knjižnice, jo grem v kratkem, samo po mojem je tam samo španska literatura. Prav tako sem tudi začela brat e-knjige, vendar to ni to. Vonj po knjigi, objemanje platnic, listanje listov. Vedno bom pristaš tega. Knjigo Joga, pa sem si kupila že v Sloveniji, samo bi se ji res rada  ponovno posvetila in preizkušala zmožnosti mojega telesa (:  

To je vse iz paketa.

Kaj pa pogrešam na splošno:

  • Družino. A naj sploh zgubljam besede? Mislim da je povsem logično.
  • Globoke pogovore na štiri oči z osebami, ki jih tukaj ni, torej prijatelje/ice.
  • Mojo bivšo službo in otroke. Modne revije, slikanja, otroški smeh in ustvarjanje koreografij za moje sončke.
  • Mamino kuhanje. Čeprav mi pri tem pomaga fant, ki se res trudi in kuha zelo okusne jedi. Ampak mami, je pač mami. (:
  • Sadje iz dreves in grmov. To je luksuz, da lahko greš do babice in si lahko postrežeš s hruško, jabolko, češnjo, slivo, malino, ribezom, kostanjem, orehi in jagodami. Najbrž sem še na kaj pozabila. Saj tukaj lahko zelo lepo uspeva določeno sadje, ker je vulkanska prst rodovitna, vendar moreš redno zalivat in sam gojit. Tukaj kmetje gojijo večinoma samo zelenjavo.
  •  DM in Muller. Pogrešam ko lahko vse najdeš na enem mestu in kozmetiko, ki je dostopna vsem (Alverde, Catrice, Loreal, Maybelline,…) V enem samem supermarketu sem našla Essence in še nekatere, ki jih sama ne uporabljam. Dobiš lahko  dražje znamke in špansko kozmetiko ter kitajsko kozmetiko. Bo se pač potrebno navadit. Zato vas, beauty blogerke, ne berem več tako pogosto, ker mi delate lušte z stvarmi, ki jih tukaj ni. :P
  • Gozdove, reke in travo. Čeprav mi pokrajina tukaj ugaja, ker je posebna in tako kavbojska, občasno pogrešam tisto česar sem navajena. 


Čeprav je seznam kar dolg je na koncu pomembno samo to, da kljub temu da nekatere stvari niso na dosegu mojih rok, še vedno vem, da tam so in to samo en let vstran. (:

P.S.: Hvala tudi vsem ostalim, ki v kovčkih kaj prinesete in naju z Rokom razveselite (:

Lep sončkast pozdrav iz Fuerteventure.

Z ljubeznijo, Evelina

Saturday, August 8, 2015

Tretji rojstni dan

Dragi moji,
sploh ne morem verjeti, da je naokoli še eno leto. Tako hitro je minilo, da ko sem videla datum, nisem mogla verjeti svojim očem. Mogoče je razlog, ker ne čutim menjavanja letnih časov. (: Mogoče je kriva selitev. Mogoče je kriv čas, ker itak vedno preveč hitro teče.

Kakorkoli danes je moj blog star 3 leta in spodaj sem vam dodala malo statistike. V oklepajih je opisano koliko več sledilcev in objav je bilo od prejšnjega leta. Mislila sem, glede na mojo neaktivnost, da bo rezultat še slabši, ampak sem prijetno presenečena. Se pa zavedam, da toliko kot vložiš truda v delo, v svoj hobi, toliko dobiš nazaj. Zato se bom vedno trudila po svojih najboljših močeh. Vedno!

August 2014 – August 2015

412 objav (+ 22 objav)
90 Bloglovin sledilcev (+ 19)
124 GFC sledilcev (+9)
341 FB sledilcev (+33)
481 Instagram sledilcev (+94)

Največ objav v enem mesecu: August in Oktober 2014: 5
Največ komentarjev na objavo TUJINA- Osebna kriza: 44
Največkrat ogledana objava Goodbye Slovenia : 1160
Komentarjev na blogu v 3 letih: 3888
Največ ogledov v mesecu Januarju 2015: 5.873
Skupno ogledov strani v 3 letih: 165.612

Če vas zanima statistika od prejšnjega leta, jo lahko najdete tukaj.

Ravno pred nekaj dnevi sem se pogovarjala s prijateljico in je rekla, da ko se preseliš,  potrebuješ okoli dve leti, da se postaviš na noge. Glede na to, da bom počasi tukaj eno leto, lahko to samo potrdim. V vsem tem času, nisem imela ne volje, ne časa, ne motivacije redno pisati bloga, čeprav je to še vedno moja strast. Še vedno želim napisati več objav v enem mesecu kot zdaj, pisati še bolj kvalitetne bloge in biti inspiracija ter stimulacija vsem vam. Seveda pa želim biti tudi v pomoč, tako da me lahko glede česarkoli vprašate ali spodaj v komentarjih ali na FB ali na mailu: 100lina@gmail.com.

Kdaj pa se bo zgodil veliki BUM, kjer bo več kvalitetnih objav in več truda vloženega v blog?
Obljubila še za enkrat ne bom ničesar, še vedno temelji tukaj v tujini niso trdno postavljeni, jih še gradim, se ob tem znojim, smejim in jočem. Ampak srečna sem in to meni pomeni največ.  Mogoče se kdo ob prebiranju sprašuje: » Zakaj za vraga tako opeva svojo selitev, če pa je to nekaj tako enostavnega?« Zase vem kaj doživljam, če imaš ti kakšno drugo lažjo izkušnjo, pa bodi srečen/a. Ker zadnje čase sem spoznala veliko ljudi, ki so se preselili in naj povem, da od prav nikogar nisem slišala, da je to nekaj enostavnega. Tako da, če imam to izkušnjo bom jo delila naprej, mogoče bo komu pomagala ali pa mogoče koga celo spodbudila in zato bom o tem še veliko govorila. (; 


Za konec pa se želim zahvalit prav vsem, ki ste bi stali »ob strani« in Evelinomalino brali, tudi ko je malo »štajkala«. Hvaležna sem za vas in za vse besede, ki jih prejemam. Hvala!

Rada vas imam, Evelina

Monday, July 27, 2015

Najlepši dnevi mojega življenja ali kako preživeti dopust na Fuerteventuri I

Tako kot sem vam v prejšnji objavi napisala, sem si vzela čas zase, saj sem le tega preživela z mojo družino, ki so sem prišli na počitnice za 10 dni. Kasneje pa sem rabila malo časa, da sem prišla k sebi, da sem lahko slike preletela brez da bi postala žalostna ali celo solzna.
Zdaj ko lahko skoraj dva tisoč fotografij pregledam brez solz in žalosti, ampak z lepimi spomini in celo z nasmehom na obrazu, se vam javljam iz kavča v dnevni sobi, v katero je že začelo prodirati popoldansko vroče sonce.

Spomini na dan, ko sem po skoraj enem letu videla in objela družino so mešani. Niti še niso prišli, jaz pa sem se že obremenjevala kako hudo mi bo, ko bodo odšli. Priznam, totalno noro. Zato sem si rekla, ne drzni si tako mislit. In si več nisem!
Čakala sem na klic, kdaj se bodo vozili proti hotelu, v katerem so bili nastanjeni, da jih skupaj  s fantom pričakava. Bila sem vesela, vznemirjena, malo me je bilo strah. To je bil tudi dan, ko so prvič spoznali mojega fanta.

Prvi čustveni dan
Ura je bila že okoli polnoči, ko so prispeli do hotela, mimo katerega sem hodila vsak dan, zdaj pa sem skozi steklena vrata videla mojo mami, kako opazuje ko prihajam k njej z nasmeškom na obrazu. Ko je razprla roki, sem samo letela v njen objem. Ne vem ali sem v tistem trenutku na glas ali samo v sebi zakričala »Mami!«. Takoj zatem je sledil dolg objem in takoj solze v očeh od sreče in vseh čustev, ki so privrela na dan. Nekaj sekund za tem, sem se spomnila na fanta in s solzami v očeh in z nasmehom na obrazu rekla: »Vsi! To je Rok.«, saj več nisem zmogla in objela mami še enkrat. Za tem, nič manj čustveno so sledili objemi še z atijem, bratom Denisom, Tamaro in sestrično Živo. Vse te objeme, sem skrbno zaklenila v poseben prostor v mojem srcu in me bodo objemali, takrat ko bom to najbolj potrebovala.
Tisti dan je bil kar najbolj čuden dan od vseh. Vsi že malo opiti od utrujenosti in vseeno malčkene zadrege, ko smo vsi sedeli ob eni mizi in nismo vedeli, kje bi pogovor pravzaprav začeli. Vendar je kar kmalu vse tekoče steklo, in že smo govorili drug čez drugega. Moja mami je tudi premagala »strah« pred letenjem oz. bolj strah pred neznanim, saj je ugotovila, da sploh ni nič hudega in ji je bilo čisto vse normalno. Tako da lahko rečem, da sem zelo ponosna na njo.


Drugi dan ali družina ugotovi, da živim v čisto civiliziranem mestu
Naslednji dan sem preživela sama z družino, saj je fant delal. Pokazala sem jim kje je moj dom, veliko smo se pogovarjali, povedala sem jim načrte za prihodnost, razkazala mesto in jim na splošno pripovedovala o življenju tukaj. Predvsem starša sta bila sploh prijetno presenečena nad mestom, saj sta si zaradi mene, predstavljala kot da živim bogu za hrbtom.

Zavili smo v veliko trgovin, jedli čisto preveč sladke palačinke s dulce de leche (to je po Španiji zelo znan »namaz«, ki ga namažejo v palačinke, v peciva itd.) in bili na pijači, kjer pihlja vetrič in imaš prelep razgled na atlantski ocean in otok Lobos. Pustila sem se razvajati sestrični, ki dela perfektne frizure (slika je dokaz) in to čist tako »usput«.
Najbrž si mislite nič kaj posebnega. Res je, želela sem samo čas z njimi, ne da si nekaj hudo ogledujemo in raziskujemo. Bil je lep poletni dan z soncem obsijan in obkrožena z mojimi domačimi. To je glavno, kar šteje.





Tretji dan na nedeljskem kosilu pri modri kravi
Prvo smo se odpravili zame na eno izmed najlepših plaž, do katere vodi le makadamska cesta in je skrita, tako da jo kot turist zelo težko najdeš. Večina jo poznajo samo tisti, ki tukaj živimo. Tako da če želite dan uživati na eni izmed lepih plaž in nimate straha pred višino in stopnicami, ki izgledajo nevarno, čeprav sploh ni tako hudo. Potem povejte (;
Zagotavljam vam manj vetra, kot drugje; vročo mivko, katera vas bo kar gnala v morje in čudovit razgled, kamorkoli seže oko.
Sprva sem si mislila, da mojemu očetu, ki je zelo navajen in rad plava po umirjenem Jadranskem morju, to razburkano morje in valovi, ne bodo prav nič všeč. Pa kako zelo sem se motila. Se mi zdi, da je ati najbolj užival. Nikoli v življenju ne bom pozabila tega nasmeška na obrazu, ko so ga valovi metali sem in tja, ga malo potunkali, premetali še enkrat, on pa z največjim nasmeškom na obrazu. Malo sem se včasih ustrašila in ga vprašala, kako je in če mu je všeč. On pa se je samo nemočno nasmejal, saj je bil tako zelo utrujen od valov. Takrat sem vedela, da so tisti valovi prebudili notranjega otroka v njem. Nikoli v življenju ne bom pozabila tega nasmeška. Nikoli! Ker sem bila najsrečnejši otrok na svetu, ko sem videla te iskrive se oči.



Utrujeni, srečni in sestradani smo se odpravili v bližnje mesto na nedeljsko kosilu pri modri kravi. Jedli smo tako kot to počnejo španci. Na način, ki se imenuje tapas. Polovične porcije z različnimi jedmi – mini gambere, hobotnico, krompir z olupom, slane mini paprike in mini lignji, za pokušino pa še eno paello (po naše rižota). Siti in zadovoljni, smo se odpravili nazaj proti Corralejo, da nedeljsko kosilo končamo še s sladico. Fant, pa je brata peljal v moški raj – Svet piv. Različna piva, iz različnih držav (seveda Uniona, niti Laškega ni bilo). Medtem ko so moški opazovali steklenice piva, sva mi dve s sestrično našli drugi zaklad – tri pse, tako srčne in lepe, da se jim nisva mogle upreti.





To so bili komaj prvi trije dnevi dopusta moje družine. Pride še jih več, saj želim imet te dneve zapisane tukaj, da bom s pomočjo njih, tudi sama obujala spomine. Za vas pa bodo to pravtako zanimive objave, saj boste veliko izvedeli o otoku in kam se lahko odpravite, če se kdaj znajdete tukaj.

Z ljubeznijo, Evelina

Friday, June 26, 2015

Tujina - Error in Pepelka

Glava. Preleteva jo toliko misli, ki se zaletavajo in prepletajo, obstanejo in odhitijo naprej. Nekdo bi mi rekel: »Evelina, spravi se meditirat in sprazni glavo!« Ampak jaz nočem. Všeč mi je, ker po dolgem času razmišljam poglobljeno, iz vseh zornih kotov. Nisem imela prazne glave, samo na pol prazno je bila, zdaj pa je na pol polna. Hočem premlevat, razmišljat in pisat. Ker s pisanjem se razjasni cela »kolobocija«, ki se dogaja v tej »buči«. Upam, da se po polnoči ne bo vse tako razpuhtelo, kot se je Pepelkina kočija, in po možnosti ne bom izgubila kaj pomembnega, tako kot je to bil Pepelkin čevelj. Ker vem, da ne bo noben princ pobiral moje misli in jih spravil na papir. To je moja naloga.

Ampak vas morem na nekaj opozoriti. Zdaj me nekaj časa ne bo na spregled, nič pisanja, nič objavljanja, ker prihaja čas z družino. Danes, točno zdaj so moji starši na letalo, na poti k meni. Poleg staršev še moj preljubi brat in njegova punca, ter sestrična. Ne morem z besedami opisat občutkov ki jih trenutno gojim, ne morem vam povedat, kako zelo sem jih pogrešala in kako zelo se veselim, ko jih bom po skoraj enem letu objela. Najbrž ste že iz prejšnjih zapisov razbrali koliko mi družina pomeni, in zato najbrž razumete zakaj se tako veselim.

To je darilo, ki sta mi ga dala brat in njegova punca, lansko leto za rojstni dan. Narisala je prijateljica Nina.

Z njimi želim v teh dneh preživeti čim več časa. Jim razkazati otok, ležati na plaži, se kopati, uživati in enostavno vedeti, da so tam! Dam vam častno Titovo, da bom vse dogodke zaklenila v tisti predel možganov, ki se imenuje spomin in ko bo čas, bom nekaj kar se je dogajalo, tako v moji glavi, kot izven nje, spravila na virtualni papir in delila z vami.

Tako zdaj pa še nekaj uric do srečanja. Čutim vznemirjanje in veselje, ki me spominja, na tisti dan ko sem prvič z kovčki, prikorakala na Fuerteventuro. Malo pa se veselim, tudi tistih stvari v kovčku, ki sem jih naročila iz Slovenije in kaj še naj rečem... Preveč emocijjjj. Error! bip bip, biiiip! Prišlo je do preobremenitve... Error! Prišlo je do preobremenitve.... Error!... Prišlo je...

Do naslednjič z ljubeznijo, Evelina (;

P.S.: In zakaj bi naslov moral biti smiseln?  (:

Monday, June 15, 2015

Kako sva za en dan postala brezdomca II

V prejšnji objavi ste lahko prebrali, kaj se je pripetilo nekega mrzlega aprila in tukaj je nadaljevanje.
Za razumevanje zgodbe, se naprej lotite TE objave.

Po napeti noči z nekaj denarja in kreditno kartico za vlamljanje, sva se odpravila proti domu. Ura je bila nekje dve uri zjutraj.

Poizkušala sva vlomit v lastno stanovanje (da me slučajno kdo ne bo obtožil kriminala) več kot uro in pol,  pa ni in ni šlo. Že spet prezebla, lačna, utrujena sem predlagala, da greva vsaj bližje mestu, da se stisneva na neki klopci in vsaj malo zaspiva. Našla sva boljšo rešitev, ležalniki ob bazenu, v enem hotelskem kompleksu. Na žalost so bili ti mokri, zaradi vlage v zraku, tako da se je dragi vlegel, jaz pa na njega in sva zaspala. No, spal je samo on, mene so morili komarji in veter, tako da me je zazeblo še bolj… On pa je smrčal v svoji najlepši melodiji. Takrat sem se kljub vsemu počutila varno, prijetno in postajalo je tudi smešno. Po eni uri spanja, sem ga zbudila, saj je prišel en stric čistit bazen, zato sva se odpravila v mesto. Ura je bila že okoli šest zjutraj, zato sva šla v edino odprto gostilno, nekaj popit in se pogret. Takrat sva  naredila načrt in se že skupaj vsemu temu smejala… Najini načrti so bili, da počakava D-ja, da se zbudi okoli 8h in ga prosim, da pogleda na internet za številko od podjetja A. Ter jih pokliče in vpraša, če imajo najine rezervne ključe. To je bilo zadnje upanje.  Tako sva tudi naredila, šla sva do gostilne blizu M&D, ter čakala da se zbudita. Sonce je že vzhajalo, bilo je že topleje. Rok se je odločil zaspati, jaz pa sem dremala in čakala kdaj se bosta zbudila. Opazovala ljudi, se smejala sama sebi, ker sem sedela ob nekomu, ki je smrčal in se smejala na splošno vsej situaciji. Druga več nisem mogla, bila sem utrujena, ker nisem nič spala. Bila sem lačna in vse skupaj je postalo neverjetno smešno… Počutila sem se rahlo zadeta, čeprav sploh ne vem, kako se takrat počutiš. Ampak mislim, da je občutek taki, da nisi čisto priseben, smeji se ti pa tudi ne izgledaš ravno najboljše (: …

D. se je zbudil in nama pomagal in res še enkrat hvala.! Lepo je vedeti, da se lahko na ljudi zaneseš. A. je odgovoril, da bo ključe poiskal in da pride zdaj v Corralejo, saj je živel izven mesteca. Rekel je 15 minut. Po skoraj eni uri ga še vedno ni bilo… Nisva vedela, ali ima ključe ali ne. Zato sva D-ja prosila, naj še enkrat pokliče.  Takrat je rekel 5 minut in sva vedela, da najbrž to pomeni 15 minut. Tako pač je to tukaj. Čas je za njih dejansko relativen… Čakala sva ga ob sončnem vzhajanju na klopci ob morju in takrat sem samo upala, da bo imel ta en ključ. Po 20 minutah je prišel z dvema ključema. Zdaj pa pot pod noge in že spet 30 minut peš nazaj do doma. Na srečo sva srečala nekega balkanca, ki je delal v Sloveniji, dragi ga je poznal, jaz ne, ki naju je peljal do trgovine, da sva kupila kruh, potem pa hodila s svežim kruhom proti domu in upala da so ključi pravi. Ko se je hiška odklenila, sva bila  najsrečnejša človeka na svetu. Hitro sva si naredila zajtrk in okoli 11h sladko zaspala, vse do petih popoldne. Bila je dogodivščina in pol, ki je nikoli ne bom pozabila in ostala bo v lepem spominu.
Od takrat dalje, vedno 3x preveriva če imava ključe, tudi ko sva jih kristalno jasno videla že prvič, še pogledava vedno ko stojiva veni, če so se slučajno zgubili med potjo iz kuhinje do hodnika,  in res nikoli več, ne debatirava ali bova odnesla smeti ali ne… In največja finta je, da tudi ko vem, da imam ključ, si ne upam reči da ga imam, dokler že žnj-tič ne preverim.

Nauk zgodbe je najbrž jasen. Ko nekaj nočeš ne naredi, ko nekaj hočeš, to naredi takoj. (:

P.S.: Hvala za deljenje objave na portalu Drugi svet, vendar vas popravljam: "Oh, še kako sem morala prespati na ulici. " (;

Ste pričakovali takšen razplet? Se vam je že zgodilo kaj podobnega?


Z ljubeznijo, Evelina

Sunday, June 7, 2015

Kako sva za en dan postala brezdomca I

Tako kot sem vam obljubila v prejšnji objavi, danes pišem o smešni, vendar ne ravno lahki prigodi. Da jo boste popolnoma razumeli morate vedeti nekaj stvari:
  1. Tukaj na našem otoku nobeno gospodinjstvo ne plačuje snage, tako kot je praksa pri nas. Prav tako nima vsako gospodinjstvo svojega zabojnika za smeti. Ampak so večji zabojniki razporejeni nekje na ulicah in vsi mečejo v njih. Zakon tukaj določa, da se smeti lahko odnašajo šele po deveti uri zvečer, ko sonce zaide, da ne bi smrdelo po ulicah, čeprav so nekateri zabojniki tudi pod zemljo.
  2. »Najina« hiška ima vhodna vrata urejena tako, da jih ne rabiš zaklepat, ko zapuščaš dom, saj se zaklenejo sama.
  3. Kakršna koli popravila na »najini«, pod narekovaji, zato ker sva podnajemnika, hiški vedno jo pride »zrihtat« isto podjetje na A.
Če se ne motim bilo je v aprilu, ko sva z dragim odšla na sprehod. Zunaj se je večerilo in ohladilo, zato sva se na srečo toplo oblekla in se z roko v roki odpravila na sprehod v mesto, ki je 30 minut oddaljeno od doma. Čez nekaj uric, pa oba lačna, prezebla in utrujena, jaz tudi z mičkenimi bolečinami v vratu, sva komaj čakala, da prideva domov. Ko sva prispela na dvorišče, sem zagledala vrečko za smeti, ki je že nekaj dni ležala pred vrati in pripomnila: »Kaj če bi odnesla smeti?«
On: »Eh, ne ljubi se mi.« (V tem času vstopi v stanovanje in odloži vse stvari.)
Jaz: »Kaj res ne, če že smrdijo?
On: » Ne.« (V tem času jaz odložim stvari…)
Potem pa v naslednji sekundi: »Ja, dajva te odnest.«
Jaz: »Okej.«
Greva ven, jaz zaprem vrata, se še nekaj časa šaliva.
Potem pa: »Kaj imaš ključe?«
Jaz:  »Ne. Saj jih imaš ti…«
On: »Ne šali se.«
Jaz: »Ne šalim se, kaj jih nimaš ti?«


Ostala sva brez ključev, denarja, telefonov, zaklenjena ven v hladni noči. Jaz sem oseba, ki takoj, začnem iskat rešitve in možnosti. On pa je svojo jezo, da ni vzel ključev, moral malo dati ven iz sebe z obupavanjem in godrnanjem. Jaz pa sem še vedno bila pri rešitvah in tudi pri mislih, kako se bom čez nekaj let temu na vsa usta smejala... Čeprav me je zmes, prav stisnilo, saj sem bila jaz malo kriva, da sva ostala zunaj in ko sem videla, kako mu je hudo, je postalo tudi meni. Ampak takoj po prvem šoku, sva vedela, da vsi ti mešani občutki ki jih doživljava ne bodo pomagali, da prideva v hiško, zato rešitve… Greva do gostilne, katere lastnika poznava in ki je 15 minut oddaljen, da prosiva za telefon in pokličeva osebo, ki bi lahko imela rezervne ključe. Če jim ima… Jaz o rezervnih ključih nisem vedela nič, saj še takrat nisem bila tukaj… Ali obstajajo, ali jih ima ta oseba, ali ono podjetje, ki vedno prihaja popravljat stanovanje. Vse to se je sproti spominjal on. Jaz sem samo nemo upala…
Ravno tisti dan je bila gostilna zaprta. Greva nazaj do najine hiške in še 20 minut do hiše, te osebe, ki bi jih lahko imela… Prepležem ograjo. Zvonim prvič. Nič. Zvonim drugič. Nič. Vidim vse avte doma. Vidim prižgano luč. Slišim acih, acih (kihanje). Rečem: »Na zdravje.« Pozvonim še tretjič. Nič. Pokličem psičko, ta renči, čeprav me pozna. Nazaj do njega. Ja nič, greva nazaj domov. Reče, da bo poizkusil vdret. Pobere prazno pločevinko iz tal in še nekaj plastičnega. Prideva do vrat in začne vlamljat. Jaz nisem mogla nič pomagat, zato se vsedem in čakam, ter upam… Ura je bila že čez polnoč. Zato sem postala utrujena, malo zadremam. Obupa on, pa ga spodbujam. Se pogovarjava, zakaj ne gre vdret, če je že enkrat vdrl v lastno stanovanje samo takrat s kartico… Oba ugotoviva da ne gre. On jezen, vsede v kot in hoče zaspat. Jaz prezebla, rečem da ne morem spat in da grem do mesta mogoče najdem kakšno rešitev. Se vstane tudi on in se mi pridruži.
Hodiva še enkrat do mesta (30 min), srečava prvega njegovega kolega. Ga prosi za telefon, nima omrežja, mu na hitro razloži situacijo, ampak njemu se mudi. Rečem, to pa ni pravi kolega… Srečava še enega, ga vpraša za telefon, pokliče, tisto osebo, ki bi lahko imela ključe, se ne oglasi. Niti prvič niti drugič. Smešno tudi temu kolegu se mudi…

Dragi obupan reče, da bo pa zdaj vsaj M. vprašal za čik, če ima kakšen. Te punce ne poznava, ker je od najinega prijatelja, prijateljica. Oba dva sva jo srečala le enkrat. Ko ji poveva situacijo, nama takoj priskoči na pomoč. Ne da enega čika ampak pet teh, pa vžigalnik. Kdo bi še nama lahko pomagal, da lahko prideva v stanovanje?… Rabiva telefonsko od prijatelja, ki se z uničenjem ključavnic ukvarja profesionalno.  Iščemo wifi, ne dela tam v bližini kot vedno, gremo drugam. Razmišljamo kako priti do telefonske številke. Se spomnim, da ima ta »ključavničar« stran na Fb in tako pridemo do številke. Ker M. ni imela denarja na telefonu, kličemo preko whatsuppa, vendar ravno zdaj nekaj ne dela. Kaj zdaj? Najina rešiteljica, se sama ponudi in da drobiž da sva lahko poklicala iz govorilnice. Nima drobiža. Gre menjat. Kličeva prvič. Drugič. Šestič. Nič. Kaj zdaj? Se pogovarjamo o vdiranju in kako sva že poizkusila, samo da nisva imela kreditne kartice. Da M. svojo baje neuporabno kartico. Pa jo vprašava, če jo res ne rabi. Reče da ne…  Naju povabi celo k sebi, ampak sva odklonila, ker je bila že čisto preveč dobra do naju. Pokazala je skrb in naredila res vse kar je bilo v njeni moči in zato sva ji bila hvaležna… Takrat sva ugotovila, da ti včasih lahko popolni neznanci, veliko bolj pomagajo kot pa nekdo, ki ga poznaš že kar nekaj časa. Za na konec, še nama je dala nekaj drobiža in rekla, da če nama ne bo uspelo vdret, da imava vsaj nekaj za pit in jest. Ker je bila portugalka, se ji nisem znala zahvalit tako kot bi si želela. Ampak vem, da se ji bo ta dobrota enkrat zelo povrnila.
Ura je že bila nekje dve zjutraj ko sva se odpravila nazaj do hiške.

Sva prišla v stanovanje? Sva lahko odprla vrata s kreditno kartico? Kako se je vse to razpletlo, pa v nadaljevanju. (:

Z ljubeznijo, Evelina

Friday, May 22, 2015

TUJINA - Dajem ven iz sebe

Neznostne bolečine v vratu, ki se vlečejo že nekaj dni. Ko je bolečina takšna, da sploh več ne vem ali se dogaja v mojem vratu, ali na mojem bivšem vratu, ker mi ga je nekdo nemilostno prerezal. Ko ob tem boli še dlesen, zaradi vnetja na modrostnem zobu, je pa prava poezija bolečin. Moj modrosten zob mi nikoli ni delal problemov, zdaj pa mi vneta dlesen in vsa koža ki se je nagnetla, da ust sploh prav zapret ne morem, da o prehranjevanju sploh ne govorim, tako težko, zaradi fizičnih bolečin še mi nikoli ni bilo. Usta lahko odprem 2 centimetra vse ostalo je že boleče… Dotaknit pa se tam okoli prav nič ne smem, saj če je kakšen ne premišljen gib, lahko takoj v solzah čakam da bolečine ponehajo. Seveda pa vsa ta ne sproščenost v vratu in v ustni votlini, vplivata tudi na živčke in posledično sem se danes zbudila z glavobolom, ki traja še zdaj.. Glavo imam tako polno vsega, da se mi zdi da že hrbtenica trpi. Samo noge in roke še pravilno delujejo. Hvala jim!
Zdaj pod vplivom dveh zdravil, ker pač več tako ne gre, čakam da vsaj nekaj mine. Ena fizična bolečina je lažja, kot tri njih. In ja, sem oseba, ki je najbolj proti zdravilom, ampak najbrž v življenju moremo narediti izjemo, tu pa tam. Se bom telesu opravičila, da sem v njega vnašala kemijo in ga vprašala, zakaj me tako jezi… Ker v tem trenutku se ne moreva pogovarjat… Zato to dajem ven iz sebe.


Zdaj ko je vse to nekje izven, pa bom zaključila z lepimi stvarmi…
V prejšnji objavi sem dobila veliko spodbudnih besed, za katere vam iz srca hvala. Delili ste  svoje izkušnje, premogli tolažile besede in pogrešali moje objave. Res sem mislila da po petih mesecih ne bo takšnega odziva. So pa tudi ene stvari, ki bi jih rada izpostavila.

1. Življenje ni ravna črta, ampak so hribi in doline… In moj blog sem jaz, na katerih delim tako moje uspehe, veselje, pozitivo kot tudi doline; moje bolečine, skrbi, strahove. Zato vsem tistim, ki ste v komentarjih napisali, da škoda da ni bolj pozitivna objava sporočam: »Bo še čas za take objave, brez skrbi. Takoj ko se bom jaz počutila tako.«

2. Hudega domotožja nisem imela od novega leta dalje. Tako da s tem trenutno res nimam težav. Jaz sem tukaj in družina je tam. Se slišimo enkrat na teden in delimo svojo tedensko dogajanje. Tako mi ustreza. Včasih ko imam slab dan, me malo pikne domotožje, a ne za dolgo.

3. Niti za sekundo mi ni žal, da sem se preselila in ni mi žal, da sem se dovolila zaljubit. Vse to kar zdaj doživljava, vem da so samo preizkušnje, da spoznavama drug drugega v različnih situacijah in to je super, ker človeka najbolje spoznaš, ko gre kaj narobe.  
Mogoče na to temo, v naslednji objavi, ena fina smešna prigoda, ki se nama je zgodila v preteklih tednih.

Do takrat pa vsem poljubčke tja v domovino in izven nje, Evelina

Friday, May 8, 2015

Tujina - Osebna kriza

Pozdravljeni vsi skupaj.!
Naj prvo povem, da sem vesela, da si kliknil/a na moj blog, čeprav že celo večnost nisem nič objavila. Vesela sem, ker me še kljub temu berete (tudi če vas bo samo 10)… Iz srca hvala! (:
Zdaj pa k bistvu te objave…

»Sem Evelina in… imam osebno krizo in tega me ni sram priznati. (: «
 »Pozdravljena, Evelina.«

Začelo se lani v času Božiča in Novega leta, mislim da sem takrat prvič začutila močno domotožje. Ta dva praznika sem vedno praznovala v krogu domačih oziroma družine. Lani pa to enostavno ni bilo možno. Meni osebno družina pomeni največ. Vedno sem vedela, da me starša imata rada in da bo tako ostalo za vedno. In ta občutek, bi si v tistih dneh najraje shranila v božično darilo in ga odpirala vedno znova, ko bi ga potrebovala. Ne bi se branila, če bi v božično darilo, lahko ulovila tudi vonj po mamini božični večerji ali pa zvok televizije, ko sta starša gledala božične oddaje. Ne boste verjeli, pogrešala sem celo odhod k polnočnicam, pa sem mislila da je to resnično zadnja stvar. Vsako letna tradicija ti res zna globoko zlest pod kožo. Sem se pa zavedala, da sem lahko vesela, da imam te lepe spomine, ki jih lahko shranim in se trudim, da bodo tudi novi spomini prav tako prijetni kot so bili z mojimi domačimi.

Tudi občutki na silvestrski večer, niso bili kaj drugačni. Vsako leto sem praznovala prestop z družino, če ne z staršema in ostalimi sorodniki, pa vsaj z bratom in njegovo punco. To so osebe, ki jih poznam skoraj tako dobro kot sebe (: To so osebe, ki jim iskreno in iz srca želim, vse kar rečem in ki se jim vržeš v objem ob polnoči, ker mi toliko pomenijo.
Letos pa tega ni bilo, lahko sem se še ne vem kako močno pripravljala na to dejstvo, da ob meni ni, meni najdražjih, še vedno je ostal nek grenak priokus…

Poleg domotožja, so še tudi druge stvari, ki te vržejo iz tira. Ko si nekaj časa v nekem drugem okolju se tudi ti začneš spreminjat in pol je šok. Ti nisi več ti… In tako se moreš začet spoznavat. To seveda ne pomeni, da sem čisto drugačna. Samo ene lastnosti se prebudijo in druge gredo spat. In včasih pač to ni lahko… Potem si še predstavljate ko ob tem zaživiš z novo osebo, in ne bomo si metali peska v oči, tudi tukaj ni vedno vse posejano samo z rožicami. Tudi plevel in trnje je zmes.
Na koncu pa je prav j*ba, ko te jezi še zdravje. Imam bolečine v vratu in to tako hude, da enkrat do 8h zjutraj nisem mogla zaspat. Veliko je bilo solz in bolečin, zato sem se odločila da grem na urgenco in slikanje. Takrat so mi rekli, da ne smem plesat in telovadit. To me je resnično pretreslo. To so stvari, ki mi lepšajo dneve, ob katerim se sprostim in uživam. Moja vratna hrbtenica naj ne bi bila v pravem položaju, ker imam preveč gibčen vrat. Zdaj pa so še cele kolobocije z delanjem mojega zavarovanje itd.


Če bi naštevala še vse stvari, ki me mučijo, bi ta objava bila predolga, jaz pa čisto preveč osebna. Iskrena sem in vedno bom. So dnevi, ko mi ni ravno fajn, so dnevi, ko bi rada plesala pa si ne upam in pridejo dnevi ko gre še pet drugih stvari narobe in drugih pet prav. Ampak bo že, sem že imela eno takšno obdobje, ko stvari pač niso bile ravno prijetne. In če sem se takrat kaj naučila je to, da vse težave/problemi pridejo z razlogom. Nekaj nas učijo in sporočajo… In a se lahko prosim oglasi kdo, ki je čisto brez težav? Če je res kdo med vami, prosim napišite komentar, vendar najbrž ga ni. Zato sprejemam vse te težave/probleme, in poizkušam iz njih izvleči le najboljše. Poizkusite tudi vi! (;


Z ljubeznijo, Evelina ♡

Za vse tiste, ki želite vedeti, kako je zdaj z mojim vratom:
Zmes sem ubogala zdravnika in manj začela uporabljat vrat, ga sproščat in bilo je boljše. Pred nekaj dnevi pa se je bolečina vrnila. Danes sem že spet jokala od bolečin, ne vem točno zakaj, ker nisem počela nič kaj posebnega. Tako da zdaj že spet počivam, da bo v nekaj dnevih boljše. Za konec pa še ena rima za tiste, ki vas mičkeno skrbi: Nič ne skrbet, Evelina se bo spravla v red. (;

Saturday, January 3, 2015

V leto 2015...

Pozdrav prav vsem (:
Vem, da se vam že več kot en mesec nisem oglasila. Vendar je blog bil skoraj vsak večer v mojih mislih. Razlogov, zakaj nisem nič napisala, pa ne bom iskala.
Upam, da ste preživeli lep božič in prav tako prestopili v novo leto, kar se da najlepše in želim vam, da boste imeli petnajstico še raje kot štirinajstico. Kako sem jaz preživela te praznike več kot 3000 km vstran, pa v naslednji objavi.

Zdaj želim z vami deliti nekaj čisto drugega. Lani sem v prvi januarski objavi napisala tole:
»Za leto 2014 si želim samo več akcije. Zavedala sem se namreč, da sem velikokrat rekla »ne«, namesto »ja«, »ne vem« namesto »vem« in nekako zavisela med »ne«, »ja«, »ne vem«, »vem«. Bila sem velikokrat ne odločna, zato si želim odločnosti. Sem zelo pravična, zato si želim, da ob nepravičnosti ne bi izbruhnila in se jezila, ampak vdihnila in izdihnila, ter se še bolj zavedala, da mora biti nepravičnost, saj brez nepravičnosti, ni pravičnosti. Želim si več poguma, da me ne bo strah in da bom lahko stala za svojimi mnenji, prepričanji in se sama s svojimi kremplji branila. Želim si ponosa, da ne bom s sklonjeno glavo hodila skozi lepe stvari in jih tako sploh ne opazila.
Da se bom zavedala, da je glavno da sem jaz zadovoljna sama s seboj, da se edino jaz resnično poznam in da ne bom zaskrbljena, če drugi ne bodo videli pravo mene (tako slabe kot dobre stvari). Da se ne bom borila za ljubezen in dobre odnose in da ne bom dokazovala sebe. Ker vse kar bo pravo, bo prišlo k meni brez napora in brez borbe…«

Ko sem prebrala to lansko objavo, sem ugotovila, da se mi je veliko stvari resnično zgodilo. Selitev v tujino je bil zame en padec iz cone udobja in veliko akcije. Ko je akcija pa sploh nimaš možnosti »mencati« in biti ne odločen, prav tako rabiš tudi nekaj poguma. V mojem besednjaku se je tako velikokrat na plan prikazal, ta slaven JA in priznam veliko stvari se mi je zgodilo prvič. Tudi ljubezen je prišla k meni, ko sem najmanj pričakovala in ko je, po pravici, sploh nisem želela.
Seveda so pa stvari na katerih še morem delat, ena izmed teh je nepravičnost. Ob njej se mi še vedno dvignejo lasje in opazim jo zelo hitro. Ampak se trudim da prvo razumno premislim, šele nato odreagiram. Druga stvar je zaskrbljenost. Okoli mene se plete toliko novih ljudi, na katere seveda želim narediti dober vtis in pokazat svoj pravi jaz. Ampak verjemite, da je to zelo težko. Prvič zaradi jezika, drugič zaradi tega ker ljudje prihajajo in odhajajo in tretjič… (Pustimo ta tretjič, je zelo zapleten (; ). Če pogledam na vse izpolnjeno lahko rečem, da sem zelo zadovoljna sama s seboj, da si še 6 mesecev nazaj ne bi niti mislila, da se mi lahko zgodi kaj podobnega. Lahko rečem, da sem zelo hvaležna, za takšen preobrat v mojem življenju.



Vam zanima kaj si želim, za leto 2015?
- energije in to takšne, da se zdi kot da imam vedno sršene v riti (:
- izkušenj, ki te pripeljejo do novih spoznanj
- veliko učenja, zagnanosti, podpore in osredotočenosti
- zavedanja da omejitev ni, te nastanejo samo v glavah »omejenih« ljudi.
- čut za kreativnost in mir v srcu
- imeti manj pričakovanj do drugih ljudi
- poguma, ker ta je vedno potreben (;
- postavljati sebe na prvo mesto…

Seveda, to še ni vse, ampak mislim da sem na plan privlekla le tiste pomembnejše. Res se veselim tega leta. Vem da se bo zgodilo veeeeliiiko stvari, vem da bodo veliki premiki in veste kaj, čutim vznemirjenje. Kaj pa vi?

Srečno 2015!
Z ljubeznijo, Evelina

P.S. Še ena dobra novica. V pripravljenosti imam vsaj 10 objav še iz lanskega leta in že nekaj novih iz tega leta, ki čakajo na objavo, tako da mislim, da se bomo letos večkrat brali. Je tukaj nafta, zelo bolj poceni in se zdaj tankam na redni bazi. (: