Kako sva za en dan postala brezdomca II

V prejšnji objavi ste lahko prebrali, kaj se je pripetilo nekega mrzlega aprila in tukaj je nadaljevanje.

Za razumevanje zgodbe, se naprej lotite TE objave.

Po napeti noči z nekaj denarja in kreditno kartico za vlamljanje, sva se odpravila proti domu. Ura je bila nekje dve uri zjutraj.

Poizkušala sva vlomit v lastno stanovanje (da me slučajno kdo ne bo obtožil kriminala) več kot uro in pol,  pa ni in ni šlo. Že spet prezebla, lačna, utrujena sem predlagala, da greva vsaj bližje mestu, da se stisneva na neki klopci in vsaj malo zaspiva. Našla sva boljšo rešitev, ležalniki ob bazenu, v enem hotelskem kompleksu. Na žalost so bili ti mokri, zaradi vlage v zraku, tako da se je dragi vlegel, jaz pa na njega in sva zaspala. No, spal je samo on, mene so morili komarji in veter, tako da me je zazeblo še bolj… On pa je smrčal v svoji najlepši melodiji. Takrat sem se kljub vsemu počutila varno, prijetno in postajalo je tudi smešno. Po eni uri spanja, sem ga zbudila, saj je prišel en stric čistit bazen, zato sva se odpravila v mesto. Ura je bila že okoli šest zjutraj, zato sva šla v edino odprto gostilno, nekaj popit in se pogret. Takrat sva  naredila načrt in se že skupaj vsemu temu smejala… Najini načrti so bili, da počakava D-ja, da se zbudi okoli 8h in ga prosim, da pogleda na internet za številko od podjetja A. Ter jih pokliče in vpraša, če imajo najine rezervne ključe. To je bilo zadnje upanje.  Tako sva tudi naredila, šla sva do gostilne blizu M&D, ter čakala da se zbudita. Sonce je že vzhajalo, bilo je že topleje. Rok se je odločil zaspati, jaz pa sem dremala in čakala kdaj se bosta zbudila. Opazovala ljudi, se smejala sama sebi, ker sem sedela ob nekomu, ki je smrčal in se smejala na splošno vsej situaciji. Druga več nisem mogla, bila sem utrujena, ker nisem nič spala. Bila sem lačna in vse skupaj je postalo neverjetno smešno… Počutila sem se rahlo zadeta, čeprav sploh ne vem, kako se takrat počutiš. Ampak mislim, da je občutek taki, da nisi čisto priseben, smeji se ti pa tudi ne izgledaš ravno najboljše (: …

D. se je zbudil in nama pomagal in res še enkrat hvala.! Lepo je vedeti, da se lahko na ljudi zaneseš. A. je odgovoril, da bo ključe poiskal in da pride zdaj v Corralejo, saj je živel izven mesteca. Rekel je 15 minut. Po skoraj eni uri ga še vedno ni bilo… Nisva vedela, ali ima ključe ali ne. Zato sva D-ja prosila, naj še enkrat pokliče.  Takrat je rekel 5 minut in sva vedela, da najbrž to pomeni 15 minut. Tako pač je to tukaj. Čas je za njih dejansko relativen… Čakala sva ga ob sončnem vzhajanju na klopci ob morju in takrat sem samo upala, da bo imel ta en ključ. Po 20 minutah je prišel z dvema ključema. Zdaj pa pot pod noge in že spet 30 minut peš nazaj do doma. Na srečo sva srečala nekega balkanca, ki je delal v Sloveniji, dragi ga je poznal, jaz ne, ki naju je peljal do trgovine, da sva kupila kruh, potem pa hodila s svežim kruhom proti domu in upala da so ključi pravi. Ko se je hiška odklenila, sva bila  najsrečnejša človeka na svetu. Hitro sva si naredila zajtrk in okoli 11h sladko zaspala, vse do petih popoldne. Bila je dogodivščina in pol, ki je nikoli ne bom pozabila in ostala bo v lepem spominu.

Od takrat dalje, vedno 3x preveriva če imava ključe, tudi ko sva jih kristalno jasno videla že prvič, še pogledava vedno ko stojiva veni, če so se slučajno zgubili med potjo iz kuhinje do hodnika,  in res nikoli več, ne debatirava ali bova odnesla smeti ali ne… In največja finta je, da tudi ko vem, da imam ključ, si ne upam reči da ga imam, dokler že žnj-tič ne preverim.

Nauk zgodbe je najbrž jasen. Ko nekaj nočeš ne naredi, ko nekaj hočeš, to naredi takoj. (:

P.S.: Hvala za deljenje objave na portalu Drugi svet, vendar vas popravljam: "Oh, še kako sem morala prespati na ulici. " (;

Ste pričakovali takšen razplet? Se vam je že zgodilo kaj podobnega?

Z ljubeznijo, Evelina