We all want to love and be loved

Ura 4.25. Spala sem. Čeprav ne globoko. Naenkrat sem začutila dih za svojim ušesom in slišala besede: »Zbudi se … Malo bova zavezala oči …«

Jaz pa sem vzdihnila in rekla: » Pa ne ob tej jutri … Jutri se morem zgoda..«

Njegov kazalec sem začutila na svojih ustnicah in takoj za tem miren: »Pšššššš ... Vstani in mi zaupaj, ter sledi.«

Malo godrnjava sem se vstala s povezanimi očmi in se slepo prepustila vodenju. Šla po stanovanju do stopnic, ki so vodile na streho.

»Kaj je zdaj zgoraj, razen ščurkov, pa še hladno je,« sem razmišljala pri sebi. Odgovor sem imela pred seboj že naslednji trenutek. 2 stola z odejo, dva kozarca z vodo in nekaj svečk. V ozadju pa lunin mrk v prekrasni rdeči preobleki.

V tistem trenutku mraza nisem več čutila, ker mi je postalo toplo pri srcu. To je nekaj najlepšega.

Usedla sva se na stol in objeta uživala v pogledu na luno, ki je vedno bolj začela kazati svoj sijaj. Bila sem srečna in po dolgem času sem v srcu začutila globok mir.

»Kako malo je potrebno za srečo in smešno je, da ravno na te male trenutke pozabimo,« sem premlevala.

Ko sem videla kozarca napolnjena z vodo, sem vedela, to je to. Po moje … In nazdravila sva … Zdravica je zvenela takole: »Ob čudni luni, ob še bolj nenavadni tebi, nazdravljam na te zadovoljne modre iskreče se oči. Ker vem da če boš ti srečna, bom srečen tudi jaz..«

»Kako osladno,« sem pripomnila (izzivalno in z nasmeškom).

Z izzivalnim nasmeškom, Evelina (;

P.S.1.: Ne belite si glave, kdo bi to lahko bil, ker se mogoče motite (:

P.S.2.: Podarite drugim (ljubljenim), nekaj kar jim bo naredilo iskreče se oči. Podarite mami šopek rož, kar tako … Podarite obisk babici, na katero čist slučajno pozabljate. Podarite sebi, karkoli si zaželite. Ker lahko, ker je lepo in ker se boste počutili … Sami preverite, kako! In seveda, ne pričakujte ničesar v zameno, ker če boste pričakovali, v dajanju ne boste uživali. *:

Tujina - Paket presenečenja

In se vam oglašam… (aplavz) Najbrž me je motiviral paket, ki je prišel iz Slovenije. Pa naj kdo reče, da moja starša nista zlata vredna. (:

Vsekakor sta, pa ne samo zaradi enega paketa, ampak tudi na splošno in tega se zavedam že celo življenje. Tudi ko sem živela doma, smo se razumeli, razen ko je nastopila mamina in atejeva kriza srednjih let, takrat je bilo malo težje. :P Moja puberteta ni nikoli vplivala, ker po besedah mnogih sem jo jaz preskočila. Baje. Jaz nič ne vem. Sem pa zdaj vsekakor preskočila bistvo, kar vam želim napisat.

Torej, ko si nekaj bil navajen jest celo življenje, pa potem kar naenkrat tega ni oziroma nimaš na voljo. Je superfinofajn ko dobiš paket polnih dobrot.  Kot se mogoče nekateri spomnite, sem v eni izmed prejšnjih objav omenila, da ko je moja družina prišla sem na dopust, so prinesli določene stvari v kovčkih. Vendar sem jih na žalost prepozno slikala, saj je že skoraj vse pošlo.

Tako da vam danes razkrivam vsebino paketa in pripovedujem o tem kaj pravzaprav pogrešam iz Slovenije.

Vsebina paketa:

• Čokolešnik. Hrana mojega otroštva in ker tega tukaj ne poznajo, niti ničesar podobnega, so jutra z njim veliko lepša. Je pa prav zanimivo, saj preden sem šla, ga sploh nisem veliko jedla. 
• Argeta. Pašteta in pol. Naj povem, da sem komaj pred nekaj meseci našla špansko pašteto, ki je dobra. Ampak z Argeto se ne more primerjat (;
• Gavrilović. To pa ni zame, ampak za mojega fanta. Hrana njegovega otroštva, poleg Kekca. Ko so moji prinesli Argeto, on ni vedel zakaj tak vik in krik okoli ene paštete. Ko jo je poizkusil pa je rekel, da se z Kekcem ali Gavrilovićem ne more primerjat. Še sreča bo več ostalo za mene. (:
• Suhe klobase. Doma jih nikoli nismo velikokrat jedli, čeprav sem jih imela rada. Ampak tukaj pa ne znajo delat suhih klobas, nekatere prav niso za jest, ker so kisle in ne suhe. Tako da ko dobiš pravo domačo slovensko suho klobaso, je svet lepši.
• Knjige. Pogrešam jih. Tukaj je zelo težko najt kvalitetne knjige v angleškem jeziku. Samo kakšno počitniško branje. Je pa res, da še nisem obiskala knjižnice, jo grem v kratkem, samo po mojem je tam samo španska literatura. Prav tako sem tudi začela brat e-knjige, vendar to ni to. Vonj po knjigi, objemanje platnic, listanje listov. Vedno bom pristaš tega. Knjigo Joga, pa sem si kupila že v Sloveniji, samo bi se ji res rada  ponovno posvetila in preizkušala zmožnosti mojega telesa (:  

To je vse iz paketa.

Kaj pa pogrešam na splošno:

• Družino. A naj sploh zgubljam besede? Mislim da je povsem logično.
• Globoke pogovore na štiri oči z osebami, ki jih tukaj ni, torej prijatelje/ice.
• Mojo bivšo službo in otroke. Modne revije, slikanja, otroški smeh in ustvarjanje koreografij za moje sončke.
• Mamino kuhanje. Čeprav mi pri tem pomaga fant, ki se res trudi in kuha zelo okusne jedi. Ampak mami, je pač mami. (:
• Sadje iz dreves in grmov. To je luksuz, da lahko greš do babice in si lahko postrežeš s hruško, jabolko, češnjo, slivo, malino, ribezom, kostanjem, orehi in jagodami. Najbrž sem še na kaj pozabila. Saj tukaj lahko zelo lepo uspeva določeno sadje, ker je vulkanska prst rodovitna, vendar moreš redno zalivat in sam gojit. Tukaj kmetje gojijo večinoma samo zelenjavo.
•  DM in Muller. Pogrešam ko lahko vse najdeš na enem mestu in kozmetiko, ki je dostopna vsem (Alverde, Catrice, Loreal, Maybelline,…) V enem samem supermarketu sem našla Essence in še nekatere, ki jih sama ne uporabljam. Dobiš lahko  dražje znamke in špansko kozmetiko ter kitajsko kozmetiko. Bo se pač potrebno navadit. Zato vas, beauty blogerke, ne berem več tako pogosto, ker mi delate lušte z stvarmi, ki jih tukaj ni. :P
• Gozdove, reke in travo. Čeprav mi pokrajina tukaj ugaja, ker je posebna in tako kavbojska, občasno pogrešam tisto česar sem navajena. 

Čeprav je seznam kar dolg je na koncu pomembno samo to, da kljub temu da nekatere stvari niso na dosegu mojih rok, še vedno vem, da tam so in to samo en let vstran. (:

P.S.: Hvala tudi vsem ostalim, ki v kovčkih kaj prinesete in naju z Rokom razveselite (:

Lep sončkast pozdrav iz Fuerteventure.

Z ljubeznijo, Evelina

Tujina - Error in Pepelka

Glava. Preleteva jo toliko misli, ki se zaletavajo in prepletajo, obstanejo in odhitijo naprej. Nekdo bi mi rekel: »Evelina, spravi se meditirat in sprazni glavo!« Ampak jaz nočem. Všeč mi je, ker po dolgem času razmišljam poglobljeno, iz vseh zornih kotov. Nisem imela prazne glave, samo na pol prazno je bila, zdaj pa je na pol polna. Hočem premlevat, razmišljat in pisat. Ker s pisanjem se razjasni cela »kolobocija«, ki se dogaja v tej »buči«. Upam, da se po polnoči ne bo vse tako razpuhtelo, kot se je Pepelkina kočija, in po možnosti ne bom izgubila kaj pomembnega, tako kot je to bil Pepelkin čevelj. Ker vem, da ne bo noben princ pobiral moje misli in jih spravil na papir. To je moja naloga.

Ampak vas morem na nekaj opozoriti. Zdaj me nekaj časa ne bo na spregled, nič pisanja, nič objavljanja, ker prihaja čas z družino. Danes, točno zdaj so moji starši na letalo, na poti k meni. Poleg staršev še moj preljubi brat in njegova punca, ter sestrična. Ne morem z besedami opisat občutkov ki jih trenutno gojim, ne morem vam povedat, kako zelo sem jih pogrešala in kako zelo se veselim, ko jih bom po skoraj enem letu objela. Najbrž ste že iz prejšnjih zapisov razbrali koliko mi družina pomeni, in zato najbrž razumete zakaj se tako veselim.

To je darilo, ki sta mi ga dala brat in njegova punca, lansko leto za rojstni dan. Narisala je prijateljica Nina.

Z njimi želim v teh dneh preživeti čim več časa. Jim razkazati otok, ležati na plaži, se kopati, uživati in enostavno vedeti, da so tam! Dam vam častno Titovo, da bom vse dogodke zaklenila v tisti predel možganov, ki se imenuje spomin in ko bo čas, bom nekaj kar se je dogajalo, tako v moji glavi, kot izven nje, spravila na virtualni papir in delila z vami.

Tako zdaj pa še nekaj uric do srečanja. Čutim vznemirjanje in veselje, ki me spominja, na tisti dan ko sem prvič z kovčki, prikorakala na Fuerteventuro. Malo pa se veselim, tudi tistih stvari v kovčku, ki sem jih naročila iz Slovenije in kaj še naj rečem... Preveč emocijjjj. Error! bip bip, biiiip! Prišlo je do preobremenitve... Error! Prišlo je do preobremenitve.... Error!... Prišlo je...

Do naslednjič z ljubeznijo, Evelina (;

P.S.: In zakaj bi naslov moral biti smiseln?  (:

Kako sva za en dan postala brezdomca II

V prejšnji objavi ste lahko prebrali, kaj se je pripetilo nekega mrzlega aprila in tukaj je nadaljevanje.

Za razumevanje zgodbe, se naprej lotite TE objave.

Po napeti noči z nekaj denarja in kreditno kartico za vlamljanje, sva se odpravila proti domu. Ura je bila nekje dve uri zjutraj.

Poizkušala sva vlomit v lastno stanovanje (da me slučajno kdo ne bo obtožil kriminala) več kot uro in pol,  pa ni in ni šlo. Že spet prezebla, lačna, utrujena sem predlagala, da greva vsaj bližje mestu, da se stisneva na neki klopci in vsaj malo zaspiva. Našla sva boljšo rešitev, ležalniki ob bazenu, v enem hotelskem kompleksu. Na žalost so bili ti mokri, zaradi vlage v zraku, tako da se je dragi vlegel, jaz pa na njega in sva zaspala. No, spal je samo on, mene so morili komarji in veter, tako da me je zazeblo še bolj… On pa je smrčal v svoji najlepši melodiji. Takrat sem se kljub vsemu počutila varno, prijetno in postajalo je tudi smešno. Po eni uri spanja, sem ga zbudila, saj je prišel en stric čistit bazen, zato sva se odpravila v mesto. Ura je bila že okoli šest zjutraj, zato sva šla v edino odprto gostilno, nekaj popit in se pogret. Takrat sva  naredila načrt in se že skupaj vsemu temu smejala… Najini načrti so bili, da počakava D-ja, da se zbudi okoli 8h in ga prosim, da pogleda na internet za številko od podjetja A. Ter jih pokliče in vpraša, če imajo najine rezervne ključe. To je bilo zadnje upanje.  Tako sva tudi naredila, šla sva do gostilne blizu M&D, ter čakala da se zbudita. Sonce je že vzhajalo, bilo je že topleje. Rok se je odločil zaspati, jaz pa sem dremala in čakala kdaj se bosta zbudila. Opazovala ljudi, se smejala sama sebi, ker sem sedela ob nekomu, ki je smrčal in se smejala na splošno vsej situaciji. Druga več nisem mogla, bila sem utrujena, ker nisem nič spala. Bila sem lačna in vse skupaj je postalo neverjetno smešno… Počutila sem se rahlo zadeta, čeprav sploh ne vem, kako se takrat počutiš. Ampak mislim, da je občutek taki, da nisi čisto priseben, smeji se ti pa tudi ne izgledaš ravno najboljše (: …

D. se je zbudil in nama pomagal in res še enkrat hvala.! Lepo je vedeti, da se lahko na ljudi zaneseš. A. je odgovoril, da bo ključe poiskal in da pride zdaj v Corralejo, saj je živel izven mesteca. Rekel je 15 minut. Po skoraj eni uri ga še vedno ni bilo… Nisva vedela, ali ima ključe ali ne. Zato sva D-ja prosila, naj še enkrat pokliče.  Takrat je rekel 5 minut in sva vedela, da najbrž to pomeni 15 minut. Tako pač je to tukaj. Čas je za njih dejansko relativen… Čakala sva ga ob sončnem vzhajanju na klopci ob morju in takrat sem samo upala, da bo imel ta en ključ. Po 20 minutah je prišel z dvema ključema. Zdaj pa pot pod noge in že spet 30 minut peš nazaj do doma. Na srečo sva srečala nekega balkanca, ki je delal v Sloveniji, dragi ga je poznal, jaz ne, ki naju je peljal do trgovine, da sva kupila kruh, potem pa hodila s svežim kruhom proti domu in upala da so ključi pravi. Ko se je hiška odklenila, sva bila  najsrečnejša človeka na svetu. Hitro sva si naredila zajtrk in okoli 11h sladko zaspala, vse do petih popoldne. Bila je dogodivščina in pol, ki je nikoli ne bom pozabila in ostala bo v lepem spominu.

Od takrat dalje, vedno 3x preveriva če imava ključe, tudi ko sva jih kristalno jasno videla že prvič, še pogledava vedno ko stojiva veni, če so se slučajno zgubili med potjo iz kuhinje do hodnika,  in res nikoli več, ne debatirava ali bova odnesla smeti ali ne… In največja finta je, da tudi ko vem, da imam ključ, si ne upam reči da ga imam, dokler že žnj-tič ne preverim.

Nauk zgodbe je najbrž jasen. Ko nekaj nočeš ne naredi, ko nekaj hočeš, to naredi takoj. (:

P.S.: Hvala za deljenje objave na portalu Drugi svet, vendar vas popravljam: "Oh, še kako sem morala prespati na ulici. " (;

Ste pričakovali takšen razplet? Se vam je že zgodilo kaj podobnega?

Z ljubeznijo, Evelina

TUJINA - Dajem ven iz sebe

Neznostne bolečine v vratu, ki se vlečejo že nekaj dni. Ko je bolečina takšna, da sploh več ne vem ali se dogaja v mojem vratu, ali na mojem bivšem vratu, ker mi ga je nekdo nemilostno prerezal. Ko ob tem boli še dlesen, zaradi vnetja na modrostnem zobu, je pa prava poezija bolečin. Moj modrosten zob mi nikoli ni delal problemov, zdaj pa mi vneta dlesen in vsa koža ki se je nagnetla, da ust sploh prav zapret ne morem, da o prehranjevanju sploh ne govorim, tako težko, zaradi fizičnih bolečin še mi nikoli ni bilo. Usta lahko odprem 2 centimetra vse ostalo je že boleče… Dotaknit pa se tam okoli prav nič ne smem, saj če je kakšen ne premišljen gib, lahko takoj v solzah čakam da bolečine ponehajo. Seveda pa vsa ta ne sproščenost v vratu in v ustni votlini, vplivata tudi na živčke in posledično sem se danes zbudila z glavobolom, ki traja še zdaj.. Glavo imam tako polno vsega, da se mi zdi da že hrbtenica trpi. Samo noge in roke še pravilno delujejo. Hvala jim!

Zdaj pod vplivom dveh zdravil, ker pač več tako ne gre, čakam da vsaj nekaj mine. Ena fizična bolečina je lažja, kot tri njih. In ja, sem oseba, ki je najbolj proti zdravilom, ampak najbrž v življenju moremo narediti izjemo, tu pa tam. Se bom telesu opravičila, da sem v njega vnašala kemijo in ga vprašala, zakaj me tako jezi… Ker v tem trenutku se ne moreva pogovarjat… Zato to dajem ven iz sebe.

Zdaj ko je vse to nekje izven, pa bom zaključila z lepimi stvarmi…

V prejšnji objavi sem dobila veliko spodbudnih besed, za katere vam iz srca hvala. Delili ste  svoje izkušnje, premogli tolažile besede in pogrešali moje objave. Res sem mislila da po petih mesecih ne bo takšnega odziva. So pa tudi ene stvari, ki bi jih rada izpostavila.

1. Življenje ni ravna črta, ampak so hribi in doline… In moj blog sem jaz, na katerih delim tako moje uspehe, veselje, pozitivo kot tudi doline; moje bolečine, skrbi, strahove. Zato vsem tistim, ki ste v komentarjih napisali, da škoda da ni bolj pozitivna objava sporočam: »Bo še čas za take objave, brez skrbi. Takoj ko se bom jaz počutila tako.«

2. Hudega domotožja nisem imela od novega leta dalje. Tako da s tem trenutno res nimam težav. Jaz sem tukaj in družina je tam. Se slišimo enkrat na teden in delimo svojo tedensko dogajanje. Tako mi ustreza. Včasih ko imam slab dan, me malo pikne domotožje, a ne za dolgo.

3. Niti za sekundo mi ni žal, da sem se preselila in ni mi žal, da sem se dovolila zaljubit. Vse to kar zdaj doživljava, vem da so samo preizkušnje, da spoznavama drug drugega v različnih situacijah in to je super, ker človeka najbolje spoznaš, ko gre kaj narobe.  

Mogoče na to temo, v naslednji objavi, ena fina smešna prigoda, ki se nama je zgodila v preteklih tednih.

Do takrat pa vsem poljubčke tja v domovino in izven nje, Evelina

Tujina - Osebna kriza

Pozdravljeni vsi skupaj.!

Naj prvo povem, da sem vesela, da si kliknil/a na moj blog, čeprav že celo večnost nisem nič objavila. Vesela sem, ker me še kljub temu berete (tudi če vas bo samo 10)… Iz srca hvala! (:

Zdaj pa k bistvu te objave…

»Sem Evelina in… imam osebno krizo in tega me ni sram priznati. (: «

 »Pozdravljena, Evelina.«

Začelo se lani v času Božiča in Novega leta, mislim da sem takrat prvič začutila močno domotožje. Ta dva praznika sem vedno praznovala v krogu domačih oziroma družine. Lani pa to enostavno ni bilo možno. Meni osebno družina pomeni največ. Vedno sem vedela, da me starša imata rada in da bo tako ostalo za vedno. In ta občutek, bi si v tistih dneh najraje shranila v božično darilo in ga odpirala vedno znova, ko bi ga potrebovala. Ne bi se branila, če bi v božično darilo, lahko ulovila tudi vonj po mamini božični večerji ali pa zvok televizije, ko sta starša gledala božične oddaje. Ne boste verjeli, pogrešala sem celo odhod k polnočnicam, pa sem mislila da je to resnično zadnja stvar. Vsako letna tradicija ti res zna globoko zlest pod kožo. Sem se pa zavedala, da sem lahko vesela, da imam te lepe spomine, ki jih lahko shranim in se trudim, da bodo tudi novi spomini prav tako prijetni kot so bili z mojimi domačimi.

Tudi občutki na silvestrski večer, niso bili kaj drugačni. Vsako leto sem praznovala prestop z družino, če ne z staršema in ostalimi sorodniki, pa vsaj z bratom in njegovo punco. To so osebe, ki jih poznam skoraj tako dobro kot sebe (: To so osebe, ki jim iskreno in iz srca želim, vse kar rečem in ki se jim vržeš v objem ob polnoči, ker mi toliko pomenijo.

Letos pa tega ni bilo, lahko sem se še ne vem kako močno pripravljala na to dejstvo, da ob meni ni, meni najdražjih, še vedno je ostal nek grenak priokus…

Poleg domotožja, so še tudi druge stvari, ki te vržejo iz tira. Ko si nekaj časa v nekem drugem okolju se tudi ti začneš spreminjat in pol je šok. Ti nisi več ti… In tako se moreš začet spoznavat. To seveda ne pomeni, da sem čisto drugačna. Samo ene lastnosti se prebudijo in druge gredo spat. In včasih pač to ni lahko… Potem si še predstavljate ko ob tem zaživiš z novo osebo, in ne bomo si metali peska v oči, tudi tukaj ni vedno vse posejano samo z rožicami. Tudi plevel in trnje je zmes.

Na koncu pa je prav j*ba, ko te jezi še zdravje. Imam bolečine v vratu in to tako hude, da enkrat do 8h zjutraj nisem mogla zaspat. Veliko je bilo solz in bolečin, zato sem se odločila da grem na urgenco in slikanje. Takrat so mi rekli, da ne smem plesat in telovadit. To me je resnično pretreslo. To so stvari, ki mi lepšajo dneve, ob katerim se sprostim in uživam. Moja vratna hrbtenica naj ne bi bila v pravem položaju, ker imam preveč gibčen vrat. Zdaj pa so še cele kolobocije z delanjem mojega zavarovanje itd.

Če bi naštevala še vse stvari, ki me mučijo, bi ta objava bila predolga, jaz pa čisto preveč osebna. Iskrena sem in vedno bom. So dnevi, ko mi ni ravno fajn, so dnevi, ko bi rada plesala pa si ne upam in pridejo dnevi ko gre še pet drugih stvari narobe in drugih pet prav. Ampak bo že, sem že imela eno takšno obdobje, ko stvari pač niso bile ravno prijetne. In če sem se takrat kaj naučila je to, da vse težave/problemi pridejo z razlogom. Nekaj nas učijo in sporočajo… In a se lahko prosim oglasi kdo, ki je čisto brez težav? Če je res kdo med vami, prosim napišite komentar, vendar najbrž ga ni. Zato sprejemam vse te težave/probleme, in poizkušam iz njih izvleči le najboljše. Poizkusite tudi vi! (;

Z ljubeznijo, Evelina ♡

Za vse tiste, ki želite vedeti, kako je zdaj z mojim vratom:

Zmes sem ubogala zdravnika in manj začela uporabljat vrat, ga sproščat in bilo je boljše. Pred nekaj dnevi pa se je bolečina vrnila. Danes sem že spet jokala od bolečin, ne vem točno zakaj, ker nisem počela nič kaj posebnega. Tako da zdaj že spet počivam, da bo v nekaj dnevih boljše. Za konec pa še ena rima za tiste, ki vas mičkeno skrbi: Nič ne skrbet, Evelina se bo spravla v red. (;

V leto 2015...

Pozdrav prav vsem (:

Vem, da se vam že več kot en mesec nisem oglasila. Vendar je blog bil skoraj vsak večer v mojih mislih. Razlogov, zakaj nisem nič napisala, pa ne bom iskala.

Upam, da ste preživeli lep božič in prav tako prestopili v novo leto, kar se da najlepše in želim vam, da boste imeli petnajstico še raje kot štirinajstico. Kako sem jaz preživela te praznike več kot 3000 km vstran, pa v naslednji objavi.

Zdaj želim z vami deliti nekaj čisto drugega. Lani sem v prvi januarski objavi napisala tole:

»Za leto 2014 si želim samo več akcije. Zavedala sem se namreč, da sem velikokrat rekla »ne«, namesto »ja«, »ne vem« namesto »vem« in nekako zavisela med »ne«, »ja«, »ne vem«, »vem«. Bila sem velikokrat ne odločna, zato si želim odločnosti. Sem zelo pravična, zato si želim, da ob nepravičnosti ne bi izbruhnila in se jezila, ampak vdihnila in izdihnila, ter se še bolj zavedala, da mora biti nepravičnost, saj brez nepravičnosti, ni pravičnosti. Želim si več poguma, da me ne bo strah in da bom lahko stala za svojimi mnenji, prepričanji in se sama s svojimi kremplji branila. Želim si ponosa, da ne bom s sklonjeno glavo hodila skozi lepe stvari in jih tako sploh ne opazila.

Da se bom zavedala, da je glavno da sem jaz zadovoljna sama s seboj, da se edino jaz resnično poznam in da ne bom zaskrbljena, če drugi ne bodo videli pravo mene (tako slabe kot dobre stvari). Da se ne bom borila za ljubezen in dobre odnose in da ne bom dokazovala sebe. Ker vse kar bo pravo, bo prišlo k meni brez napora in brez borbe…«

Ko sem prebrala to lansko objavo, sem ugotovila, da se mi je veliko stvari resnično zgodilo. Selitev v tujino je bil zame en padec iz cone udobja in veliko akcije. Ko je akcija pa sploh nimaš možnosti »mencati« in biti ne odločen, prav tako rabiš tudi nekaj poguma. V mojem besednjaku se je tako velikokrat na plan prikazal, ta slaven JA in priznam veliko stvari se mi je zgodilo prvič. Tudi ljubezen je prišla k meni, ko sem najmanj pričakovala in ko je, po pravici, sploh nisem želela.

Seveda so pa stvari na katerih še morem delat, ena izmed teh je nepravičnost. Ob njej se mi še vedno dvignejo lasje in opazim jo zelo hitro. Ampak se trudim da prvo razumno premislim, šele nato odreagiram. Druga stvar je zaskrbljenost. Okoli mene se plete toliko novih ljudi, na katere seveda želim narediti dober vtis in pokazat svoj pravi jaz. Ampak verjemite, da je to zelo težko. Prvič zaradi jezika, drugič zaradi tega ker ljudje prihajajo in odhajajo in tretjič… (Pustimo ta tretjič, je zelo zapleten (; ). Če pogledam na vse izpolnjeno lahko rečem, da sem zelo zadovoljna sama s seboj, da si še 6 mesecev nazaj ne bi niti mislila, da se mi lahko zgodi kaj podobnega. Lahko rečem, da sem zelo hvaležna, za takšen preobrat v mojem življenju.

Vam zanima kaj si želim, za leto 2015?

- energije in to takšne, da se zdi kot da imam vedno sršene v riti (:

- izkušenj, ki te pripeljejo do novih spoznanj

- veliko učenja, zagnanosti, podpore in osredotočenosti

- zavedanja da omejitev ni, te nastanejo samo v glavah »omejenih« ljudi.

- čut za kreativnost in mir v srcu

- imeti manj pričakovanj do drugih ljudi

- poguma, ker ta je vedno potreben (;

- postavljati sebe na prvo mesto…

Seveda, to še ni vse, ampak mislim da sem na plan privlekla le tiste pomembnejše. Res se veselim tega leta. Vem da se bo zgodilo veeeeliiiko stvari, vem da bodo veliki premiki in veste kaj, čutim vznemirjenje. Kaj pa vi?

Srečno 2015!

Z ljubeznijo, Evelina

P.S. Še ena dobra novica. V pripravljenosti imam vsaj 10 objav še iz lanskega leta in že nekaj novih iz tega leta, ki čakajo na objavo, tako da mislim, da se bomo letos večkrat brali. Je tukaj nafta, zelo bolj poceni in se zdaj tankam na redni bazi. (:

Gratitude Challenge

Začela bom z mislijo, ki sem jo pred kratkim zasledila v knjigi: “Življenje ti ne dolguje popolnoma ničesar. Ne lepega vremena, ne čudežev, ne prijateljev, ne ljubezni. Če boš tega vendarle deležen/na, bodi hvaležen/na in se od srca veseli.”

Mislim, da ravno na to včasih pozabimo. Da ni vse samoumevno. Včasih ko smo brezvoljni bi se morali ozreti okoli sebe in dejansko videti, kaj vse nas obdaja. Koliko lepih stvari za katere smo lahko hvaležni. Koliko malenkosti, ki nam v sekundi polepšajo trenutek. Koliko velikih stvari, ki nam polepšajo samo tisti čas, ko se jih zavedamo ali jih dobimo, potem pa na njih pozabimo.

Imamo srce, oči in dušo. Začnimo to uporabljat. Vem kako je, ko padejo temni dnevi in se vse zdi tako žalostno. Vem tudi, da se je takrat zelo težko preusmerit in pogledat z drugega zornega kota, ter poiskati nekaj kar bi nas razvedrilo.

Zato se mi ta izziv zdi fenomenalen, saj zavedno pomislimo, kaj se nam je v tistem dnevu zgodilo in potem ko te spomine prelijemo na papir, se šele zavedamo, kako čudovit dan smo imeli. Takrat resnično postanemo srečni z razlogom.

Tako da kogarkoli, ki to želi pozivam k izzivu. Upam da bom vztrajala, saj vem da pomaga. Prav tako pa bo zanimivo čez nekaj let to prebirati. Priznam se že veselim (:

 

Začela sem že včeraj, tako da delim en primer. Ostale pa boste lahko prebirali preko fb strani Evelinamalina.

Hvaležnost, 1. dan (27.9.2014)
- za dobro zelenjavno juho, ki jo je skuhal dragi, čeprav nisem 20 let marala te juhe.

- za enourno veslanje na kajaku

- za namakanje v oceanu, na plaži, okoli mene mivka v roki pa steklenica Fante

- ker se uspešno učim uporabljati Adobe Audition

- za vdor v čudovit hotel, v katerega potrebuješ kartico, pa vendar je dragemu z malo manipulacije uspelo brez nje (:

- za zelenje v tem hotelu, ki je delalo prijetno senco

Pa vi, zakaj ste bili hvaležni danes?

Z ljubeznijo, Evelina

P.S.: Idejo sem dobila, ko sem nekaj podobnega zagledala na FB, samo da so tam vljučeni tag-i, ki meni niso všeč, saj menim da se mora vsak sam odločiti, ali bo to počel ali ne. (:

You are not afraid of heights...

Spomnim se, da sem velikokrat rekla, da me je strah višine. To sem si govorila in govorila, ter v to tudi verjela. Potem pa sem prvič šla v Gardaland in se odpravila do prostega pada, kjer sem videla nekatera dekleta čisto bleda in oslabljena. Pa sem si mislila: »To se zgodi, če te je strah višine?«

Stala sem v vrsti in bilo me je strah. V nekem trenutku sem se že skoraj obrnila in zapustila prizorišče. Potem pa sem videla fantke, 7 let manjše, in sem si rekla: »Če zmorejo oni, lahko tudi jaz.« Pa smo bili na vrsti… Bila sem vznemirjeno prijetno prestrašena in v »histeričnem« smehu. Sedela sem in se smejala. Počasi gor, ustavljeno in z polno silo dol. Občutek: BOŽANSKI, srce je razbijalo in jaz sem se smejala. Od takrat verjamem, da me ni strah višine, niti padanja.

Kaj pa pri ciljih, vizijah, željah? Znajo biti ti »previsoki«? Mi znajo tudi ti pognati strah po kosteh? Me je strah padanja?
Ja, me je, tudi jaz sem samo človek. Pa vendar sem se do danes marsikaj naučila.

Včasih si nisem upala zajeti veselja z veliko žlico in uživati v čakanju tistega kar me čaka. Vedno me je bilo strah, da ne bo šlo vse po načrtih. Nisem zaupala v sebe, nisem zaupala v ljudi. Bila sem velikokrat razočarana. To je pripeljalo do tega, da sem čakala na pol v dvomu, da sploh kaj bo. Ni me bilo strah višine, bilo me je strah padanja. Zato si sploh nisem upala segati po višavah.
Zdaj se več tega ne grem. Daljinec imam jaz v roki. Želje, cilje in vizije kopičim v svoji podzavesti, da me v zavesti ne obremenjujejo in da se tako ne rojevajo strahovi. Vem, da tam so vse stvari, ki jih želim in vem da čakajo na pravi trenutek, da skočijo na plan. Saj so popolnoma neobremenjeni in popolnoma brezmadežno čisti. In ko jih začutim, da se nekaj pripravlja, se jih veselim.

A se lahko vse skupaj podre? Se lahko, ampak zakaj bi dramatizirala že zdaj. A veste, trenutno sem na točki, kjer vse štima tako kot treba. Kjer se vsaki dan zbudim in zaspim z nasmeškom. Kjer tudi če je kdaj kaj slabega, se malo "namulim" in je že spet vse v redu. In tile občutki se že vlečejo tri mesece. Zdaj bi najbrž pričakovali tudi, da bom rekla, da me je nekje globoko v sebi strah, da bo se vse to končalo. Pa me ni, uživam v trenutkih ker samo ti, zdaj, so pomembni.

Pa vendar ne letim, niti ne padam. Trenutno samo lebdim! (:

Z ljubeznijo, Evelina

Posebno sporočilo: Hvaležna za prijatelje, ki me kljub moji sreči poslušajo, čeprav njim ne gre ravno tako dobro in hvala vam, ki me kljub moji sreči berete, čeprav imate sami en kup težav. Težave so zato, da se rešijo, čeprav je včasih potrebna samo tolažba in če vas kaj teži ali veseli, jaz sem vedno tukaj. (:
Ob tej priložnosti pa bom citirala Srčno bralko, katero knjigo ravno berem (Ena čisto moja).
"Veliko lažje je biti tolažnik v stiski kot prijatelj v veselju, sploh če ti morda takrat ne gre tako fajn. Mislim, da so tega sposodni res le pravi prijatelji." < 3

Prsi (.) (.)

Najbrž bi se mi kdo smejal, če bi mu povedala, da se vsako jutro zbudim pol ure prej in naredim jutranjo rutino. Vendar vam povem, da je čudovit občutek, ko že navsezgodaj zjutaj narediš nekaj zase.
Ena izmed vaj je tudi masaža prsi. Prvo si zmasiram timus ali priželjc, ki je med dojkama. Timus, pri odraslih regulira imunski sistem. Ostaja pomemben v boju proti odpornosti in kot energijski organ. Pomaga proti infekcijam, prehladu, temperaturi, bronhitisu, itd. Masiram si ga zelo močno in s krožnimi gibi. Ko sem tole prvič poizkusila kakšno leto nazaj, je bil občutek zelo čuden, skoraj malo boleč. Danes je prav sproščujoč. Masiram si najmanj 1 minuto.

Potem pa zmasiram še prsi. Prvo jih 36x  »pumpam«, kasneje 36x z njimi krožim. Ter še na koncu vsako dojko posebej zmasiram prav tako z krožnimi gibi.

Moji začetki masiranja prsi, segajo kakšno leto nazaj. Ko sem bila na delavnicah, smo prvič izvajale to vajo in bilo je čudno, saj kdo pa je navajen da se pred popolnimi neznankami prijema in masira prsi. Tega tudi nisem poznala, posvečanje zizam se mi nikoli ni zdelo pomembno. Pa dejansko je… Po prvem  popolnoma sproščenem masiranju sem začutila kot, da bi mi nekaj bremena padlo z ramen, dejansko pa je padlo z dojk. Kasneje je »učiteljica« povedala, da se v dojkah skladiščijo nepredelana čustva, ki se kopičijo in kopičijo. Poleg tega pa jih masaža čvrsti, poveča ali pomanjša in deluje kot preventiva.

22.1 sem masažo prsi in timusa začela redno izvajati in sem jo končala 27.3. Torej dobra dva meseca sem to počela popolnoma vsako jutro. Potem pa sem ugotovila, da mi nekaj manjka in začela izvajati že spet. To je bilo 28.4. Zmes, ko masaže nisem izvajala sem zbolela. Ne vem če ravno zaradi tega ker si nisem masirala timusa in dojk, ampak bilo je ravno v tem obdobju.

Napisala sem samo moje izkušnje in opažanja. Včeraj sem namreč prvič slišala tole verzijo pesmi in se v njo zaljubila ter se spomnila o čem bi lahko pisala v naslednji objavi. Mrmljala sem si jo vedno znova in znova. Čudovita pesem. Pobožajte še svoja ušesa:

Tako da dekleta/punce/ženske bodite ponosne na svoje prsi, pa če so majhne, velike ali prevelike. So točno takšne kot morajo biti. So vir hrane za dojenčka, so igračka za moške in najpomembnejše so naše zdravje, naš ponos, zato ne pozabite na njih. Zaslužijo si vso pozornost!

 Z ljubeznijo,Evelina

"Zasledujeva te"

Hodila sem tam kot vedno, ko grem v mesto, po isti znani poti. Zvečer je tam temno kot v rogu, ampak tokrat je bilo še svetlo. Stranska cesta obkrožena z bloki, s šolo in malo naprej oddaljeno trgovino. Jaz, kot vedno opazujem. Stvari, ljudi, z mislimi tukaj, pa malo tam, pa že spet drugje. Pa vidim moškega, roma, starega nekje nad 30, debelejšega, kako si ogleduje avto in reče nekaj kolegu. Pa se mu pridruži še starejši moški… Jaz pa lepo, kot da ju ne opazim, korakam naprej… 

Na kar slišim, da nekdo hodi za mano… Me je bilo strah? Ne… Potem pa sem menjala stran ceste in šla na desno. Na kar slišim za seboj: » Pa kam zdaj greš?« Delam se kot da ni nič, pa slišim, da sta tudi onadva prečkala cesto. Za tem pa: »Midva te zasledujema.«…

»Ja pa kaj še«, si mislim… Vzamem iz torbice…(ne, nisem vzela solzilca), vzela sem plastenko vode in naredila požirek… Medtem ko za sabo slišim... » Do doma ti bova sledila, se ne bojiš?« Jaz odložim plastenko nazaj v torbo. Hodim naprej, v mislih pa samo, v redu če bo res kaj, imam v žepu telefon, preverim. Okej, imam… 

 Večinoma vedno hodim zelo hitro ampak takrat sem hodila počasi, bila sem zelo slabe volje in utrujena, celo tečna… Pač ni bil moj dan… Zavijem za vogal in onadva za mano. Že spet nekaj govori, vedno je govoril samo en, za to sem predvidevala, da me ne zasledujeta in da tudi ta drugi ni zainteresiran za zasledovanje, samo zabavata se in poizkušata ali me lahko prestrašita… Potem pa reče:« Daj ustavi se malo ali se bojiš?« Pa vedno znova in znova neko govorjenje… Potem pa sem se obrnila, ju oba dva pogledala in rekla: »Ne, ne bojim se.« Vedela sem, da če bosta kaj želela, bom bežala. Nista bila videti športno aktivna, jaz pa imam za seboj kar nekaj kilometrov in šprint mi gre dobro…

Pa sem ju počakala, da sta se mi približala za nekaj metrov, potem pa nadaljevala pot. Še kar naprej in naprej je govoril podobne nesmisle, če grem na pijačo, pa sem jo odklonila. Pa naj ju počakam, da se malo pogovarjamo… Bila sta nadležna… Še sreča, da sem zavila v svojo ulico, onadva pa sta šla naravnost. Zadnje besede: »Ali se ne boš poslovila?« in jaz sem jima z težkim srcem namenila vojaški pozdrav.

Domov sem hodila, kot da se nič ni zgodilo… Zdaj pa razmišljam, če sem ravnala prav in kaj bi bilo če se ne bi zabavala. Kako pravilno ravnat? Ali je v redu, da nisem čutila straha? Vem samo, da z mislimi moreš biti vedno naprej in ne paničarit. Čeprav se mi zdi, da panika pri meni vedno nastopi nazadnje, če sploh… Sem se delala prepogumno?  Ali bi mi sledila še naprej, če se ne bi obrnila in jima pokazala da me ni strah? Če bi začela tekat, bi imela še več veselja in bi začela tekat za mano?

Punce, se je kateri zgodilo kaj podobnega? Vas je že kdo zasledoval?

Če kdo zna odgovorit na zgornja vprašanja, bi bila zelo vesela...

Love, Evelina

Resnica naših življenj

Včeraj sem na blogu Discover your passion, play yor life, reach your dream prebrala objavo, ki bi jo srčno rada delila z vami. Zato jo tudi delim:

Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče. Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.

 

Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj znanja. Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč televizije in molimo poredko. Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti.  Govorimo preveč, ljubimo poredko, sovražimo prepogosto.

Naučili smo se, kako preživeti, ne pa, kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Napravili smo velike stvari, ne pa tudi boljših stvari. Očistili smo zrak, a onesnažili dušo. Obvladamo atom, ne pa tudi svojih predsodkov. Pišemo več, a se naučimo manj. Planiramo več, a dosežemo manj. Naučili smo se hiteti, a ne tudi čakati. Gradimo večje računalnike, ki vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdaj koli, a mi komuniciramo vse manj in manj.

To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.

To je čas, ko je veliko tega v izložbi, a ničesar v skladišču. Čas, ko vam tehnologija lahko prinese to pismo, in čas, ko lahko izberete, ali ga boste delili še s kom ali samo izbrisali.

Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno in recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla. 

Spomnite se, da daste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.

Spomite se, da rečete "Ljubim te" svojemu partnerju in vašim ljubljenim ... in pri tem je najpomembnejše, da tako res mislite. Poljub in objem bosta zacelila rano, ko bosta prišla globodo iz vas. Spomnite se, da se držite za roke in cenite trenutke. Dajte čas ljubezni, dajte čas pogovoru in dajte čas dejanju vaših dragocenih misli z drugimi.

Zdravko Zore

(oglasilo Sončnica - bilten Zveze društvo bolnikov z osteoporozo Slovenije, september 2006)

Za razmislit... Seveda se od leta 2006 tudi nekaj spremenilo, npr. imetja se niso ravno pomnožila, ampak zmanjšala; tudi zraka nismo očistili, onesnažujemo ga znova in znova. Ampak besedilo ima bistvo še danes in je jasno na kaj smo  pozabili; na ljudi okoli sebe, na odnose, na prijaznost, dobroto, skrb...  Čeprav se mi zdi, da se tudi tukaj počasi spreminjamo na boljše... Še dobro, saj je od tega članka že 8 let in če bi bili na istem, bi bilo zastrašujoče in zaskrbljajoče (;

Z ljubeznijo, Evelina

Žarim

Pred nekaj tedni sem nepričakovano srečala prijateljico, čeprav jo komaj poznam, vem da to je (prijateljica namreč). Obe dve prijetno presenečeni da sva se srečali, sva si izmenjali nekaj besed. Ko me je vprašala kako sem, sem odgovorila super, se ji zazrla v oči in nasmejala. Pa je rekla: "Vidim, saj žariš..." Potem sem jo pogledala še bolj globoko v oči in samo sebe vprašala: "Kako to da žarim?

Prejšnji mesec sem imela modno revijo. Predstavili so se čudovito ročno izdelani čevlji, ki sem jih nosila. Hoditi na modni pisti po nekaj mesecih je bilo čarobno. Tega občutka ne znam opisat, kot da bi hodila po oblakih, kot da so tisti ljudje, ki te gledajo tvoji prijatelji in velikokrat se mi zgodi, da se mi kakšna gospa iz občinstva tako iskreno prijetno nasmeji. Zdi se kot da imam nekakšno vez z občinstvom. Zveni čudno? Verjamem (:
Kaj pa če povem, da prav v tistem trenutku žarim, zato zvabim nasmeške na usta neznancev. Kaj če povem, da si takrat ko sem na pisti, ne želim biti nikjer drugje. Kaj če povem, da takrat delam to kar resnično rada počnem. A, zdaj zveni čudno?

Velikokrat žarim ko učim otroke ali ko hodim po pisti ali ko plešem, čeprav ni nujno da vedno ko delam karkoli od tega. In... prav nič nimam proti, če žarim, kar tako na ulici.

Pa vi poznate ta občutek "žarenja"?

Love, Evelina

Kje pustiti težave?

"Prijatelj mi je pravil neko zgodbo, katero na začetku nisem posvečal velike pozornosti. Vendar ta zgodba ima veliko moč.

Nekoč je najel mojstra, da bi mu pomagal pri delu na kmetiji. Zmenjena sta bila za začetek del, že prvi dan je krepko zamudil. Mislil je da si je izbral slabega pomočnika. A vedno ni vse tako kot zgleda, vse skupaj se mu je namreč začelo že zgodaj zjutraj in nadaljevalo z nesrečno težkim dnem. Na poti mu je prvo počila guma, za menjavo je porabil eno uro dela, nato ko je začel z delom, se mu je pokvarila električna žaga. Tako je z ročno žago porabil veliko preostalega časa, po končanem delu je zatajil še njegov kombi. Odpeljal ga je domov in ko sta prispela, ga je povabil, da spozna njegovo družino. Pred vhodnimi vrati se je mimogrede na kratko ustavil pri majhnem drevesu, ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sta vstopila v hišo je bil mojster naenkrat povsem drugačen. Njegov obraz se je sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo. Kasneje, ko sta se poslovila ga je pospremil do avtomobila, ga je ob drevesu vendarle premagala radovednost in vprašal je mojstra, zakaj se je malo prej najprej ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej. »Ja, to je moje drevo težav,« je odgovoril. »Vem, da v življenju ne gre povsem brez težav, dobro vem, da te težave ne sodijo k moji družini. Zato jih pač vsakič obesim na veje, preden vstopim v hišo. Zjutraj ko odhajam, jih zopet poberem.« Šele tu sem se zavedal, da mi prijatelj želi nekaj sporočiti, in začel razmišljati, kar mi je pravkar povedal. Le zakaj bi si želel zjutraj spet pobrati težave z drevesa?

Dolgo časa sem razmišljal, ni mi dalo miru, zakaj. Vse skupaj, kar mi je govoril sem si zapisal na papir. Vsake toliko časa sem tekst znova prebral. A na koncu se mi je le posvetilo. Seveda, ko je mojster zjutraj hotel pobrati težave iz drevesa, ki jih je dan pred tem obesil, je vedno znova ugotovil, da so nekatere težave enostavno izginile iz vej."

Sama učim otroke in v soboto ko prestopim prag agencije v kateri učim, pustim težave pod predpražnikom, saj se zavedam da otroci najbolje zaznavajo naše slabo počutje. Trikrat sem na poti na delo celo jokala, pa otroci moje žalosti nikoli niso zaznali, kot tudi to ni vplivalo na moje delo. Takrat sem pozabila na svoje težave in se prepustila otroškim vedrim nasmeškom. Bila sem z njimi tukaj in zdaj. Ko sem opravila svoje delo, sem stopila na predpražnik in kar na enkrat težave niso bile več tako velike.

Se zavedate koliko več učiteljev, profesorjev, vzgojiteljev, sodnikov bi boljše in kvalitetnejše učilo/sodilo, če bi znali to početi... Če bi težave, ki nastanejo doma pustili doma in težave, ki so nastale v službi obesili na veje pred domom. Kolikokrat se zgodi, da starši pridejo domov slabe volje, živčni in napeti in po možnosti potem otroci ali partner nastradajo zaradi težav v službi? Vam je kaj znano? 

Za razmislit...

Love, Evelina

P.S.: Zgodbo sem kopirala iz Publish Walla, avtor ni znan.

Januarska

Vsak mesec.
12 mojih slik.

12 besedil, ki niso nastala pod mojim peresom.

1 zgodba.

Z ljubeznijo, Evelina

Za vse blogerje/blogerke in bralke/bralce.

Že pred nekaj dnevi me je za nagrado Liebster Blog Award 2014 Edition nominirala blogerka iz Discover your passions, play your life, reach your dreams! Za to se bi ji rada zahvalila, s tem pa tudi odgovorila na njena vprašanja.

Vendar bom si to nagrado priredila malo po svoje. Pravila že nekateri poznate na pamet, zato jih ne bom pisala. Bom pa napisala ene malenkosti (:
Ko rečem, da bom videla, to ne pomeni, da tega ne bom naredila (; , je samo možno da bom naredila malo po svoje, ker ne maram ravno stvari, ki se ponavljajo na blogih… Ta moja grozna lastnost :P. Upam da blogerke niste jezne, ker ni to moj namen. Ker si prav vsi blogerji zaslužijo nagrade, pa ne takšne ampak večje. (:

Uživamo v pisanju, delimo mnenja na lep način, spoznavamo zanimive in različne ljudi, nekateri pa še tega vedno ne znajo sprejemat. Blogerji so osebe, ki so se preko blogov odprle in ne trpijo v sebi. To so osebe, ki se ne skrivajo za svojo anonimnostjo. To so pogumne osebe, ki skočijo iz cone udobja z YT posnetkom in s »polomljeno« angleščino. To so umetnice manikire, umetniki kulinarike in umetnice besed, fotografije in oblačenja. To so osebe, ki preko blogov povedo tudi veliko osebnih stvari, ampak to še ne pomeni da nas poznate. Pa vendarle so to osebe, ki jih spremljam že 2 leti pa še vedno vem, da bi lahko ob presni tortici in smutijih govorili ure in ure. Rada vas imam in vesela sem da sem vas spoznala. (: Upam, da se še bomo družili leta in leta (virtualno in tudi iz oči v oči).

Zdaj pa k vprašanjem…

1.) Zakaj pišeš blog?

Preprosto. Blog pišem za to, ker me to veseli, če me ne bi, ga ne bi pisala. Še veliko jih misli, da je pisanje blogov iskanje pozornosti. Pa vendar je to le deset procentov resnice. Mislite, da bi iskala pozornost s tem, ko si vzamem po 3-4 ure časa na dan za blog, samo zaradi pozornosti, če pa jo lahko takoj dobiš v prekratki oblekici in z prevelikim dekoltejem. Rada pišem, rada jih berem, na tak način delim svoje mnenje in spoznavam ostala mnenja, ljudi in poglede.

2.) Kaj misliš o zdravem življenju in redni rekreaciji?

Moje mnenje je da sta zdrava prehrana in redna rekreacija zelo pomembna. Zakaj je toliko stresa, depresije, bolezni, itd. Ravno, ker se je hrana spremenila in je osiromašena. Medtem ko gibanje sploh ni več v našem nezavednem dejanju, prav zaradi tehnologije in modernega načina življenja. Zato bi otroke dandanes v šolah morali učiti o pomembnosti teh dveh. Ne rečem, da moramo zdaj vsi jesti samo bio izdelke in poslušati sto in enega strokovnjaka, ali je boljše jesti bio ali vege, ali se prehranjevati po krvnih skupinah itd. Ampak da se sami izobražujemo na teh področjih in poslušate svoje telo. Ob poslušanju svojega telesa boste pa tudi ugotovili, kako se pozitivno odraža na gibanje.

3.) Če bi na loteriji zadela 250.000 €, kaj bi naredila s tem denarjem.

Vzela bi si čas in skrbno premislila, kaj resnično potrebujem. Ne bi zapravila vsega takoj in nekam bi vložila, da bi se znesek zviševal. Nekaj bi porabila za potovanje, nekaj za najbližje. Ostalo pa odvisno, kaj bi že imela in kaj bi še potrebovala.

4.) Kaj je tvoja sanjska služba?

Nekateri bi rekli da se še iščem. Nekateri bi rekli, da v resnici nimam pojma. Jaz pa rečem, da se pri svojih rosnih 20ih ne mislim omejevat. Toliko se še morem naučit, toliko doživet in videt in mislim da je to moja sanjska služba.  

5.) Kako se soočaš z kritiziranjem neznancev in tistih bližjih?

Ko me kritizirajo neznanci se na to požvižgam sploh če vem da to ni res. Če je res, pa povem da imajo prav, čeprav nihče ki je neznanec ne bo imel prav, ker se z razlogom imenuje neznanec. To samo pove veliko o njem samem, da nima počiščeno sam seboj in se spravlja na druge.
Če kritizirajo bližnji se poskušam postaviti v njihovo kožo in to videti, kar vidijo oni, čeprav je težko in boleče.
Vedno pa želim obsežno razlago, saj samo tako vidim, ali je to res moja zadeva ali to oni sami vidijo v sebi.

6.) Kako se počutiš ko dobiš pozitiven komentar na blogu? Si srečna zaradi tega ali to zate ni nič posebnega?

Po pravici ni vsak pozitiven komentar, dober komentar. Pomembno je da je iskren, da pove več o tistem ki ga piše in da tisti pove svoje mnenje, če tudi je drugačno. To so kvalitetni komentarji, ki mi pomenijo največ. Čeprav so tudi ostali komentarji v redu, saj se zavedaš da te ljudje berejo in vsak bloger želi biti bran.
Celo negativni/ponižujoči komentarji so zabavni, saj veš da se celo tisti, ki si jim trn v peti, ustavijo in preberejo. Pravi sončki, vam rečem, čeprav znajo včasih piknit. Ampak meni še noben komar ni nič hudega naredil.

7.) Če bi imela neomejeno količino denarja in en mesec časa – kje si in kaj počneš?
Hmm… Nič… Tega si ne bi želela. Vesela sem, da imam omejeno količino denarja in več časa kot en mesec. Po enem mesecu bi bilo konec moje sreče, saj bi si v enem mesecu lahko uresničila vse materialne želje, do nematerialnih pa bi lažje prišla. Pa še te stvari ne bi cenila… 

8.) Verjameš v astrologijo, numeroloogijo in v podobne znanosti?

Nekaj je na tem. Več pa ne bi znala povedat. Vendar vsi tedenski horoskopi, ne hvala. Tisoč in eni vedeževalci, ne hvala. Če pa prebereš kakšno astrološko »bukvo«, pa se najde veliko zanimivega (;

9.) Napiši 5 knjig, ki jih imaš najraje.
Nimam najboljše knjige, ker bi bila težka izbira. Knjige ločujem samo med dobre in slabe. Torej delim z vami tiste na katere sem se spomnila in so dobre:

Richard Paul Evans: Sončnica,

Mineko Iwasaki in Rande Brown: Jaz, gejša;

Michel Piquemal in Philippe Lagautriere: Modrosti srca;

Vlasta Cah Žerovnik, Zapeti ali od mode zadeti?;

Adriane Trigiani, Valentine.

10.) Zakaj misliš da ženske porabijo toliko časa in denarja za kozmetiko, oblačila, urejanje itd.? Je za tebe to sprejemljivo ali misliš, da porabijo čisto preveč časa za te stvari?

Vsak si sam uravnama čas in vsak zapravlja svoj denar. Seveda pa je spregledano, če je to služba ali hobi, saj ne moreš zatret sebe, ker te to veseli. Vprašanje je samo kje si rečemo dovolj in da se zavedamo, da ličila ne morejo zakriti nelepote v notranjosti in da nam oblačila ne morejo kupiti dolgoročne sreče. Urejanje je pa pravilno, sploh če se urejaš zase.

11.) Gledaš kakšne youtube kanale? Kateri so zate najboljši?

Jih gledam, vendar zelo redko in nenačrtno. 
Tukaj delim nekaj mojih najljubših YT kanalov: TED, FitnessBlender, Lindsey Stirling, TheEllenShow, Evelina, Princessjoules.

Je mednarodni dan objemanja, zato…

Objem, Evelina

Ko ne morem spat

Napisala včeraj pred spanjem:

Sem mislila, da bom lahko šla danes spat pred drugo uro, pa je že zdaj ura ena ko to pišem… Tako da mi najbrž ne bo uspelo. 

Bi že spala, če ne bi nekaj šla iskat v torbico, v kateri sem našla kuverto. Kuverto, ki mi jo je dala deklica, ki jo učim. Vedela sem, da sta noter dve malenkosti, ki sem ju videla in jo je izdelala samo za mene in popolnoma sama. Je pa deklica tudi povedala, da so noter kartice. Ker nisem imela časa, jih na vajah, nisem pogledala. 

Danes pa sem držala kuverto v roki in povlekla dve unikatni malenkosti in tri kartice…
Na prvi je pisalo:

Na drugi pa:
»Draga Evelina, to je zate, ker te imam rada.

Ko sem prebrala te besede, mi je postalo pri srcu tako toplo. Objela me je ljubezen, radost in hvaležnost.

Potem pa sem še prebrala zadnjo kartico in se ob njej nasmejala… (na desni).

Lahko bi šla hladnokrvno spat in pozabila na te občutke. Ampak ker se dobro poznam, ne bi mogla zaspat. Smejala bi se v steno, se premetavala po postelji in mislila na te kartice… Na te nedolžno napisane besede. Na to čisto ljubezen, ki jo premorejo otroci.

Ter razmišljala in razmišljala točno o tem, o čemer trenutno pišem. Dve muhi na en mah: pisanje za blog plus razmišljanje…

Razmišljala bi o tem, zakaj se ne vzgledujemo po otrocih? Zakaj ne premoremo čiste ljubezni? Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Ampak res! Po propadlih odnosih, se bojimo novih, ker nočemo iti skozi isti pekel. Pa kakšen pekel, lepo prosim. Čisto vse je ena lepa igra, kakšen je konec je vedno v naših rokah. Seveda, pa se moremo to igro znati igrati. Gre pa nekako takole. Spustiš se skupaj s tokom in držiš svoje srce v svojih rokah…

Točno to je naredila tale deklica. Ni razmišljala, ali se mi bo njeno darilo zdelo grdo. Ni razmišljala, kako se bom odzvala na napisane besede. Ni pričakovala, da ji bom vrnila karkoli. Zakaj na to, ko odrastemo pozabimo. Pozabimo, da moremo imet svoje srce v svojih rokah in delit ljubezen in ne strahu, jeze in razočaranj. Zakaj se bojimo povedati, kaj čutimo. Sploh če so to prijetni občutki. Zakaj pričakujemo. Hja, ta je najtežja. Vsi imamo pričakovanja… Popolnoma vsi in dokler jih imaš do sebe, je to nekaj dobrega. Ko pa jih imaš do drugih pa zna biti problem… Ljudje ti nikoli ne bodo mogli, dati vsega kar pričakuješ… Pričakovanj pa bo vedno več in več… Sebi lahko daš največ…

V štirih letih ko učim še nisem dobila toliko daril kot letos in prav ničesar od tega nisem pričakovala. Pa poglejte s kakšnimi občutki sem bila danes nagrajena. Če bi pričakovala nikoli ne bi sprejemala vse te beseda in mala darilca z iskricami v očeh in s temi neverjetnimi občutki. Bi pa najbrž šla spat pred drugo uro (; Ampak čas za spanec še bo…

Pa naj povem, da sploh ni "point" v darilih. Že čisto veselje je, ko vem da mi starši zaupajo svoje otroke in ko se vsaki teden srečamo, si izmenjamo nekaj besed in zaželimo lep vikend.

Tudi vam želim lep teden še naprej, Evelina