Wednesday, March 26, 2014

Marčevska


Že tretji mesec se končuje in tretjo sliko prikazujem. 
Z besedilom, ki pove, da ...
Si edinstven/a. 

Tega bi se resnično morali zavedati. Ne pa da se primerjamo z manekenko na naslovnici ali s komerkoli, ki "ima več", in jim želimo biti podobni. Prav vsaka "napakica" vas dela posebne in unikatne. Te so del vas samih. Vsaka zunanja napakica se niti ne opazi, ko razkrijete svojo prijetno notranjost. Prav tako kot vsaka zunanja lepota, lahko kar hitro zbledi, ko se razkrije vaša mračna notranjost. Ne spreminjajte se zaradi drugih in sprejmite tisto, česar pri sebi ne morete sprejeti, in vam ni všeč. Šele ko svojo slabost sprejmeš, jo lahko začneš razreševat. Imejte se radi. Cel svoj paket. Šele ko se imate radi, vas začnejo imeti tudi drugi.

Fotografija je moja last.

Z ljubeznijo, Evelina

Sunday, March 23, 2014

V reviji Nova

Pa sem se našla. Tokrat v reviji Nova. Prvič sem v njej...
Na prvi sliki sem četrta iz leve proti desni. Na drugi pa tista, ki drži oblikovalko za roke in se še zadnjič sprehajava po pisti.



Za menoj so delovni dnevi. Skupaj s še eno stilistko sva v petek pripravili nekaj manj kot sto stajlingov, ki so se v soboto predstavili na otroški modni reviji v Velenjki. Na nastop mojih sončkov sem ponosna in se že veselim novih nastopov. Naj še povem, da na novo učim otroke in najstnike tudi na Ptuju in Celju. Učim jih samozavesti, ki je pomembna tako za nastope v šoli, kot tudi sicer v življenju; pravilne drže, saj ima vedno več najstnikov probleme ravno s tem; elegantne hoje in še in še... Če koga zanima kaj več, sem vedno odprta za vprašanja. (:

Kako pa ste vi preživeli vikend?

Želim vam lep večer, Evelina

Thursday, March 20, 2014

Sweets for the sweet

Vedno ko imam kakšno modno revijo se spomnim na nohte, ki morajo biti neutralni, vendar urejeni. Pa ravno takrat si vedno zaželim kakšnih drznih barv... Tako mi ne preostane drugega kot da ostanem pri prozornem laku... "Zakaj se pa nisi prej spomnila in nalakirala svoje nohte v kakšen drug odtenek, sama si si kriva," odmeva v moji glavi.

Takoj za tem pa sem ugotovila, da v svoji kolekciji nimam več kožnega ali prozornega laka. Torej gremo po nakupit...

Kot velika ljubiteljica sladkega sem se odločila za novo (zdaj že staro) kolekcijo Essence laka po imenu Sweets for the sweet. Zelo lep nežen odtenek, ker sem iskala kožnega oziroma skoraj prozoren lak, mi tale zelo ugaja. Drugače pa sem bila nad pigmentnosjo ostalih barv v kolekciji malo razočara. Pa vendar glavno da mi služi in da mi še bo.






Punce, imati rade nohte v kožnih ali prozornih odtenkih?
Fantje, ali vam veliko pomenijo urejeni nohti pri puncah?

Happy... Evelina

Sunday, March 16, 2014

Zagledala sem se...

Bila sem na blagajni in čakala, da pridem na vrsto... Čakala sem in čakala, potem pa zagledala... Samo opazovala sem in "čekirala" osebo od glave do peta ter strmela... Bila sem impresionirana. Nisem se zagledala v postavnega moškega, niti v lepo žensko. Ja, tudi jaz rada pogledam za postavno žensko. Zagledala sem se v gospo... Potem pa bum, bila sem na vrsti pri blagajni. Zmečem v torbico, plačam, zaželim lep dan in grem proti domu.
Čez nekaj prehojenih metrov pa pred seboj zagledam točno tisto gospo iz trgovine. Bila je starejša, okoli sedemdeset jih je štela, če ne še kje več... Ampak kaj me je na njen najbolj navdihnilo? Njena garderoba. Ko sem hodila za njo, sem se za trenutek počutila, kot v črno belem filmu.
Bila je odeta v svetlo rjav plašč. V rokah je imela torbico. Na glavi, v istem odtenku rjave kot plašč, pa klobuček. Imela je obute pete. Čisto vse na njen je bilo urejeno, lepo... Če bi lahko slikala z očmi, bi jo... Hodila sem za njo in razmišljala ali ji naj podarim kompliment. Nisem vedela, kako... Zato sem jo prehitela po desni, na kar se gospa opraviči, ker mi je malo zaprla pot in ko vidim te žareče oči, nasmejane ustnice, našminkane v rožnatem odtenku se nisem mogla več zadrževat. Rekla sem: " Gospa, morem vam povedat, da izgledate tako urejani in lepi." Za trenutek sem ujela njen sramežljiv pogled, takoj za tem pa se mi je zahvalila s hvaležnostjo v glasu. Zaželela sem ji še lep dan in odkorakala naprej. Mislim, da bo mi vedno ostala v spominu. V tako zrelih letih pa urejena, pozitivna in meni za vzgled.

Dami v Mariboru


Hvala ji, saj je ona meni dan najbrž bolj polepšala, kot jaz njen...

Vas je že kdo tako impresioniral, da ste samo obstali? (:

Love, Evelina

Thursday, March 13, 2014

Modna revija ob dnevu žena

Modna revija ob dnevu žena v Niagari.

Top Moda



MBV Design


Optika Šuc


Bilo je super. Več pa tako ali tako povedo slike...

Hvala za slike:
Madžo M. in Zmago Z.

Love, Evelina

Wednesday, March 12, 2014

Prvič na jumbo plakatu

Če se vozite okoli Ptuja potem ne morete zgrešiti ta plakat.



In če pogledate od blizu vidite tudi mene...

Na Ptuju se dogaja... in vse je enkrat prvič... (;

Ko nekega lepega dne izveš, da boš na jumbo plakatu, to pač ni kar tako in resnično sem hvaležna. Iz enega kratkega slikanje se je razvilo še in še...

Trenutno se dogaja kar nekaj sprememb in zato mi malo primanjkuje časa za blog... Ampak se vračam počasi in skromno...

Se beremo kmalu...
Love, Evelina




Thursday, March 6, 2014

"Zasledujeva te"


Hodila sem tam kot vedno, ko grem v mesto, po isti znani poti. Zvečer je tam temno kot v rogu, ampak tokrat je bilo še svetlo. Stranska cesta obkrožena z bloki, s šolo in malo naprej oddaljeno trgovino. Jaz, kot vedno opazujem. Stvari, ljudi, z mislimi tukaj, pa malo tam, pa že spet drugje. Pa vidim moškega, roma, starega nekje nad 30, debelejšega, kako si ogleduje avto in reče nekaj kolegu. Pa se mu pridruži še starejši moški… Jaz pa lepo, kot da ju ne opazim, korakam naprej… 
Na kar slišim, da nekdo hodi za mano… Me je bilo strah? Ne… Potem pa sem menjala stran ceste in šla na desno. Na kar slišim za seboj: » Pa kam zdaj greš?« Delam se kot da ni nič, pa slišim, da sta tudi onadva prečkala cesto. Za tem pa: »Midva te zasledujema.«…

»Ja pa kaj še«, si mislim… Vzamem iz torbice…(ne, nisem vzela solzilca), vzela sem plastenko vode in naredila požirek… Medtem ko za sabo slišim... » Do doma ti bova sledila, se ne bojiš?« Jaz odložim plastenko nazaj v torbo. Hodim naprej, v mislih pa samo, v redu če bo res kaj, imam v žepu telefon, preverim. Okej, imam… 
 Večinoma vedno hodim zelo hitro ampak takrat sem hodila počasi, bila sem zelo slabe volje in utrujena, celo tečna… Pač ni bil moj dan… Zavijem za vogal in onadva za mano. Že spet nekaj govori, vedno je govoril samo en, za to sem predvidevala, da me ne zasledujeta in da tudi ta drugi ni zainteresiran za zasledovanje, samo zabavata se in poizkušata ali me lahko prestrašita… Potem pa reče:« Daj ustavi se malo ali se bojiš?« Pa vedno znova in znova neko govorjenje… Potem pa sem se obrnila, ju oba dva pogledala in rekla: »Ne, ne bojim se.« Vedela sem, da če bosta kaj želela, bom bežala. Nista bila videti športno aktivna, jaz pa imam za seboj kar nekaj kilometrov in šprint mi gre dobro…

Pa sem ju počakala, da sta se mi približala za nekaj metrov, potem pa nadaljevala pot. Še kar naprej in naprej je govoril podobne nesmisle, če grem na pijačo, pa sem jo odklonila. Pa naj ju počakam, da se malo pogovarjamo… Bila sta nadležna… Še sreča, da sem zavila v svojo ulico, onadva pa sta šla naravnost. Zadnje besede: »Ali se ne boš poslovila?« in jaz sem jima z težkim srcem namenila vojaški pozdrav.



Domov sem hodila, kot da se nič ni zgodilo… Zdaj pa razmišljam, če sem ravnala prav in kaj bi bilo če se ne bi zabavala. Kako pravilno ravnat? Ali je v redu, da nisem čutila straha? Vem samo, da z mislimi moreš biti vedno naprej in ne paničarit. Čeprav se mi zdi, da panika pri meni vedno nastopi nazadnje, če sploh… Sem se delala prepogumno?  Ali bi mi sledila še naprej, če se ne bi obrnila in jima pokazala da me ni strah? Če bi začela tekat, bi imela še več veselja in bi začela tekat za mano?

Punce, se je kateri zgodilo kaj podobnega? Vas je že kdo zasledoval?

Če kdo zna odgovorit na zgornja vprašanja, bi bila zelo vesela...

Love, Evelina

Wednesday, March 5, 2014

Resnica naših življenj

Včeraj sem na blogu Discover your passion, play yor life, reach your dream prebrala objavo, ki bi jo srčno rada delila z vami. Zato jo tudi delim:

Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče. Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.
 
Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj znanja. Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč televizije in molimo poredko. Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti.  Govorimo preveč, ljubimo poredko, sovražimo prepogosto.

Naučili smo se, kako preživeti, ne pa, kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Napravili smo velike stvari, ne pa tudi boljših stvari. Očistili smo zrak, a onesnažili dušo. Obvladamo atom, ne pa tudi svojih predsodkov. Pišemo več, a se naučimo manj. Planiramo več, a dosežemo manj. Naučili smo se hiteti, a ne tudi čakati. Gradimo večje računalnike, ki vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdaj koli, a mi komuniciramo vse manj in manj.

To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.

To je čas, ko je veliko tega v izložbi, a ničesar v skladišču. Čas, ko vam tehnologija lahko prinese to pismo, in čas, ko lahko izberete, ali ga boste delili še s kom ali samo izbrisali.

Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno in recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla. 
Spomnite se, da daste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.

Spomite se, da rečete "Ljubim te" svojemu partnerju in vašim ljubljenim ... in pri tem je najpomembnejše, da tako res mislite. Poljub in objem bosta zacelila rano, ko bosta prišla globodo iz vas. Spomnite se, da se držite za roke in cenite trenutke. Dajte čas ljubezni, dajte čas pogovoru in dajte čas dejanju vaših dragocenih misli z drugimi.
Zdravko Zore

(oglasilo Sončnica - bilten Zveze društvo bolnikov z osteoporozo Slovenije, september 2006)

Za razmislit... Seveda se od leta 2006 tudi nekaj spremenilo, npr. imetja se niso ravno pomnožila, ampak zmanjšala; tudi zraka nismo očistili, onesnažujemo ga znova in znova. Ampak besedilo ima bistvo še danes in je jasno na kaj smo  pozabili; na ljudi okoli sebe, na odnose, na prijaznost, dobroto, skrb...  Čeprav se mi zdi, da se tudi tukaj počasi spreminjamo na boljše... Še dobro, saj je od tega članka že 8 let in če bi bili na istem, bi bilo zastrašujoče in zaskrbljajoče (;

Z ljubeznijo, Evelina

Monday, March 3, 2014

Wild Things

Prejšnji mesec sem nastopala še na eni modni reviji Wild Things. 

Vaja na odru:

Nanašanje šminke:



Foto: Miha K. in Aljaž S.
Hvala za fotografije.
Obleka: Ines Kos

Morem priznat, da sem se počutila zelo špansko v tej obleki, frizuri in klobučku in to ne pomeni nič slabega. Se ne bi branila kakšne plaže, koktaljčka, morja, sonca, flamenka in špancev. (;

Kako se pa vam zdi obleka? Delujem tudi vam malo špansko?
 
Love, Evelina


Saturday, March 1, 2014

Žarim

Pred nekaj tedni sem nepričakovano srečala prijateljico, čeprav jo komaj poznam, vem da to je (prijateljica namreč). Obe dve prijetno presenečeni da sva se srečali, sva si izmenjali nekaj besed. Ko me je vprašala kako sem, sem odgovorila super, se ji zazrla v oči in nasmejala. Pa je rekla: "Vidim, saj žariš..." Potem sem jo pogledala še bolj globoko v oči in samo sebe vprašala: "Kako to da žarim?

Prejšnji mesec sem imela modno revijo. Predstavili so se čudovito ročno izdelani čevlji, ki sem jih nosila. Hoditi na modni pisti po nekaj mesecih je bilo čarobno. Tega občutka ne znam opisat, kot da bi hodila po oblakih, kot da so tisti ljudje, ki te gledajo tvoji prijatelji in velikokrat se mi zgodi, da se mi kakšna gospa iz občinstva tako iskreno prijetno nasmeji. Zdi se kot da imam nekakšno vez z občinstvom. Zveni čudno? Verjamem (:
Kaj pa če povem, da prav v tistem trenutku žarim, zato zvabim nasmeške na usta neznancev. Kaj če povem, da si takrat ko sem na pisti, ne želim biti nikjer drugje. Kaj če povem, da takrat delam to kar resnično rada počnem. A, zdaj zveni čudno?

Velikokrat žarim ko učim otroke ali ko hodim po pisti ali ko plešem, čeprav ni nujno da vedno ko delam karkoli od tega. In... prav nič nimam proti, če žarim, kar tako na ulici.





Pa vi poznate ta občutek "žarenja"?

Love, Evelina