Wednesday, March 5, 2014

Resnica naših življenj

Včeraj sem na blogu Discover your passion, play yor life, reach your dream prebrala objavo, ki bi jo srčno rada delila z vami. Zato jo tudi delim:

Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče. Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.
 
Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj znanja. Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč televizije in molimo poredko. Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti.  Govorimo preveč, ljubimo poredko, sovražimo prepogosto.

Naučili smo se, kako preživeti, ne pa, kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Napravili smo velike stvari, ne pa tudi boljših stvari. Očistili smo zrak, a onesnažili dušo. Obvladamo atom, ne pa tudi svojih predsodkov. Pišemo več, a se naučimo manj. Planiramo več, a dosežemo manj. Naučili smo se hiteti, a ne tudi čakati. Gradimo večje računalnike, ki vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdaj koli, a mi komuniciramo vse manj in manj.

To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.

To je čas, ko je veliko tega v izložbi, a ničesar v skladišču. Čas, ko vam tehnologija lahko prinese to pismo, in čas, ko lahko izberete, ali ga boste delili še s kom ali samo izbrisali.

Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno in recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla. 
Spomnite se, da daste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.

Spomite se, da rečete "Ljubim te" svojemu partnerju in vašim ljubljenim ... in pri tem je najpomembnejše, da tako res mislite. Poljub in objem bosta zacelila rano, ko bosta prišla globodo iz vas. Spomnite se, da se držite za roke in cenite trenutke. Dajte čas ljubezni, dajte čas pogovoru in dajte čas dejanju vaših dragocenih misli z drugimi.
Zdravko Zore

(oglasilo Sončnica - bilten Zveze društvo bolnikov z osteoporozo Slovenije, september 2006)

Za razmislit... Seveda se od leta 2006 tudi nekaj spremenilo, npr. imetja se niso ravno pomnožila, ampak zmanjšala; tudi zraka nismo očistili, onesnažujemo ga znova in znova. Ampak besedilo ima bistvo še danes in je jasno na kaj smo  pozabili; na ljudi okoli sebe, na odnose, na prijaznost, dobroto, skrb...  Čeprav se mi zdi, da se tudi tukaj počasi spreminjamo na boljše... Še dobro, saj je od tega članka že 8 let in če bi bili na istem, bi bilo zastrašujoče in zaskrbljajoče (;

Z ljubeznijo, Evelina

2 comments:

  1. Tako lepa in super objava, vsa resnica povzeta na kratko (: !

    ReplyDelete