Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče. Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.
Imamo
več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Več
strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj znanja. Pijemo
preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo
prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni,
beremo premalo, gledamo preveč televizije in molimo poredko. Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti. Govorimo preveč, ljubimo poredko, sovražimo prepogosto.
Naučili
smo se, kako preživeti, ne pa, kako živeti. Dodali smo leta življenju,
ne pa življenja letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je
iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji
prostor, ne pa tudi notranjega. Napravili smo velike stvari, ne pa tudi
boljših stvari. Očistili
smo zrak, a onesnažili dušo. Obvladamo atom, ne pa tudi svojih
predsodkov. Pišemo več, a se naučimo manj. Planiramo več, a dosežemo
manj. Naučili
smo se hiteti, a ne tudi čakati. Gradimo večje računalnike, ki
vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdaj koli, a mi
komuniciramo vse manj in manj.
To
so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih
karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač,
a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi
hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže,
enodnevnih predstav, pretežkih teles.
To
je čas, ko je veliko tega v izložbi, a ničesar v skladišču. Čas, ko vam
tehnologija lahko prinese to pismo, in čas, ko lahko izberete, ali ga
boste delili še s kom ali samo izbrisali.
Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno in recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s
strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla.
Spomnite
se, da daste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki
ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.
Spomite
se, da rečete "Ljubim te" svojemu partnerju in vašim ljubljenim ... in
pri tem je najpomembnejše, da tako res mislite. Poljub in objem bosta
zacelila rano, ko bosta prišla globodo iz vas. Spomnite se, da se držite
za roke in cenite trenutke. Dajte
čas ljubezni, dajte čas pogovoru in dajte čas dejanju vaših dragocenih
misli z drugimi.
Zdravko Zore
(oglasilo Sončnica - bilten Zveze društvo bolnikov z osteoporozo Slovenije, september 2006)
Za razmislit... Seveda se od leta 2006 tudi nekaj spremenilo, npr. imetja se niso ravno pomnožila, ampak zmanjšala; tudi zraka nismo očistili, onesnažujemo ga znova in znova. Ampak besedilo ima bistvo še danes in je jasno na kaj smo pozabili; na ljudi okoli sebe, na odnose, na prijaznost, dobroto, skrb... Čeprav se mi zdi, da se tudi tukaj počasi spreminjamo na boljše... Še dobro, saj je od tega članka že 8 let in če bi bili na istem, bi bilo zastrašujoče in zaskrbljajoče (;
Z ljubeznijo, Evelina
Z ljubeznijo, Evelina
Dobro branje, res!
ReplyDeleteTako lepa in super objava, vsa resnica povzeta na kratko (: !
ReplyDelete