Thursday, March 6, 2014

"Zasledujeva te"


Hodila sem tam kot vedno, ko grem v mesto, po isti znani poti. Zvečer je tam temno kot v rogu, ampak tokrat je bilo še svetlo. Stranska cesta obkrožena z bloki, s šolo in malo naprej oddaljeno trgovino. Jaz, kot vedno opazujem. Stvari, ljudi, z mislimi tukaj, pa malo tam, pa že spet drugje. Pa vidim moškega, roma, starega nekje nad 30, debelejšega, kako si ogleduje avto in reče nekaj kolegu. Pa se mu pridruži še starejši moški… Jaz pa lepo, kot da ju ne opazim, korakam naprej… 
Na kar slišim, da nekdo hodi za mano… Me je bilo strah? Ne… Potem pa sem menjala stran ceste in šla na desno. Na kar slišim za seboj: » Pa kam zdaj greš?« Delam se kot da ni nič, pa slišim, da sta tudi onadva prečkala cesto. Za tem pa: »Midva te zasledujema.«…

»Ja pa kaj še«, si mislim… Vzamem iz torbice…(ne, nisem vzela solzilca), vzela sem plastenko vode in naredila požirek… Medtem ko za sabo slišim... » Do doma ti bova sledila, se ne bojiš?« Jaz odložim plastenko nazaj v torbo. Hodim naprej, v mislih pa samo, v redu če bo res kaj, imam v žepu telefon, preverim. Okej, imam… 
 Večinoma vedno hodim zelo hitro ampak takrat sem hodila počasi, bila sem zelo slabe volje in utrujena, celo tečna… Pač ni bil moj dan… Zavijem za vogal in onadva za mano. Že spet nekaj govori, vedno je govoril samo en, za to sem predvidevala, da me ne zasledujeta in da tudi ta drugi ni zainteresiran za zasledovanje, samo zabavata se in poizkušata ali me lahko prestrašita… Potem pa reče:« Daj ustavi se malo ali se bojiš?« Pa vedno znova in znova neko govorjenje… Potem pa sem se obrnila, ju oba dva pogledala in rekla: »Ne, ne bojim se.« Vedela sem, da če bosta kaj želela, bom bežala. Nista bila videti športno aktivna, jaz pa imam za seboj kar nekaj kilometrov in šprint mi gre dobro…

Pa sem ju počakala, da sta se mi približala za nekaj metrov, potem pa nadaljevala pot. Še kar naprej in naprej je govoril podobne nesmisle, če grem na pijačo, pa sem jo odklonila. Pa naj ju počakam, da se malo pogovarjamo… Bila sta nadležna… Še sreča, da sem zavila v svojo ulico, onadva pa sta šla naravnost. Zadnje besede: »Ali se ne boš poslovila?« in jaz sem jima z težkim srcem namenila vojaški pozdrav.



Domov sem hodila, kot da se nič ni zgodilo… Zdaj pa razmišljam, če sem ravnala prav in kaj bi bilo če se ne bi zabavala. Kako pravilno ravnat? Ali je v redu, da nisem čutila straha? Vem samo, da z mislimi moreš biti vedno naprej in ne paničarit. Čeprav se mi zdi, da panika pri meni vedno nastopi nazadnje, če sploh… Sem se delala prepogumno?  Ali bi mi sledila še naprej, če se ne bi obrnila in jima pokazala da me ni strah? Če bi začela tekat, bi imela še več veselja in bi začela tekat za mano?

Punce, se je kateri zgodilo kaj podobnega? Vas je že kdo zasledoval?

Če kdo zna odgovorit na zgornja vprašanja, bi bila zelo vesela...

Love, Evelina

24 comments:

  1. Oooo dobro si odreagirala. No mene in mojo kolegico je pa sveži sosed, šiptar non stop zasledoval. Dokler enkrat meni ni prekipelo, ko sem šla s psom do babice in sem poklicala očeta, da je on razrešil stvari. Potem sem imela mir. Jaz bi sedaj takoj zagnala paniko in bi me bilo grozno strah, bolj sem stara večja boječka sm..
    V mladosti sem trenirala samoobrambo in sem bila grozno pogumna, ampak z takimi ljudmi se nisem nikoli sama obadala. In ni se mi zgodilo samo enkrat. Drugič je bilo v milanu, no takrat sem bežala. Dlje pa hvala bogu ni prišlo, sem se uspešno skrila 3 moškim, kaj bi bilo če bi me našli? Ne vem in nočem vedet, niso me. Italjani imajo itak blontne ženske z dougimi nogami kot neko grozno atrakcijo.. :S

    ReplyDelete
    Replies
    1. Ja, po mojem tudi sem v takem primeru... V tvojim situacijah pa si ti super odreagirala... Vsaka čast.. Ko si sam pred tremi moški, pa še v tujini in tujci, mamma mia, to je šele grozno...

      Delete
  2. Bravo za mirno kri. Prava si.
    Jaz v bistvu ne vem, kako bi reagirala. Mogoče podobno kot ti. Odvisno od občutka. Če bi se počutila res ogroženo bi verjetno tekla...

    ReplyDelete
    Replies
    1. Saj nikoli ne veš kako bi odreagiral, ker so situacije zelo različne...

      Delete
  3. No, vidiš, kaj privlačiš, ko imaš "slab dan" :)
    Drugače pa si dobro reagirala, pomoje je bilo njiju bolj strah, ker nista pričakovala take reakcije. In seveda si ravnala prav, vedno ravnaš prav :) S paniko pa itak nič ne rešiš, samo poslabšaš lahko situacijo.

    ReplyDelete
    Replies
    1. Samo to pa res.. Tisti dan res mi ni bil všeč :P

      Delete
  4. Dobro si reagirala, mislim da je kar prav tako odreagirati, sploh če vidiš, da jima je samo malo dolgčas in hočeta samo malo provocirati, če bi imel pa kdo kakšne resne namene, bi pa jaz raje stekla stran, se mi zdi, da bi bila v taki situaciji vsaka dobra šprinterka :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Takrat moreš bit dober šprinter...

      Delete
  5. Dobro si se odrezala... Mene bi bilo zelo strah! Takšni moški so sposobni veliko grozljivih svari! Ponekod tudi mlajši fantje. Joj... Očitno sta te hotela samo zastrašiti.... Je treba bit previden, ljudje so sposobni marsičesa! Ženske bi se morale bolj zavarovati, ker potem ko se enkrat kaj zgodi je prepozno.... Niti oblast potem ne naredi ničesar, ali pa enostavno dosodijo nizko kazen, ki teh moških niti približno ne izuči dovolj!! Zame takšni ljudje niso vredni življenja. To mislim na tiste, ki ne samo zasledujejo, ampak za tem naredijo še kaj hujšega. Saj nikoli ne veš kakšni so nameni, še posebej če je prisoten alkohol ali kaj podobnega.....

    ReplyDelete
    Replies
    1. Kristina, se strinjam z napisanim..

      Delete
  6. na začetku sem mislila da berem kakšno zgodbo ne pa nekaj kar se ti je resnično zgodilo. Nekaj podobnega sem tut jaz doživela v mariboru, ko sem se sprehajala tam v bližini drame. Naju je s prijateljico ustavil nek starejši moški ki je bil za razliko od teh bolj suh in res je ko zdaj pomislim deloval kot rom čeprav me je takrat bolj spominjal na kakšnega italjana. Kar na lepem nama je začel slediti in očitno sem pritegnila njegovo pozornost s klobukom. ker se je stalno uglašal za mano da imam lep klobuk če me lahko spozna itd. Za nama je hodil vse hitreje in hitreje in dejansko sva bili prisiljeni teči in tip je dobesedno tekel za nama. in pol ko sm mu zadnič rekle da ga nimam interesa spoznati se je končno ustavil. uglavnem za nama je tekel kar lep čas drugače. Čeprav se niti nisem ustrašila ker je blo to tko okoli 6 ure in je bilo še nekaj ljudi kar mi je dalo nek občutek varnosti. tko da ja v tvojem primeru bi enako ravnala. pač panika ne naredi nič dobrega. pametno je da imaš pri roki telefon in da poskušaš ignorirati hkrati pa premislit kaj nardit če resno mislijo kej slabega. očitno bo res potreben kakšen solzilec.
    sem pa slišala tudi zgodbo od ene punce, da sta jo v mariboru pred dvema letoma ali pa enim saj nevem točno tudi lovila dva roma. in da jo je rešil nek moški, ki je ravno prišel iz bloka, ko je ona zakričala sta se pomoje ustrašla al pa kej. uglavnem pomoje ne bom več hodla po temi po mariboru. sploh ne brez koga zraven

    ReplyDelete
    Replies
    1. Zanimivo. Saj pravilno da si mu jasno povedala, da ga ne želiš spoznat.
      Na žalost pa to ni samo v Mariboru, ampak vsepovsod...

      Delete
  7. Mene je enkrat, ko sva šli s prijateljico ven, objel od zadaj nek moški, ki ga popolnoma nič nisem zastopila ampak mi je deloval kot nek južnjak, ki me je potem potisnil po ''hribu'' da sem padla pa me je začel slačiti, sem ga brcala, grizla, tepla ni nič pomagalo... Pa sem ga ''objela'' okoli vratu in sem poklicala neko random številko, ker me je bilo tako strah pa sem kričala v telefon da me nek moški posiljuje in je HVALA BOGU po tem letel stran..
    Jaz pa sem po celem Mariboru hodila v joku s strganimi oblačili do svojega dijaškega... Uglavnem katastrofa..
    Poučen članek! http://boards.weddingbee.com/topic/through-a-rapists-eyes-interview-with-incarcerated-rapists/#axzz2vOJKZSkY

    ReplyDelete
    Replies
    1. Adijooooo :S To pa je res HVALA BOGU. Sploh ne vem več kaj napisat.. :/ Hvala za članek, bom prebrala..

      Delete
  8. Tudi meni se je zgodilo podobno: bila sem stara nekje 16 let in ko sem stopila iz avtobusa, me je zacel zasledovati mlajsi moski na kolesu. Bila je polnoc in bila sem vesela, da nisem sama na cesti, potem pa sem ugotovila, da me zasleduje.. Hvalabogu sem srecala soseda, tako da je tisti moski malo zaostal za mano, jaz pa sem tekla domov.. Ne vem, ali me je zelel samo prestrasiti ali se malo zabavati ali kaj drugega, meni ni bilo prijetno in sem se ustrasila... Tako da sem ponoci vedno previdna in ne hodim sama okrog ce se da...

    ReplyDelete
    Replies
    1. Ojoj, noč, na kolesu, vsekakor ni bila ugodna situacija. Še sreča za tistega soseda, včasih je res super imet dober odnos s sosedi... Tudi jaz bi se, vsaka punca bi se po mojem ustrašila... Ker se počutiš ogroženo...

      Delete
  9. Tudi jaz sem sprva mislila, da berem zgodbo... moram reči, da sem kar začutila nelagodje, ki te je obšlo... jaz bi najverjetneje poskusila ohraniti mirne živce, vsaj sprva, telefon bi imela pri sebi v roki, pripravljena pa bi bila tudi na to, da tečem, če bi se mi preveč približala, če bi začutila, da to ni hec..

    Če bi se mi to zgodilo sredi dneva ali nekje,kjer bi bilo vsaj nekaj ljudi v bližini, bi me bilo manj strah, kot pa v temi, v zapuščeni ulici.. Pa vem, da je to lahko samo občutek in da se tudi sredi belega dne lahko zgodi marsikaj, ampak menim, da je to vsaj malo manj verjetno kot ponoči, na samem...

    Me je pa večkrat strah takrat, ko ob večerih tečem v bližini enega mini hriba blizu mojega bloka, pa se pogosto okoli sprehajajo raznorazni tipi, ob katerih mi je neprijetno: grdo gledajo, hitro hodijo.. sicer jih ni veliko, tu in tam kakšen, ampak če ni nikogar drugega okoli, me vseeno stiska...

    ReplyDelete
    Replies
    1. Prav smešno, da sta mislili da berete zgodbo (:
      Imaš prav ja, da se sredi belega dne lahko prav tako zgodi karkoli...

      Delete
  10. Očitno si tokrat reagirala pravilno, ni mus da naslednjič. Nimam ti kaj pametnega za povedat, kaj storiti naslednjič. Mene je kar strah takih situacij, se mi je že tu pa tam kaj zgodilo v Mariboru (kakšna butasta situacija). Prav neprijetno je.

    ReplyDelete
    Replies
    1. Uf, Nina ta je bila zdaj malo huda poved.. Ni mus, da naslednjič? Kdaj naslednjič.. Ne kliči hudiča.. Ampak se zavedam, da v tej situaciji sem odreagirala okej, v kakšni drugi situaciji bi isto ravnanje končalo na zelo slab način..

      Delete
  11. Ojoj groza! Res si dobro odreagirala in se strinjam z Dejo, da si ju ti presenetila, ker nista pričakovala takšne reakcije. Tudi meni se zdi, da je v takšnih situacijah najbolje ohranit čim bolj mirno kri. Bi pa verjetno jaz zavila kar nekam, da bi izgledalo da sem tam doma in bi počakala, da oddideta. Odvisno koliko bi še imela do doma. :)

    ReplyDelete
  12. wonderful post! Maybe you’d like to follow me too? 
    Kisses, Alina

    Project Germany

    ReplyDelete
  13. Ja, super si reagirala.
    Moški (sploh takšni, malo obrnjeni) so lovci in vedno je bolj zabavno, če "plen" beži. Če jih enostavno ignoriraš ali pokažeš, da se ne igraš te igre.. Postane tudi njim dolgočasno.

    ReplyDelete