Friday, May 8, 2015

Tujina - Osebna kriza

Pozdravljeni vsi skupaj.!
Naj prvo povem, da sem vesela, da si kliknil/a na moj blog, čeprav že celo večnost nisem nič objavila. Vesela sem, ker me še kljub temu berete (tudi če vas bo samo 10)… Iz srca hvala! (:
Zdaj pa k bistvu te objave…

»Sem Evelina in… imam osebno krizo in tega me ni sram priznati. (: «
 »Pozdravljena, Evelina.«

Začelo se lani v času Božiča in Novega leta, mislim da sem takrat prvič začutila močno domotožje. Ta dva praznika sem vedno praznovala v krogu domačih oziroma družine. Lani pa to enostavno ni bilo možno. Meni osebno družina pomeni največ. Vedno sem vedela, da me starša imata rada in da bo tako ostalo za vedno. In ta občutek, bi si v tistih dneh najraje shranila v božično darilo in ga odpirala vedno znova, ko bi ga potrebovala. Ne bi se branila, če bi v božično darilo, lahko ulovila tudi vonj po mamini božični večerji ali pa zvok televizije, ko sta starša gledala božične oddaje. Ne boste verjeli, pogrešala sem celo odhod k polnočnicam, pa sem mislila da je to resnično zadnja stvar. Vsako letna tradicija ti res zna globoko zlest pod kožo. Sem se pa zavedala, da sem lahko vesela, da imam te lepe spomine, ki jih lahko shranim in se trudim, da bodo tudi novi spomini prav tako prijetni kot so bili z mojimi domačimi.

Tudi občutki na silvestrski večer, niso bili kaj drugačni. Vsako leto sem praznovala prestop z družino, če ne z staršema in ostalimi sorodniki, pa vsaj z bratom in njegovo punco. To so osebe, ki jih poznam skoraj tako dobro kot sebe (: To so osebe, ki jim iskreno in iz srca želim, vse kar rečem in ki se jim vržeš v objem ob polnoči, ker mi toliko pomenijo.
Letos pa tega ni bilo, lahko sem se še ne vem kako močno pripravljala na to dejstvo, da ob meni ni, meni najdražjih, še vedno je ostal nek grenak priokus…

Poleg domotožja, so še tudi druge stvari, ki te vržejo iz tira. Ko si nekaj časa v nekem drugem okolju se tudi ti začneš spreminjat in pol je šok. Ti nisi več ti… In tako se moreš začet spoznavat. To seveda ne pomeni, da sem čisto drugačna. Samo ene lastnosti se prebudijo in druge gredo spat. In včasih pač to ni lahko… Potem si še predstavljate ko ob tem zaživiš z novo osebo, in ne bomo si metali peska v oči, tudi tukaj ni vedno vse posejano samo z rožicami. Tudi plevel in trnje je zmes.
Na koncu pa je prav j*ba, ko te jezi še zdravje. Imam bolečine v vratu in to tako hude, da enkrat do 8h zjutraj nisem mogla zaspat. Veliko je bilo solz in bolečin, zato sem se odločila da grem na urgenco in slikanje. Takrat so mi rekli, da ne smem plesat in telovadit. To me je resnično pretreslo. To so stvari, ki mi lepšajo dneve, ob katerim se sprostim in uživam. Moja vratna hrbtenica naj ne bi bila v pravem položaju, ker imam preveč gibčen vrat. Zdaj pa so še cele kolobocije z delanjem mojega zavarovanje itd.


Če bi naštevala še vse stvari, ki me mučijo, bi ta objava bila predolga, jaz pa čisto preveč osebna. Iskrena sem in vedno bom. So dnevi, ko mi ni ravno fajn, so dnevi, ko bi rada plesala pa si ne upam in pridejo dnevi ko gre še pet drugih stvari narobe in drugih pet prav. Ampak bo že, sem že imela eno takšno obdobje, ko stvari pač niso bile ravno prijetne. In če sem se takrat kaj naučila je to, da vse težave/problemi pridejo z razlogom. Nekaj nas učijo in sporočajo… In a se lahko prosim oglasi kdo, ki je čisto brez težav? Če je res kdo med vami, prosim napišite komentar, vendar najbrž ga ni. Zato sprejemam vse te težave/probleme, in poizkušam iz njih izvleči le najboljše. Poizkusite tudi vi! (;


Z ljubeznijo, Evelina ♡

Za vse tiste, ki želite vedeti, kako je zdaj z mojim vratom:
Zmes sem ubogala zdravnika in manj začela uporabljat vrat, ga sproščat in bilo je boljše. Pred nekaj dnevi pa se je bolečina vrnila. Danes sem že spet jokala od bolečin, ne vem točno zakaj, ker nisem počela nič kaj posebnega. Tako da zdaj že spet počivam, da bo v nekaj dnevih boljše. Za konec pa še ena rima za tiste, ki vas mičkeno skrbi: Nič ne skrbet, Evelina se bo spravla v red. (;

44 comments:

  1. Ravno danes sem razmišljala kako se imaš. Sem se spomnila nate in prav pogrešam tvoje objave. sem kar vesela da si se malo oglasila :) mislim da bi stvari ki te mučijo mučile vsakega izmed nas če bi se preselili nekam drugam. Prazniki so res nekaj posebnega in če si navajen da preživiš z družino je še toliko bol teško. Kljub temu upam da se imaš fino in ti ni žal. Glede vratu pa upam da bo čimprej bolje in boš spet lahko plesala. ker mora biti res teško da ne smeš početi stvari, ki jih počneš najraje.

    sara :)

    foreverevereveryoung.blogspot.com

    ReplyDelete
    Replies
    1. Sem videla, da si lajkala na Instagramu, ja.. In zdaj to prva prebrala na mah. :P
      Res koliko bo zneslo se vračam... Ampak nič ne obljubljam... Ker je čisto odvisno...
      Imam se fino in res mi niti najmanj žal. Toliko novega, lepega, smešnega, zanimivega, da mi enostavno ne more bit žal... Hvala Sara! (:

      Delete
  2. Kot si napisala, vsak od nas ima svoje težave in vsak se na različen način spopada z njimi.. Iz tvojega zapisa sklepam, da si pogumna punca. Drži se, Evelina. Zagotovo se bodo stvari obrnile na boljše. <3

    ReplyDelete
    Replies
    1. Po mojem se učim pogumnosti... Prav vsak dan!
      Hvala Taja! Bom <3

      Delete
  3. Javljam se ti, ker te tako prekle**** razumem glede bolečin! Ko se moraš odpovedati temu kar rad počneš.
    Jaz sem zaradi ene brezvezne poškodbe imela ful probleme z desno roko. .. kot veš sama, dosti rišem oz. dooosti sem risala pred tem.. potem pa poškodoba. Prve pol leta sem narisala 80% manj ali še večji procent kot sem imela načrte... predvsem načrte na eno razstavo... serijo slik itd itd.. in potem.. bolečine v roki in omrtvičeni prsti.. eh.. vse se je stopnjevalo do bolečine v vrtu in hrbtenice :(
    od tega je minilo 2 leti pa pol (uh kak gre hitro čas) in moja roka NI VREDU. zdravniki mi itak niso znali pomagat.. bioenergetska larifrati pa mi je samo denar 'vzela'.. brez pomoči . .
    Roka me sicer več tako ne boli, ampak kadar rišem, moram meti dosti premorov, na komolec se ne smem naslanjat, v roki ne smem težke stvari nositi .. pri odbojki tud z roko ne smem dosti igrat.. v glavnem bedasto res. In od takrat dalje je tud moje risarsko veselje, razpoloženje zelo padalo, ni mi uspelo priti do začrtanih ciljev.
    Ampak po drugi strani si mislim, tako je moralo biti, ker sem v sebi doživljala takrat vmes najhujšo moro, sprememba stila življenja, ker risanje ni bilo več najvažnejše... pa sama vidiš na fb kam me je pripelajo :)
    Sedaj se bom lepo posvetila svoji prihajajoči družinici, rišem pa samo tu pa tam.

    Srčno upam, da se boš ti vseeno lahko pozdravila, pa da zrihtaš z zavarovanjem.
    Ne znam ti pa dati nobenega nasveta za vrat- samo srečo ti želim! Lepo bodi daleč tam :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Veš da nisem imela pojma, da je bilo to tako hudo pri tebi :o Ojooj, to je grozno... Prav žal mi je zate in za tvojo roko.. Ker enostavno ti obvladaš risanje. To si ti! Ampak po eni strani pa, te je doletelo še nekaj lepšega, ena ljubezen je poniknila, ampak druga je privrela na plan.. in nikoli ne obupaj nad svojimi začrtanimi cilji.. Mogoče pa jih boš lahko izpolnila, cez leta in leta... Ko bo beba že velika... in roka mogoče bolje.. Upam in držim pesti, da bo bolečina izginila, ker enostavno vem kako je to!
      Sreča je dovolj! Tudi ti! Hvala!
      Še nekaj... Si poizkusila z levo? Te leva tudi boli? Mogoče ti življenje daje izzive in eden izmed teh je, da začneš risat z levo, če še nisi... Ker tvoji možgani znajo risat, imajo vso znanje. Ti moreš levo roko to nauučit kar je desna znala... (;

      Delete
    2. Ja, žal je tako bilo. Potem pa se človek že naveliča teh bolečin, prav mine te, da bi se sploh spravil k risanju. Naprimer rada sem risala ful velike slike.. zdaj pa več ne pomnim, kdaj sem nazadnje ustvarila kaj velikega. Se še lotevam samo klasičnih formatov. eh :) pač te že mora bit tako.
      Z levo sem leva - tu rabiš preveč strpnosti, da prideš v formo :) . Sem poskusila, ampak očitno je bila premajhna želja po risanju.
      Lepo bodi in res upam, da rešiš v pravo smer .

      Delete
    3. Veš, saj mene je tudi minlo... Samo najbrž zato ker me je strah, da bodo hude bolečine... Prav grozno, ko moreš o tem razmišljat...
      Jaz mislim, da bi ti to zmogla in mislim, da ti bo uspelo... Ampak ob pravem času :D
      Tudi ti uživaj in sporoči ko bo veseli trenutek, da se veselim s teboj :P

      Delete
  4. Oo lepo te je brat...ceprav bi bilo bolj prijetno slisat lepe novice. Upam, da bolecine izginejo...pa glavo gor in pozitivno naprej :) sej si soncek :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala.. Bodo tudi lepe novice (; Ker življenje je spleteno iz vseh (: ☼

      Delete
  5. Vse sem imela ze napisano na dolgo, pa sem ponesreci v trenutku vse zbrisala z napacnim touchem - naj se kdo rece, da so danasnji telefoni res pametni :/
    Se ti oglasim, ko bom na racunalniku - in posljem kar zasebno :)
    Drzi se!*

    ReplyDelete
  6. Ojooj, ni fajn. Ampaak na tehnologijo se res ni fajn zanest. Čeprav sem jaz čisto preveč na moj računalnik. Želim mu dolgo življenje (offtopic)
    Zmenjeno! (: Bom z vsemi štirimi (:*

    ReplyDelete
  7. No, evo, sem prišla do računalnika :)
    Skratka, želela sem povedati to:
    Kar si napisala, da se vse zgodi z razlogom, da se nekaj naučimo, je res, pa se lahko še tak obrabljeno sliši. Moja mami mi je enkrat rekla, da nam življenje naloži samo toliko, kolikor ve, da zmoremo - in to si potem večkrat ponovim, ko pridem do podobnih situacij, in mi je nekako lažje. Vse se enkrat postavi na svoje mesto, določene zadeve potrebujejo le čas. Občudovala sem te, ko si spakirala in šla, zdaj te še bolj spoštujem, ker priznaš, da imaš krizo. Da nisi kot večina, ki kažejo vse v najlepši luči, kjerkoli so. Ker smo ljudje. Ker imam svoje dobre in svoje slabe dneve, imamo svoje dobre in slabe trenutke in težave. Ampak vse enkrat mine. Je pa potem od človeka odvisno ali bo obstal in se smilil samemu sebi, ali pa (kot ti) pogledal resnici v oči, priznam, in začel delati nekaj na tem, da bo boljše.
    Je pa verjetno dober občutek, ko si to dala iz sebe, in napisala na blog, kajne? :) Sama vem, da zadnjič v enem izmed blogov sem tudi dala ven, kaj me je težilo, čeprav sem razmišljala bi ali ne bi, pa sem poslušala svoje srce, in sem kasneje po odzivu tudi videla, da je bilo prav. :) Vsi smo krvavi pod kožo, to je dejstvo. In včasih komu pomaga, da vidi, da ni edini v določeni situaciji, in morda komu s tem tudi pomagaš - pa je čeprav to samo ena oseba, si naredil svojee poslanstvo jst rečem. :)
    Močno upam, da bo s tvojim vratom vse v redu. res poslušaj zdravnika, in rajši malo stisni zobe, da se bo potem na dolgi rok poznalo. Sicer osebno te ne poznam, ampak mi deluješ energična puca, polna energije, ki rada giba in se tako počuti odlično. Zato verjamem, da ti je hudo. Sama imam recimo v zadnjem letu težave zaradi glasu - ker je pa petje moja izmed strasti. In ko mi glas ne da, sem najbolj nesrečen človek takrat. Ampak vse se bo uredilo. Je že tako namenjeno, kajne? ;)
    Baje da pozitivne misli, privlečejo nase poziitivne stvari, negativne pa .... tako dda se le drži pozitivnih, jaz pa držim pesti zate, da bo vse v redu. ;) Srečno! <3

    ReplyDelete
    Replies
    1. Vse kar si napisala v prvem odstavku se popolnoma strinjam, kot da bi brala sebe... ((: Kako zanimivo, kako te lahko popolnoma nepoznana oseba (v tem primeru ti) bolj razume, kot kdorkoli drug.
      Točno tako! Lažje je, ko se izpišeš, pa tudi realno je... Nimam rada tega zlaganega/enostranskega življenja, ki ga kažemo preko ekranov. (: Točno tako. Ohh, že vidim da če bi midve šli na pijačko, da bi lahko debatirali ure in ure...
      Je namenjeno, oz. telo mi sporoča da nekaj ne delam prav, samo ugotovit morem, kaj zavraga mi sporoča... :P Hvala ti, da si si vzela čas, da si prebrala in nazadnje vse to napisala. Držim pesti, zelo zelo zelo močno, tudi za tvoj glas... <3

      Delete
    2. Ker je Jessie povedala v prvih dveh odstavkih, to kar tudi jaz mislim, se pridružujem njej (:
      In te tudi jaz neizmerno občudujem, zaradi tega, ker si sledila sebi in ker imaš jajca delit tudi, ko ni vse popolno, (čeprav je tudi to na nekem nivoju popolno).

      Neverjetno čudovito bitje si, Evelina! <3

      Delete
  8. Evelina, ne poznam te osebno, temveč samo toliko kolikor sem te uspela spoznat preko objav. Meni deluješ kot pogumna, močna oseba, ki se ne da kar tako. Vsak doživi situacijo, ko niti približno ni vse v redu - pogosto jo držimo v sebi, čeprav ni nič hudega, če pokažemo, da nismo ok. Zato te še bolj občudujem, ker si uspela spregovorit o tem, kar se ti dogaja - tudi o negativni strani. Življenje nas stalno preizkuša. Jaz imam trenutno tudi zdravstvene težave, že lep čas me muči ljubezensko področje, sem pa vseeno zelo hvaležna, da sem nedavno dobila prvo priložnost na kariernem področju. Včasih se je dobro osredotočii na vse tisto, kar je dobro v našem življenju, tiste slabše stvari pa poskušajmo izboljšati oziroma ne obupati zaradi njih.
    Kakorkoli, želim ti, da se vse vrne na svoje mesto in da kmalu zadihaš s polnimi pljuči. Vse kar se ti trenutno dogaja, pa vzemi kot dobro izkušnjo, ki te bo še dodatno okrepila :*

    Lp, Sanna

    ReplyDelete
    Replies
    1. Trenutno sem čisto osredotočena na vaše prečudovite komentarje in prav ne morem verjet. Ne samo da me razumete, še spregovorite o svojih težavah in me podpirate. Hvala, hvala, hvala *:

      Delete
  9. Oh Evelina, saj se bo vse rešilo in upam, da čim hitreje! Želim ti vse dobro in napiši še kdaj kakšno objavo, kot vidiš nas je kar nekaj, ki te beremo :)) xx

    ReplyDelete
    Replies
    1. Glede nato koliko pesti se drži, verjamem da bo res šlo hitreje :D hihi Res sem bila presenečena, koliko komentarjev in ogledov... Jaz sem resnično mislila, da ne bo takšnega odziva, ker me tako dolgo ni bilo na spregled. Saj bo še kakšna objava.. Pisanje je še vedno moja strast (:

      Delete
  10. Pogrešamo tvoje poste zelo, sem se velikokrat vprašala kdaj bo kakšna nova objava in kaj se ti godi :) Sicer sem pa tudi sama imela krizo, ko sem bila pol leta na Portugalski ene parkrat me je ornk zgrabilo domotožje in ko so te dnevi, ko enostavno ne gre nič prav in imaš občutek da so še ljudje okoli tebe se proti tebi postavili, ampak vse mine in pridejo boljši časi, za dežjem vedno posije sonce in če ne bi bilo dežja ne bi bilo mavric! Upam da bo vrat čimprej okay, ker vem da te stvari, ki ti preprečujejo da lahko delaš kar te najbolj veseli najbolj bolijo, tako psihično da ni nič luštno. Vse bo okay Evelina, vsemu boš kos!


    xoxoxo

    ReplyDelete
    Replies
    1. Vidim, da res prav vsi to doživljamo, ko smo odšli od doma in smo nekako navezani na družino... Res je!
      Hvala (:

      Delete
  11. Tudi jaz sem se popolnoma nasla v tvojem postu.. Ze eno leto in pol zivim v tujini, kamor sem prisla brez druzine in prijateljev. Ceprav sem se v tem času ze uspela pobrati in se pocutim ze skoraj "domaco" tu, me na vsake toliko spet zagrabi domotozje.. Poleg tega sem tudi sama opazila, da sem se nekako spremenila, prav tako kot si ti napisala in to se opazi najbolje takrat, ko gres domov na dopust za nekaj tednov. Prvi teden je vse super in prav potem pa te zacnejo motiti dolocene stvari, ki so ti bile prej cisto "normalne" :D
    Kakorkoli tako kot so punce pred mano rekle, vse bo ok in vsemu bos/va kos! Zavedaj se da bi velika vecina rada storila ta korak kot si ga ti pa si ga ne upa! Mocnejsa si kot si mislis!!! ;)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Nisem si mislila in niti pomislila, da bi ti imela tako močno domotožje. Vedno si se mi zdela zelo močna, družabna in tako odprta oseba... Zdaj re ugotavljam kar sem že zgoraj napisala. Prav si ki gremo od doma, doživljamo podobno... Jaz bom tukaj že skoraj eno leto pa še nisem bila doma... Tako da me prav zanima, če bo pri meni tudi tako.. Ampak so pa bili šoki ko sme nekaj mesecov preživela tukaj in se začela potiho in počasi spreminjat.. Moje navade, moje načine, celo moje lastnosti itd..
      Res bova vsemu kos. (: Hvala!

      Delete
  12. Že res, da sem malo na blogu, vendar zgleda da vseeno več kot ti in res pogrešam tvoje objave :( sama tudi mislim, da pridejo težave in problemi z razlogom, včasih tudi zato, da nekaj iz tega potegneš ven in postaneš bolj srečen, odgovoren, močnejši, se znaš boljše spoprijeti s težavami, čeprav včasih to ni najlažje. Za mano je več kot pol leta precej čustvenega obdobja, vendar sem dojela, da težavam ne morem uiti in se je najboljše soočiti z njimi, čeprav to ni najlažje. Včeraj sem končno zbrala dovolj poguma in zaključila s prejšnjim obdobjem (soočanje z bivšim) in potem sem se počutila res srečno prav tako sem se danes zbudila dobre volje. To je bilo v zadnjem pol leta res bolj redko... sedaj imam pa občutek, da bi gore premikala. Jaz držim pesti, da se pri tebi stvari uredijo, tako zdravstvene kot katere druge in te povsem razumem, kaj hočš reči s tem, ko se spreminjaš in se kar naekrat ne več prepoznaš. Ponavadi to prej opazijo drugi kot človek sam. Kar pogumno, kar vem da pri tebi ne bo problem, saj si pogumna punca in se znaš boriti s "preprekami", ki ti pridejo na pot ter slediš srcu in ne greš proti sebi. Res upam, da se boš kaj bolj pogosto oglasila... objemček*

    ReplyDelete
    Replies
    1. Ja jaz zdaj nisem bila skoraj pol leta nič na blogu... Kar je kar ogromno zame, ko sem bila navajena vsaki dan nekaj napisat (:
      Oh, ta ljubezen... Sem vesela, da si bolje, naj tako tudi ostane... Ko veš, da nekaj ali nekdo ni zate, moreš it, šele kasneje ugotoviš koliko boljše in srečnejše se počutiš.. Čeprav je težko, sem vesela, da ti uspelo...
      Ko si v tujini prvo opaziš sam, ker te drugi sploh ne poznajo toliko (: Hvala, hvala za vse lepe besede in spodbudo. Se bom oglašala pogosteje. objemček nazaj (:

      Delete
  13. Tudi jaz ti želim vse dobro Evelina. Da bo zdravje v redu in duša na pravem mestu:). Sem prepričana, da se bo vse uredilo. Še vedno se. ;)

    ReplyDelete
  14. Še vedno te imam na seznamu bralnih blogov, tako da so tvoje objave vedno prebrane, pa čeprav je preteklo kar nekaj časa. Glede zdravja ti želim, da se vse uredi in boš lahko nadaljevala s plesom, ki osrečuje. Glede domotožja te tudi razumem, saj sem bil tudi jaz nekaj časa v tujini in vem kako je to.
    V bistvu pa si še toliko mlada, da te sigurno čaka še veliko lepih stvari.

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala! (: Za vsakim dežjem posije sonce...

      Delete
  15. Draga Evelina, da pristavim še moj lonček: si ena mojih najljubših blogerk, zelo cenim tvojo ranljivost, občudujem tvojo iskrenost, zdi se mi, da podeliti izkušnjo z drugimi lahko zelo obogati- tako tistega, ki tako kot ti, zelo pogumno, odpre svoje srce, kot tiste, ki spoštujejo to njegovo zgodbo.

    Verjamem, da se soočaš s težkimi in neprijetnimi situacijami, občutki, dilemami, a ne dvomim, da te bo to obdobje le še utrdilo, čeprav si že zdaj, moje osebno mnenje, s svojim pogumom, srčnostjo, zgled mnogim. Želim ti, da te zdravje ne bo hecalo in da se bo v tvoje srce spet vrnilo več veselja in sproščenosti!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Vse odpisala že na tvoj blog, tako da samo <3

      Delete
  16. Upam da domotožje kmalu mine! Pozdravčke iz Slovenije ;)
    xx

    SASHA

    ReplyDelete
  17. Priznam, da sem z veseljem prebrala tvojo objavo, ker sem jih kar pogrešala. Škoda, da ni bila najbolj pozitivna, ampak takšna je pač realnost, in tudi težji trenutki morajo biti, da potem še toliko bolj cenimo tiste ta lepe. Držim pesti, da se vse čimprej uredi :) xx

    ReplyDelete
    Replies
    1. Sanja, ja ne gre vedno biti pozitivno, tako kot si napisala to je življenje... (: Hvala!

      Delete
  18. Vesela, da si se spet oglasila na blogu :), ne prav vesela, ko berem kako se počutiš. :/
    Za tabo je leto polno sprememb in mislim, da težave nekako pridejo za tabo, ko se začetno veselje in navdušenje poležeta. Mogoče imaš zdaj domotožje in ti je hudo, ampak ko se boste spet srečali, bo pa to toliko bolj veselo in ti bo ostalo v še lepšem spominu kot bi ti sicer.
    Z vratom pa sem imela tudi jaz težave nekaj časa nazaj in mi je zdravnica svetovala nekaj vaj za razgibavanje, ampak če ne smeš telovadit, potem nisem prepričana, da smeš te vaje delat...vse dobro in naj se ti stvari čimprej obrnejo na boljše! :))

    ReplyDelete
    Replies
    1. Maja, ja se trudim da pridem nazaj na blogerske poti.. Saj junija pridejo starši, tako da komaj čakam...
      Hvala iz srca (:

      Delete
  19. Moram iskreno priznat, da si se mi vedno zdela kot prida punčka, ki ji je najbolj prijetno doma ob starših. Ampak vsa čast, da si bila tako pogumna in drzna in šla za tem, kar te dela srečno! Jaz mislim, da nikoli ne bi zbrala toliko poguma in odjadrala tako daleč od doma in udobja, ki ga to prinaša.. Seveda je potem razumljivo, da razmišljaš o domu in se navajaš na nove reči.. Jaz rečem samo glavo gor in uživaj svoje življenje! :) xoxo


    Visit me: http://naturallymarcela.blogspot.com/2015/05/my-first.html

    ReplyDelete
    Replies
    1. Veliko ljudi je to mislilo, da sem pridna punčka, ki nikoli ne bi zapustilo domače gnezdece... Vem da sem kar veliko ljudi s tem šokirala.. Ampak to so samo ljudje, ki me nikoli niso spoznali in prav poznali ali pa z menoj niso padli v kakšno globoko debato... Hvala Marcela! (:

      Delete
  20. Evelina draga, tolikokrat sem kukala tvoje objave že prej, pa sem si mislila, eh, enkrat se oglasim. Sploh, ko pomislim, da si mlada itd. itd. Danes pa sem slučajno opazila tvoj komentarček pri DB, pa sem kliknila, da vidim, kako kaj ti v tuji deželi...Ja, a vsak izmed nas ima dneve, ko smo srečni in veseli in dneve, ki jih moramo živeti. Stiskam pesti, da se tole z bolečinami dobro izteče ter da zmoreš znotraj vsega ostati svoja ter početi, kar te veseli. Da bo tvoj odnos z dragim takšen, o katerem sta sanjala in da bosta zmogla skozi prepreke, ki se pojavijo vmes. Da ujameš svojo srečo, tisto drobno zase in da si to, kar si!
    Maham z žarki sončka!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Pozdravljena, tako vesela, sem ko se javijo osebe, ki jih ne poznam... Hvala za te prelepe besede, ki jih včasih prav vsak potrebuje in da občasno obiščete moj blog in da ste se odločili prvič tudi pokomentirati. Ne morete si prestavljat koliko mi to pomeni. Hvala in maham nazaj z žarki sončka (:

      Delete
  21. Te čisto razumem! Tudi sama si nisem mislila, da bom imela domotožje, pa me vsake toliko časa močno zgrabi in bi najraje šla kar domov. Jaz sem sicer imela srečo, da sem lahko praznike preživela z družino, pa tudi starši in sestra so me že obiskali, domov pa me verjetno ne bo do naslednjega božiča, razen če mi do avgusta ne uspe dobiti službe in se bom morala oktobra vrniti za stalno. Najbolj hudo mi je pa zaradi psa, ker sem se v teh parih letih zelo navezala nanj. Z ljudmi se še lahko preko skypa slišim, z njim pa ne morem komunicirati... :(

    ReplyDelete
  22. Ja, to razume prav vsak ki se je preselil... Saj moji tudi pridejo zdaj kmalu, tako da se že veselim...

    ReplyDelete
  23. Zaljubljena v tvoj blog in tvoje objave in komaj čakam, da se ti pozdravi tvoj vrat, zob, da pridejo tvoji na obisk...a predvsem ti želim samo, da se pozdraviš..telesna bolečina je včasih tako zelo mučna..a še vedno lažja od tiste čustvene. Stiskam pesti in ti pošiljma ogromno pozitivne energije* Monika

    Moj blogec: http://candylovestreet.blogspot.com/

    ReplyDelete