TUJINA - Dajem ven iz sebe

Neznostne bolečine v vratu, ki se vlečejo že nekaj dni. Ko je bolečina takšna, da sploh več ne vem ali se dogaja v mojem vratu, ali na mojem bivšem vratu, ker mi ga je nekdo nemilostno prerezal. Ko ob tem boli še dlesen, zaradi vnetja na modrostnem zobu, je pa prava poezija bolečin. Moj modrosten zob mi nikoli ni delal problemov, zdaj pa mi vneta dlesen in vsa koža ki se je nagnetla, da ust sploh prav zapret ne morem, da o prehranjevanju sploh ne govorim, tako težko, zaradi fizičnih bolečin še mi nikoli ni bilo. Usta lahko odprem 2 centimetra vse ostalo je že boleče… Dotaknit pa se tam okoli prav nič ne smem, saj če je kakšen ne premišljen gib, lahko takoj v solzah čakam da bolečine ponehajo. Seveda pa vsa ta ne sproščenost v vratu in v ustni votlini, vplivata tudi na živčke in posledično sem se danes zbudila z glavobolom, ki traja še zdaj.. Glavo imam tako polno vsega, da se mi zdi da že hrbtenica trpi. Samo noge in roke še pravilno delujejo. Hvala jim!

Zdaj pod vplivom dveh zdravil, ker pač več tako ne gre, čakam da vsaj nekaj mine. Ena fizična bolečina je lažja, kot tri njih. In ja, sem oseba, ki je najbolj proti zdravilom, ampak najbrž v življenju moremo narediti izjemo, tu pa tam. Se bom telesu opravičila, da sem v njega vnašala kemijo in ga vprašala, zakaj me tako jezi… Ker v tem trenutku se ne moreva pogovarjat… Zato to dajem ven iz sebe.

Zdaj ko je vse to nekje izven, pa bom zaključila z lepimi stvarmi…

V prejšnji objavi sem dobila veliko spodbudnih besed, za katere vam iz srca hvala. Delili ste  svoje izkušnje, premogli tolažile besede in pogrešali moje objave. Res sem mislila da po petih mesecih ne bo takšnega odziva. So pa tudi ene stvari, ki bi jih rada izpostavila.

1. Življenje ni ravna črta, ampak so hribi in doline… In moj blog sem jaz, na katerih delim tako moje uspehe, veselje, pozitivo kot tudi doline; moje bolečine, skrbi, strahove. Zato vsem tistim, ki ste v komentarjih napisali, da škoda da ni bolj pozitivna objava sporočam: »Bo še čas za take objave, brez skrbi. Takoj ko se bom jaz počutila tako.«

2. Hudega domotožja nisem imela od novega leta dalje. Tako da s tem trenutno res nimam težav. Jaz sem tukaj in družina je tam. Se slišimo enkrat na teden in delimo svojo tedensko dogajanje. Tako mi ustreza. Včasih ko imam slab dan, me malo pikne domotožje, a ne za dolgo.

3. Niti za sekundo mi ni žal, da sem se preselila in ni mi žal, da sem se dovolila zaljubit. Vse to kar zdaj doživljava, vem da so samo preizkušnje, da spoznavama drug drugega v različnih situacijah in to je super, ker človeka najbolje spoznaš, ko gre kaj narobe.  

Mogoče na to temo, v naslednji objavi, ena fina smešna prigoda, ki se nama je zgodila v preteklih tednih.

Do takrat pa vsem poljubčke tja v domovino in izven nje, Evelina