Monday, July 27, 2015

Najlepši dnevi mojega življenja ali kako preživeti dopust na Fuerteventuri I

Tako kot sem vam v prejšnji objavi napisala, sem si vzela čas zase, saj sem le tega preživela z mojo družino, ki so sem prišli na počitnice za 10 dni. Kasneje pa sem rabila malo časa, da sem prišla k sebi, da sem lahko slike preletela brez da bi postala žalostna ali celo solzna.
Zdaj ko lahko skoraj dva tisoč fotografij pregledam brez solz in žalosti, ampak z lepimi spomini in celo z nasmehom na obrazu, se vam javljam iz kavča v dnevni sobi, v katero je že začelo prodirati popoldansko vroče sonce.

Spomini na dan, ko sem po skoraj enem letu videla in objela družino so mešani. Niti še niso prišli, jaz pa sem se že obremenjevala kako hudo mi bo, ko bodo odšli. Priznam, totalno noro. Zato sem si rekla, ne drzni si tako mislit. In si več nisem!
Čakala sem na klic, kdaj se bodo vozili proti hotelu, v katerem so bili nastanjeni, da jih skupaj  s fantom pričakava. Bila sem vesela, vznemirjena, malo me je bilo strah. To je bil tudi dan, ko so prvič spoznali mojega fanta.

Prvi čustveni dan
Ura je bila že okoli polnoči, ko so prispeli do hotela, mimo katerega sem hodila vsak dan, zdaj pa sem skozi steklena vrata videla mojo mami, kako opazuje ko prihajam k njej z nasmeškom na obrazu. Ko je razprla roki, sem samo letela v njen objem. Ne vem ali sem v tistem trenutku na glas ali samo v sebi zakričala »Mami!«. Takoj zatem je sledil dolg objem in takoj solze v očeh od sreče in vseh čustev, ki so privrela na dan. Nekaj sekund za tem, sem se spomnila na fanta in s solzami v očeh in z nasmehom na obrazu rekla: »Vsi! To je Rok.«, saj več nisem zmogla in objela mami še enkrat. Za tem, nič manj čustveno so sledili objemi še z atijem, bratom Denisom, Tamaro in sestrično Živo. Vse te objeme, sem skrbno zaklenila v poseben prostor v mojem srcu in me bodo objemali, takrat ko bom to najbolj potrebovala.
Tisti dan je bil kar najbolj čuden dan od vseh. Vsi že malo opiti od utrujenosti in vseeno malčkene zadrege, ko smo vsi sedeli ob eni mizi in nismo vedeli, kje bi pogovor pravzaprav začeli. Vendar je kar kmalu vse tekoče steklo, in že smo govorili drug čez drugega. Moja mami je tudi premagala »strah« pred letenjem oz. bolj strah pred neznanim, saj je ugotovila, da sploh ni nič hudega in ji je bilo čisto vse normalno. Tako da lahko rečem, da sem zelo ponosna na njo.


Drugi dan ali družina ugotovi, da živim v čisto civiliziranem mestu
Naslednji dan sem preživela sama z družino, saj je fant delal. Pokazala sem jim kje je moj dom, veliko smo se pogovarjali, povedala sem jim načrte za prihodnost, razkazala mesto in jim na splošno pripovedovala o življenju tukaj. Predvsem starša sta bila sploh prijetno presenečena nad mestom, saj sta si zaradi mene, predstavljala kot da živim bogu za hrbtom.

Zavili smo v veliko trgovin, jedli čisto preveč sladke palačinke s dulce de leche (to je po Španiji zelo znan »namaz«, ki ga namažejo v palačinke, v peciva itd.) in bili na pijači, kjer pihlja vetrič in imaš prelep razgled na atlantski ocean in otok Lobos. Pustila sem se razvajati sestrični, ki dela perfektne frizure (slika je dokaz) in to čist tako »usput«.
Najbrž si mislite nič kaj posebnega. Res je, želela sem samo čas z njimi, ne da si nekaj hudo ogledujemo in raziskujemo. Bil je lep poletni dan z soncem obsijan in obkrožena z mojimi domačimi. To je glavno, kar šteje.





Tretji dan na nedeljskem kosilu pri modri kravi
Prvo smo se odpravili zame na eno izmed najlepših plaž, do katere vodi le makadamska cesta in je skrita, tako da jo kot turist zelo težko najdeš. Večina jo poznajo samo tisti, ki tukaj živimo. Tako da če želite dan uživati na eni izmed lepih plaž in nimate straha pred višino in stopnicami, ki izgledajo nevarno, čeprav sploh ni tako hudo. Potem povejte (;
Zagotavljam vam manj vetra, kot drugje; vročo mivko, katera vas bo kar gnala v morje in čudovit razgled, kamorkoli seže oko.
Sprva sem si mislila, da mojemu očetu, ki je zelo navajen in rad plava po umirjenem Jadranskem morju, to razburkano morje in valovi, ne bodo prav nič všeč. Pa kako zelo sem se motila. Se mi zdi, da je ati najbolj užival. Nikoli v življenju ne bom pozabila tega nasmeška na obrazu, ko so ga valovi metali sem in tja, ga malo potunkali, premetali še enkrat, on pa z največjim nasmeškom na obrazu. Malo sem se včasih ustrašila in ga vprašala, kako je in če mu je všeč. On pa se je samo nemočno nasmejal, saj je bil tako zelo utrujen od valov. Takrat sem vedela, da so tisti valovi prebudili notranjega otroka v njem. Nikoli v življenju ne bom pozabila tega nasmeška. Nikoli! Ker sem bila najsrečnejši otrok na svetu, ko sem videla te iskrive se oči.



Utrujeni, srečni in sestradani smo se odpravili v bližnje mesto na nedeljsko kosilu pri modri kravi. Jedli smo tako kot to počnejo španci. Na način, ki se imenuje tapas. Polovične porcije z različnimi jedmi – mini gambere, hobotnico, krompir z olupom, slane mini paprike in mini lignji, za pokušino pa še eno paello (po naše rižota). Siti in zadovoljni, smo se odpravili nazaj proti Corralejo, da nedeljsko kosilo končamo še s sladico. Fant, pa je brata peljal v moški raj – Svet piv. Različna piva, iz različnih držav (seveda Uniona, niti Laškega ni bilo). Medtem ko so moški opazovali steklenice piva, sva mi dve s sestrično našli drugi zaklad – tri pse, tako srčne in lepe, da se jim nisva mogle upreti.





To so bili komaj prvi trije dnevi dopusta moje družine. Pride še jih več, saj želim imet te dneve zapisane tukaj, da bom s pomočjo njih, tudi sama obujala spomine. Za vas pa bodo to pravtako zanimive objave, saj boste veliko izvedeli o otoku in kam se lahko odpravite, če se kdaj znajdete tukaj.

Z ljubeznijo, Evelina

13 comments:

  1. yey nova objava :) sem te že kar malo pogrešala. sploh si nemorem predstavljat kakšni občutki so to, videt družino po 1 letu. Si pa opisala čisto preproste dneve, ki so po mojem mnenju velik več vredni kot pa nek hud roadtrip po dolgem in počez, kot si že sama rekla. lepo v izi pa tako kot si opisala plaža, kosilce, malo kitk itd.
    ps: plaža je videti fantastična. bi skočla kr v slikco in se teleportirala tam :/

    ReplyDelete
    Replies
    1. Sara, hvala ti ker mislim da si še edina res redna moja bralka + blogerka in ki se res iskreno veseli mojega pisanja in objav. Hvaležna! (:

      Delete
  2. končno objava :D super je, vidi se da si se imela super. energije kar sije ven iz posta :D

    xoxo

    ReplyDelete
    Replies
    1. Res je. Sem vesela, da si opazila :D Hvala Nina (:

      Delete
  3. Res se na fotkah zelo vidi tvoja sreča, saj kar siješ in verjamem, da so bili to nepozabni dnevi.. eno leto res ni malo, sploh če pogrešaš ljudi, ki jih imaš najraje... to, kako so valovi prebudili notranjega otroka v tvojem očetu pa mi je pogrelo srce, res lepo :))

    ReplyDelete
    Replies
    1. Sara, smejim se še zdaj ko pomislim na mojega očeta in tisti nasmešek.. (: <3

      Delete
  4. Joj, sem kar jokala za ekranom :')
    Tvoji so sigurno uživali!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Jooj, upsala ni bil moj namen (: Rekli so, da so, mislim da jim lahko verjamem :P

      Delete
  5. Priznam, da sem jaz tudi bila čisto solzna ob prebiranju te objave, sploh ko sem brala o tvojem srečanju z mamo. Si sploh ne morem predstavljati kako je biti celo leto ločen od svoje družine.
    Se že veselim prebiranja prihodnjih objav :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Tudi jaz sem se pri tem delu petkrat zjokala ko sem ga prebrala, ko sem preverjala besedilo šestič je bilo boljše (: Hvala, se že počasi pišejo..

      Delete
  6. To je en najlepših blog postov ki sem jih kadarkoli prebrala, ker sem ravno odkrila ta blog me zanima kako to da živiš v Španiji in kako pogosto vidiš svojo družino zdaj.
    Lala

    http://larajemec.blogspot.com/

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala za kompliment. Ti bom odgovorla na tvojem blogu, ker tukaj najbrž komentarja več ne boš videla (:

      Delete
  7. To je pa res ena lepa čustvena objava. Sem še jaz dobila solzne oči :) Razumem vse te mešane občutke in čustva, prav tako verjamem, da je to zate eden najlepših dni.

    ReplyDelete