Najtežje je o nekom lepo pisati?

Tako kot sem obljubila, tudi danes pišem o Helene Berr, francoski judinji, ki je živela v času druge svetovne vojne. V prejšnji objavi sem že pisala o njej, zato danes nadaljevanje.

Torej odgovarjam tistim, ki ste se vprašali, zakaj za vraga pišem o njej, o vojni, prepisujem njene citate  in kako to, da mi je tako prirasla k srcu.

Bila je pametna, pogumna, zrela in zelo dobra pisateljica. Naredila je resnično močan vtis name. Saj je prav vse kar sem prebrala resnično dogajalo in presunilo me je kako je doživljala in zrelo razmišljala. To ni samo knjiga. Za knjigo se skriva zgodba, za zgodbo pa življenje.

Ta dnevnik je pisala samo za fanta (Jean) v katerega se je zaljubila, malo pred vojno. Po šestih mesecih pa je odšel in nikoli več se nista videla. Pisala pa mu je da bi jo razumel, vsaj nekdo. Da bi vedel o čem je razmišljala in kaj doživljala.

Na Helenin 23. rojstni dan so njo skupaj s starši deportirali v Auschwitz. V aprilu skoraj leto kasneje, samo nekaj dni pred angleško osvoboditvijo taborišča, pa je umrla.

In to je njej zaročenec Jean napisal o njej:

»Ljudje kot Helene – nisem prepričan, da jih je še kaj – niso le lepi in močno sami v sebi. Oni tudi širijo smisel lepote in dajejo moč tistim, ki jo znajo razumeti. Zame je Helene predstavljala Moč – bleščečo moč, privlačnost, lepoto, harmonijo, prepričanost, zaupanje in poštenost. Vse to je izginilo. Z njo je umrla ženska, ki sem jo imel rad, in še bolj duša, ki je bila tako blizu moji (po branju dnevnika sem to odkril na zelo presunljiv način). Vse, kar sem ji dal, zaupanje, ljubezen, vzgon, vse je odnesla s seboj – saj ne morem niti reči: v grob; kako kruto, mar ne? S seboj je odnesla tudi prekrasen zaklad moči, za katero sem vedel, da bi lahko v njej rasla v prihodnosti, saj sem jo nekoliko že izkusil – a kaj je to, šest mesecev?

Da, že šest mesecev je bilo dovolj, da sva najini življenji povezala z vezjo, ki jo lahko razrahlja le smrt, ki jo je razrahljala le smrt. Kljub ločitvi je Helene v meni zavzemala vedno večje mesto! Vse sem hranil zanjo. Kako sem jo lahko zapustil, ne da bi poskrbel, da je na varnem!«

Si lahko mislite, kako zelo sem se zjokala od tem pismo. Moj jok pa lahko pomeni samo troje: ali sem zelo vesela, ali zelo žalostna, ali pa me je zgodba/pripoved od koga tako presunila, da solze kar tečejo. To se je zgodilo z Helenino. Zato, sem pisala o njej! Ter tudi zato ker ne podpiram ločevanja po rasi, veri, barvi kože in še čem. Pa vendar v današnji družbi rasizem še obstaja in to je zelo narobe.!

Če bi vi o kom lepo pisali, koga bi si izbrali in zakaj?

Love, Evelina