TUJINA-Goodbye Slovenia!

Včasih kolo življenja hoče drugačne poti. Malo te vrže iz cone udobja in te napoti na neznane poti, da preizkuša če še vedno zaupaš.

Če zaupam, čeprav vem da sem lahko hudo ranjena. S svojimi dejanji sem sporočila, da zaupam. Zaljubila sem se v fanta 3000 km vstran, se usedla prvič sama na letalo in odpotovala k njemu. Po enem mesecu pa pol, pustila vse svoje osebne stvari tam in šla na dopust v Slovenijo, ter po ostanek svojih stvari. Bil je šok za starše, ko sem jima preko Skypa povedala, da bom ostala tukaj. Mama je rekla, da je prehitro. Moj odgovor pa je bil, da nikoli ni prehitro ali prepozno vedno je tako kot more bit. Verjemite tudi meni ni lahko, ko imam v Sloveniji vse; dom, starše, hrano, prijatelje, tudi delo sem imela.

Ampak rabim to. Vem, da se morem odseliti. Res sem še mlada in se nekaterim zdi, da preveč hitim in da sem malo naivna. Ampak veste kaj, poznate moje ime, ampak mojega srca, misli in duše pa ne. Jaz se spoznavam, in odkar se spoznavam se bolje poslušam in se tudi slišim. Še vedno se zavedam, da lahko gre kaj narobe, še vedno lahko pridejo padci. Vem pa tudi, da če ne bi naredila tega koraka, ker bi me bilo strah, si ne bi nikoli odpustila.
Želela sem spremembo, dobila sem poziv, vprašanje je bilo samo kakšen bo moj odziv oziroma odgovor. Vem da me čaka en pester rollercoster, ampak se ga veselim. Ker ga res nikoli nisem pričakovala, nikoli si nisem mislila, da bi pa se jaz preselila iz Slovenije. Vesolje pa je najbrž imelo za mene drugačne načrte. Malo se mi šibijo kolena, malo mi poskakuje srček, malo se smejim, malo sem žalostna. Obdaja me toliko čustev… Iz notranjosti pa slišim samo eno: »Moreš it, saj veš!« (:

Z ljubeznijo, Evelina