You are not afraid of heights...

Spomnim se, da sem velikokrat rekla, da me je strah višine. To sem si govorila in govorila, ter v to tudi verjela. Potem pa sem prvič šla v Gardaland in se odpravila do prostega pada, kjer sem videla nekatera dekleta čisto bleda in oslabljena. Pa sem si mislila: »To se zgodi, če te je strah višine?«

Stala sem v vrsti in bilo me je strah. V nekem trenutku sem se že skoraj obrnila in zapustila prizorišče. Potem pa sem videla fantke, 7 let manjše, in sem si rekla: »Če zmorejo oni, lahko tudi jaz.« Pa smo bili na vrsti… Bila sem vznemirjeno prijetno prestrašena in v »histeričnem« smehu. Sedela sem in se smejala. Počasi gor, ustavljeno in z polno silo dol. Občutek: BOŽANSKI, srce je razbijalo in jaz sem se smejala. Od takrat verjamem, da me ni strah višine, niti padanja.

Kaj pa pri ciljih, vizijah, željah? Znajo biti ti »previsoki«? Mi znajo tudi ti pognati strah po kosteh? Me je strah padanja?
Ja, me je, tudi jaz sem samo človek. Pa vendar sem se do danes marsikaj naučila.

Včasih si nisem upala zajeti veselja z veliko žlico in uživati v čakanju tistega kar me čaka. Vedno me je bilo strah, da ne bo šlo vse po načrtih. Nisem zaupala v sebe, nisem zaupala v ljudi. Bila sem velikokrat razočarana. To je pripeljalo do tega, da sem čakala na pol v dvomu, da sploh kaj bo. Ni me bilo strah višine, bilo me je strah padanja. Zato si sploh nisem upala segati po višavah.
Zdaj se več tega ne grem. Daljinec imam jaz v roki. Želje, cilje in vizije kopičim v svoji podzavesti, da me v zavesti ne obremenjujejo in da se tako ne rojevajo strahovi. Vem, da tam so vse stvari, ki jih želim in vem da čakajo na pravi trenutek, da skočijo na plan. Saj so popolnoma neobremenjeni in popolnoma brezmadežno čisti. In ko jih začutim, da se nekaj pripravlja, se jih veselim.

A se lahko vse skupaj podre? Se lahko, ampak zakaj bi dramatizirala že zdaj. A veste, trenutno sem na točki, kjer vse štima tako kot treba. Kjer se vsaki dan zbudim in zaspim z nasmeškom. Kjer tudi če je kdaj kaj slabega, se malo "namulim" in je že spet vse v redu. In tile občutki se že vlečejo tri mesece. Zdaj bi najbrž pričakovali tudi, da bom rekla, da me je nekje globoko v sebi strah, da bo se vse to končalo. Pa me ni, uživam v trenutkih ker samo ti, zdaj, so pomembni.

Pa vendar ne letim, niti ne padam. Trenutno samo lebdim! (:

Z ljubeznijo, Evelina

Posebno sporočilo: Hvaležna za prijatelje, ki me kljub moji sreči poslušajo, čeprav njim ne gre ravno tako dobro in hvala vam, ki me kljub moji sreči berete, čeprav imate sami en kup težav. Težave so zato, da se rešijo, čeprav je včasih potrebna samo tolažba in če vas kaj teži ali veseli, jaz sem vedno tukaj. (:
Ob tej priložnosti pa bom citirala Srčno bralko, katero knjigo ravno berem (Ena čisto moja).
"Veliko lažje je biti tolažnik v stiski kot prijatelj v veselju, sploh če ti morda takrat ne gre tako fajn. Mislim, da so tega sposodni res le pravi prijatelji." < 3

2013/2014

Pa je še eno šolsko leto naokoli. Kot nekateri že veste, učim manekensko hojo, poziranje, samozavestno nastopanje in še in še. Tako da je za menoj že 4. leto tega prečudovitega dela. 

Poleg mojih stalnih vaj v Hočah sem za pol leta nadomeščala v Mariboru. Naslednje pol leta pa sem poučevala tudi v Celju in na Ptuju. Prav vsaka skupina je bila zame nekaj posebnega in prav z vsako smo se super razumeli. 

Veliko smo se presmejali, tudi prejokali (čeprav je bil kriv za to tudi smeh), se igrali, plesali, hodili, se učili. Bilo je pestro! Nastajali so čudoviti spomini, ki upam da ostanejo za vedno (:

Z ljubeznijo, Evelina

Dekle s stilom - skozi oči opazovalke

Na tem dogodku sem bila tudi jaz. Ne kot finalistka, ampak kot obiskovalka. Povabila me je Sara (na sliki zgoraj (; ), s katero se že dolgo poznava in ki je tudi osvojila drugo mesto na tem izzivu. Prosila me je, če bi jo lahko malo pofotografirala in seveda je bil to najmanjši problem. Poleg tega pa sem vedela, da bo super ko bom tudi v živo videla katero od blogerk in mogoče tudi s katero govorila. 

Stopila sem skozi trgovino Midas in takoj videla nekatere znane, nekatere manj znane obraze. Prvo sem opazila našo modno mrho Manjo Plešnar kot voditeljico. Takoj za njo sem videla tudi Majo iz Dreamland of sky and sand, ki trenutno pridno dela v cosmopolitanovem projektu Pozor, hud job. Kasneje še Selmo, ki jo je zelo težko zgrešit. Potem je prišla še Kristina s svojo čudovito postavo in na koncu še Aleksandra. Sama sem preko blogov poznala vse zgoraj omenjene blogerke.  Samo eno finalistko, ki ne piše bloga, nisem poznala.

Najbolj sem bila presenečena, ko je k meni stopila Maja in sva začeli pogovor. Nisem mogla verjeti, da ve katera sem. Sploh ona, ko ima tako estetsko dovršen blog in polno sledilcev. Vsekakor je njena energija in pristop bil nekaj najlepšega v tistem dnevu. Hvala Maja! (: Kasneje je najin pogovor prekinilo njeno delo in moje šklocanje po fotoaparatu.

Tudi Kristina me je pozdravila, čeprav nisem 100% vedela, če resnično ve katera sem... (: Zanimiva je bila Selma, ki ni vedela kam me dati, pa mi je tako odločno segla v roko. :P

Z Aleksandro pa žal nisva prišli do stika.

Nekako sem pogrešala več druženja med blogerkami, saj se mi je zdelo da so bile kar malo sramežljive in vsekakor niti malo tekmovalne (: Vesela, da sem imela priložnost fotografirati, opazovati in spoznati/videti nekatere punce. Na koncu smo se še malo posladkali in se, sama vidno utrujena, odpravili domov.

Love, Evelina

Prsi (.) (.)

Najbrž bi se mi kdo smejal, če bi mu povedala, da se vsako jutro zbudim pol ure prej in naredim jutranjo rutino. Vendar vam povem, da je čudovit občutek, ko že navsezgodaj zjutaj narediš nekaj zase.
Ena izmed vaj je tudi masaža prsi. Prvo si zmasiram timus ali priželjc, ki je med dojkama. Timus, pri odraslih regulira imunski sistem. Ostaja pomemben v boju proti odpornosti in kot energijski organ. Pomaga proti infekcijam, prehladu, temperaturi, bronhitisu, itd. Masiram si ga zelo močno in s krožnimi gibi. Ko sem tole prvič poizkusila kakšno leto nazaj, je bil občutek zelo čuden, skoraj malo boleč. Danes je prav sproščujoč. Masiram si najmanj 1 minuto.

Potem pa zmasiram še prsi. Prvo jih 36x  »pumpam«, kasneje 36x z njimi krožim. Ter še na koncu vsako dojko posebej zmasiram prav tako z krožnimi gibi.

Moji začetki masiranja prsi, segajo kakšno leto nazaj. Ko sem bila na delavnicah, smo prvič izvajale to vajo in bilo je čudno, saj kdo pa je navajen da se pred popolnimi neznankami prijema in masira prsi. Tega tudi nisem poznala, posvečanje zizam se mi nikoli ni zdelo pomembno. Pa dejansko je… Po prvem  popolnoma sproščenem masiranju sem začutila kot, da bi mi nekaj bremena padlo z ramen, dejansko pa je padlo z dojk. Kasneje je »učiteljica« povedala, da se v dojkah skladiščijo nepredelana čustva, ki se kopičijo in kopičijo. Poleg tega pa jih masaža čvrsti, poveča ali pomanjša in deluje kot preventiva.

22.1 sem masažo prsi in timusa začela redno izvajati in sem jo končala 27.3. Torej dobra dva meseca sem to počela popolnoma vsako jutro. Potem pa sem ugotovila, da mi nekaj manjka in začela izvajati že spet. To je bilo 28.4. Zmes, ko masaže nisem izvajala sem zbolela. Ne vem če ravno zaradi tega ker si nisem masirala timusa in dojk, ampak bilo je ravno v tem obdobju.

Napisala sem samo moje izkušnje in opažanja. Včeraj sem namreč prvič slišala tole verzijo pesmi in se v njo zaljubila ter se spomnila o čem bi lahko pisala v naslednji objavi. Mrmljala sem si jo vedno znova in znova. Čudovita pesem. Pobožajte še svoja ušesa:

Tako da dekleta/punce/ženske bodite ponosne na svoje prsi, pa če so majhne, velike ali prevelike. So točno takšne kot morajo biti. So vir hrane za dojenčka, so igračka za moške in najpomembnejše so naše zdravje, naš ponos, zato ne pozabite na njih. Zaslužijo si vso pozornost!

 Z ljubeznijo,Evelina

Moja pot po srednji šoli

To večno vprašanje: »Evelina, na kateri faks pa ti hodiš?«

In moj odgovor: »Nikamor. Mislim sem vpisana, ampak zaradi statusa.«

Čudni pogledi mi povedo največ.

Ta oseba, če me ne pozna si misli:  

»O, glej jo frajlico… Torej ne hodi v šolo, da lahko dela študentska dela… Kaj misli da bo lahko vso življenje to počela? Potem pa ima čas še za vsakodnevni žur itd.«

Razlage sploh nočejo, se namrdnejo in odpeketajo, da me lahko kasneje vlačijo po zobeh.

Drugi si mislijo: »O glej, jaz sem pa mislil/a, da je bolj pridna.« In hočejo, da jim povem več.
Tretji, tistih nekaj ki me poznajo zelo dobro, pa me vprašajo v smislu, če mi ni nič dolgčas in kaj počnem.

To je nekakšen uvod kaj sem doživljala in včasih še doživljam zadnji dve leti, ko srečam koga po dolgem času ali pa spoznam koga na novo.

Nisem ena izmed frajlic, ki mislim da bom celo življenje delala študentska dela. Tudi si ne želim. Vsekakor pa me Mariborčani na partijih sploh ne vidijo. Tudi pridna sem, pač koliko želim biti. V dveh letih ne šolanja lahko povem, samo da ne poznam besede dolgčas in to govorim najiskreneje kar je možno.

Začelo se je nekako tako ko se je bilo »potrebno« vpisati na faks, ker je pač normalno da po srednji greš študirat. Vseeno pa mi je bilo najbolj pomembno, da bo me to zanimalo. Kaj me torej zanima? Moda, sociologija, psihologija, potovanja, umetnostna zgodovina in še kaj bi se našlo.

Hodila sem na srednjo šolo za oblikovanje Maribor, smer modno oblikovanje. Po štirih letih sem ugotovila, da se resnično ne vidim v tem. Tukaj ne gre za to da se mi ne bi dalo, gre zato, da nimam prstov za krojenje, nimam spretnosti in volje. Torej se raje na to pot ne bom podala.
Kaj druga? Umetnostna zgodovina. Vedno sem uživala in raziskovala po knjigah in internetu, da bi čim več zvedela, kako je nastal ta kip, na kakšen način so se v tistem stoletju izražali, kakšen stil so imeli. Tako je padla odločitev ali bom študirala v Mariboru ali pa grem v Ljubljano. Čeprav Ljubljana mi resnično ni dišala in to zato, ker sem tu že imela prijetno delo z otroci, ki jih res ne bi rada »zapustila«, prav tako pa sem bila zaljubljena. Tako da ostanem v MBu, ampak za to šolo potrebujem pa splošno maturo. Takoj sem vedela, da se pa s tem resnično ne bom zabavala. Niti pod razno. Učenje na silo, je za mene kot najožja kletka in tega trpljenja nisem želela več občutit. Torej gremo iskat druge poti.

Psihologija in sociologija. Sama zase vem, kako funkcioniram pri učenju nečesa kar imam pred nosom, pa se moreš vseeno učiti iz knjig. Nisem ravno teoretična oseba. Raje delam iz prakse, saj se mi življenjske izkušnje in opazovanje zdi najpomembnejše. Zato ti dve vedi odpadeta.

Takoj bi se učila nekaj zvezi s turizmom, ampak rabila bi velike količine znanja jezikov. Za kar pa nisem imela niti daru, niti posluha.

Kaj pa zdaj? Pavziranje oz. vpisanje samo za status.

Ne vem od kot ideja. Poznam samo eno osebo, ki ni šla na fax in je uspela, pa še ta je tako posebna, da se z njo ne bi primerjala in mislila, da je to za mene.

Najbrž od tega, ko sem začela opazovati stvari okoli sebe. Ko vidiš, da ljudje z magisteriji nimajo služb, ko jim papirji več ne pomenijo nič in delajo čist nekaj tretjega, če sploh delajo. Najbolj po mojem pa sem prišla do te ideje tudi tako, ker si ne bi želela niti enega dneva več preživeli nekje, kjer bom se morala učiti to kar me ne zanima in kjer ne bom imela časa početi to kar me veseli.

Vsak skok iz vrtca v oš, iz oš v sš, iz sš na »faks«, se je v meni nekaj korenito spremenilo. Čisto vedno velike spremembe. Bilo je prav zanimivo. Tako sem najbrž takrat bila postavljena na realna tla in pred razpotjem. Ali poznana »faksirana« pot, kjer vem kaj me čaka naslednja 4 leta ali popolnoma neznana pot z vseeno začrtanimi cilji? Odgovor sama sem vedela. Ampak kaj pa bodo na to rekli starši?

Ja nič bo potrebna ena ovalna (okrogle nimamo doma) miza, po nedeljskem kosilu. Starša in jaz. Pogovor. Povem vse kar sem vam zgoraj napisala in jima lepo razložim, na koncu pa…
»Ali pa bi pavzirala.« sem končala.
Mama je dodala samo: »Ojej…«
Ata pa: »Kaj pa bi počela?« In še vse lepo opišem in potem strinjanje z obeh stvari ter očetovo navodilo. »Evelina, v življenju je najpomembnejša iznajdljivost, ne pozabi tega.«
Vedno sem vedela, da imam super starše. Ampak tole je prekašalo vse meje, res sem jima hvaležna za razumevanje. Sem pa jima tudi povedala, če sem s to odločitvijo za**bala, sem vsaj 100% odgovorna za to. Če mi starša ne bi dovolila, bi jima zamerila in metala pod nos in najbrž bi utrpela hujše posledice nezaupanja in še zatrtost.  Je pa res, da sem to zaupanje zelo dolgo gradila. Nosila domov lepe ocene in bila vse kar sta si želela. Zdaj je bil čas zame.

In potem si večino ljudi misli in kaj si naredila v tem času in kaj sploh delaš?

Kar sem delala in kar še delam je delo na sebi. V fizičnem, psihičnem in duhovnem smislu. Vas morem razočarat, ampak to je to. Ne nisem ustvarila ne vem česa in nisem odkrivala črnih lukenj ter nisem prepotovala celega sveta.

Sem brala, opazovala, delala, pisala, spoznavala in rastla. Za mene je bilo to dovolj. Spoznanja, ki mi jih ne mora dati nobena šola, niti faks. Ljudje ki sem spoznavala in knjige ki sem brala. Oh, cela poezija. Saj zmes se tudi ustvarjajo ideje in želje ter cilji. Ampak o tem res ne bi rada javno. So globoko v mojem srcu, rastejo in čakajo na realizacijo. Brez skrbi, ne bom celo življenje samo delala na sebi. Pozabila pa na ta pravo delo, denar pa bo padal iz z neba. (:

Vendar zaupam in zdaj po dveh letih ne šolanja vem, da sem na »pravi« poti. Čeprav, kaj je sploh prava pot? Jaz sem tako začutila in ne znam si predstavljat, da bi zdaj še pred mano bili dve leti ali več faksa. Seveda, pa to ne pomeni, da nikoli ne bom prestopila praga kakšne univerze, tega ne vem. Možno je vse, mogoče bom pa pri 25 ugotovila, da bi pa nekaj zelo rada počela in zato potrebujem papir. Nikoli se ne ve. Pustimo se presenetit.

Za vse tiste, ki ste podobno odločilim pa naj vam povem, da sem se tudi jaz velikokrat počutila, da nekaj ni prav, da sem se mogoče narobe odločila. Da bi bilo včasih vse lažje, če bi se vpisala na faks, da se ne bi rabila vsako leto ukvarjat s tem, kako pa bom naslednje leto in še veliko stvari, ki ti ne dajo miru. Pa vendar ne obžalujem, vsak si gradi svojo pot. Moja je takšna!


Z ljubeznijo, Evelina

Ballet

Tako kot sem vam povedala, sem z objavami zelo zadaj. Tole so slike iz baletne predstave, ki je bila v marcu. Moja sestrična je imela nastop in vsekakor tega nisem želela zamuditi. Prav tako pa sem izkoristila priložnost, da sem se prvič preizkusila v slikanju baletne predstave. Tako nekje zadaj na balkonu, obkrožena z gledalci, iz vseh strani, sem jaz pritiskala na sprožilec čim redkeje, da gledalcev ne bi motila. Sem pa morala, ker so me srbeli prsti. (:

Balet mi v otroštvu ni bil všeč. Ravno takrat pa je gospod iz tujine po osnovnih šolah iskal deklice, da bi se priključile njegovi baletni skupini. Ker sem bila suhica in ker sem imela lepo oblikovano špičko, sem mu bila zanimiva. Vem, da me prepričeval in domov klical kar nekaj krat. Mene pa balet ni zanimal. Nikoli se mi ni zdelo, da bi bil za mene ta miren ples (: Zato sem ga zavrnila. To je bilo v prvem razredu. Ko pa je Evelinca odraščala se ji je zdel balet vedno bolj nekaj posebnega in občudovanja vrednega.

Prava paša za očke, vsi ti gibi in glasba, ki te popeljejo v čisto drug svet, kjer je popolnoma vse možno in kjer ti včasih zastane dih.

Prvo so začeli otroci, nadaljevali najstniki in se kasneje tile tudi poslovili.

 

Zatem so pa prišli še sodobni plesalci in kasneje še dijaki baletne šole.

Slikati baletne gibe je bilo zelo zanimivo, sploh pa ni bilo težko ker imam ritem in sem lahko predvidevala, kdaj bodo gibi izvedeni popolno. Edina težava je bila ker nisem želela preveč slikat in s tem motiti gledalce.

Kako se vam zdijo slike za prvič? Vam je balet všeč?

Love, Evelina