Moja pot po srednji šoli

To večno vprašanje: »Evelina, na kateri faks pa ti hodiš?«

In moj odgovor: »Nikamor. Mislim sem vpisana, ampak zaradi statusa.«

Čudni pogledi mi povedo največ.

Ta oseba, če me ne pozna si misli:  

»O, glej jo frajlico… Torej ne hodi v šolo, da lahko dela študentska dela… Kaj misli da bo lahko vso življenje to počela? Potem pa ima čas še za vsakodnevni žur itd.«

Razlage sploh nočejo, se namrdnejo in odpeketajo, da me lahko kasneje vlačijo po zobeh.

Drugi si mislijo: »O glej, jaz sem pa mislil/a, da je bolj pridna.« In hočejo, da jim povem več.
Tretji, tistih nekaj ki me poznajo zelo dobro, pa me vprašajo v smislu, če mi ni nič dolgčas in kaj počnem.

To je nekakšen uvod kaj sem doživljala in včasih še doživljam zadnji dve leti, ko srečam koga po dolgem času ali pa spoznam koga na novo.

Nisem ena izmed frajlic, ki mislim da bom celo življenje delala študentska dela. Tudi si ne želim. Vsekakor pa me Mariborčani na partijih sploh ne vidijo. Tudi pridna sem, pač koliko želim biti. V dveh letih ne šolanja lahko povem, samo da ne poznam besede dolgčas in to govorim najiskreneje kar je možno.

Začelo se je nekako tako ko se je bilo »potrebno« vpisati na faks, ker je pač normalno da po srednji greš študirat. Vseeno pa mi je bilo najbolj pomembno, da bo me to zanimalo. Kaj me torej zanima? Moda, sociologija, psihologija, potovanja, umetnostna zgodovina in še kaj bi se našlo.

Hodila sem na srednjo šolo za oblikovanje Maribor, smer modno oblikovanje. Po štirih letih sem ugotovila, da se resnično ne vidim v tem. Tukaj ne gre za to da se mi ne bi dalo, gre zato, da nimam prstov za krojenje, nimam spretnosti in volje. Torej se raje na to pot ne bom podala.
Kaj druga? Umetnostna zgodovina. Vedno sem uživala in raziskovala po knjigah in internetu, da bi čim več zvedela, kako je nastal ta kip, na kakšen način so se v tistem stoletju izražali, kakšen stil so imeli. Tako je padla odločitev ali bom študirala v Mariboru ali pa grem v Ljubljano. Čeprav Ljubljana mi resnično ni dišala in to zato, ker sem tu že imela prijetno delo z otroci, ki jih res ne bi rada »zapustila«, prav tako pa sem bila zaljubljena. Tako da ostanem v MBu, ampak za to šolo potrebujem pa splošno maturo. Takoj sem vedela, da se pa s tem resnično ne bom zabavala. Niti pod razno. Učenje na silo, je za mene kot najožja kletka in tega trpljenja nisem želela več občutit. Torej gremo iskat druge poti.

Psihologija in sociologija. Sama zase vem, kako funkcioniram pri učenju nečesa kar imam pred nosom, pa se moreš vseeno učiti iz knjig. Nisem ravno teoretična oseba. Raje delam iz prakse, saj se mi življenjske izkušnje in opazovanje zdi najpomembnejše. Zato ti dve vedi odpadeta.

Takoj bi se učila nekaj zvezi s turizmom, ampak rabila bi velike količine znanja jezikov. Za kar pa nisem imela niti daru, niti posluha.

Kaj pa zdaj? Pavziranje oz. vpisanje samo za status.

Ne vem od kot ideja. Poznam samo eno osebo, ki ni šla na fax in je uspela, pa še ta je tako posebna, da se z njo ne bi primerjala in mislila, da je to za mene.

Najbrž od tega, ko sem začela opazovati stvari okoli sebe. Ko vidiš, da ljudje z magisteriji nimajo služb, ko jim papirji več ne pomenijo nič in delajo čist nekaj tretjega, če sploh delajo. Najbolj po mojem pa sem prišla do te ideje tudi tako, ker si ne bi želela niti enega dneva več preživeli nekje, kjer bom se morala učiti to kar me ne zanima in kjer ne bom imela časa početi to kar me veseli.

Vsak skok iz vrtca v oš, iz oš v sš, iz sš na »faks«, se je v meni nekaj korenito spremenilo. Čisto vedno velike spremembe. Bilo je prav zanimivo. Tako sem najbrž takrat bila postavljena na realna tla in pred razpotjem. Ali poznana »faksirana« pot, kjer vem kaj me čaka naslednja 4 leta ali popolnoma neznana pot z vseeno začrtanimi cilji? Odgovor sama sem vedela. Ampak kaj pa bodo na to rekli starši?

Ja nič bo potrebna ena ovalna (okrogle nimamo doma) miza, po nedeljskem kosilu. Starša in jaz. Pogovor. Povem vse kar sem vam zgoraj napisala in jima lepo razložim, na koncu pa…
»Ali pa bi pavzirala.« sem končala.
Mama je dodala samo: »Ojej…«
Ata pa: »Kaj pa bi počela?« In še vse lepo opišem in potem strinjanje z obeh stvari ter očetovo navodilo. »Evelina, v življenju je najpomembnejša iznajdljivost, ne pozabi tega.«
Vedno sem vedela, da imam super starše. Ampak tole je prekašalo vse meje, res sem jima hvaležna za razumevanje. Sem pa jima tudi povedala, če sem s to odločitvijo za**bala, sem vsaj 100% odgovorna za to. Če mi starša ne bi dovolila, bi jima zamerila in metala pod nos in najbrž bi utrpela hujše posledice nezaupanja in še zatrtost.  Je pa res, da sem to zaupanje zelo dolgo gradila. Nosila domov lepe ocene in bila vse kar sta si želela. Zdaj je bil čas zame.

In potem si večino ljudi misli in kaj si naredila v tem času in kaj sploh delaš?

Kar sem delala in kar še delam je delo na sebi. V fizičnem, psihičnem in duhovnem smislu. Vas morem razočarat, ampak to je to. Ne nisem ustvarila ne vem česa in nisem odkrivala črnih lukenj ter nisem prepotovala celega sveta.

Sem brala, opazovala, delala, pisala, spoznavala in rastla. Za mene je bilo to dovolj. Spoznanja, ki mi jih ne mora dati nobena šola, niti faks. Ljudje ki sem spoznavala in knjige ki sem brala. Oh, cela poezija. Saj zmes se tudi ustvarjajo ideje in želje ter cilji. Ampak o tem res ne bi rada javno. So globoko v mojem srcu, rastejo in čakajo na realizacijo. Brez skrbi, ne bom celo življenje samo delala na sebi. Pozabila pa na ta pravo delo, denar pa bo padal iz z neba. (:

Vendar zaupam in zdaj po dveh letih ne šolanja vem, da sem na »pravi« poti. Čeprav, kaj je sploh prava pot? Jaz sem tako začutila in ne znam si predstavljat, da bi zdaj še pred mano bili dve leti ali več faksa. Seveda, pa to ne pomeni, da nikoli ne bom prestopila praga kakšne univerze, tega ne vem. Možno je vse, mogoče bom pa pri 25 ugotovila, da bi pa nekaj zelo rada počela in zato potrebujem papir. Nikoli se ne ve. Pustimo se presenetit.

Za vse tiste, ki ste podobno odločilim pa naj vam povem, da sem se tudi jaz velikokrat počutila, da nekaj ni prav, da sem se mogoče narobe odločila. Da bi bilo včasih vse lažje, če bi se vpisala na faks, da se ne bi rabila vsako leto ukvarjat s tem, kako pa bom naslednje leto in še veliko stvari, ki ti ne dajo miru. Pa vendar ne obžalujem, vsak si gradi svojo pot. Moja je takšna!


Z ljubeznijo, Evelina