Hey!

Zjutraj. 

Zaspano odprem svoje oči in pogledam na uro: 8.32. Vesela sem, da sem bila zmožna se tako hitro zbudit. Z bosimi stopali odcapljam po toplem parketu do okna. Kjer me zaslepi vsa ta svetloba, ki se odbija od snega. Kako je belo. Prvič celo mi je to zelo všeč. Ker vem, da se lahko splazim nazaj v toplo posteljo, se pokrijem z odejico in sanjarim... Ampak sem se kar hitro predramila in začela gledat serijo Lost. Po 45 minutah pa sem si mislila.. Zdaj se bi že lahko skobacala iz postelje, saj se še vedno lahko vrnem, ker me čaka. To ti je zvestoba. (:

Pogled skozi okno.

Dopoldan.
Ob zajterku in napenjanju možgančkov ob križankah ter kozarcu vode sem bila vesela. Ne vem točno zakaj, ampak saj ne rabimo imeti vedno razloga za veselje. Ali pač.? Potem sem se preoblekla v trenerko in najtoplejši puloverček, prezračila sobo, da je vonj snega zajel tudi njo in da me je mraz malce predramil. Potem sem gledala skozi okno in razmišljala, kako bi lahko brala na okenski polici, saj odkar sem prenovila sobo je ta širša (okenska polica, ne jaz) (: Potem sem zlezla nazaj v posteljo z računalnikom v naročju in začela prebirat bloge, pregledala maile, poslušala glasbo. Nakar slišim, da me mama pokliče in reče, da sem dobila paket. Asos! Paket, ki je varno prispel k meni tudi v takšnem vremenu. Hvala poštarju, da mu ni padel z motorja. (: Odprem, probam, vse prav, še večje veselje... Potem me mama še enkrat pokliče, da imam še en paket. Pokaže listek in res morem še plačat in dvignit na pošti. Ampak kaj bi to lahko bilo? Res niti sanja se mi ne... To je prav čudno. Po vsem tem odpiranju, veseljo in kosilo je sledil zasluženem počitek. Veselje ti tudi vzame energijo (:

Popoldan.
Ko je bil želodček poln, sem se si naredila pedikuro in manikuro. Potem pa sem razmišljala zakaj bi ves dan ždela doma. Čeprav me je postelja mikala, me je sneg tudi. Hotela sem stopicat po mehkem snegu. Želela sem čutit vse snežinke, kako se stopijo na mojih toplih ličkah. Želela sem se nasmehnit neznanim ljudjem in ob tem poslušat glasbo. Zato sem se uredila in preoblekla ter odšla. Vse je bilo tako kot sem si predstavljala. Sneg me je čisto razvedril. Po treh urah sem se vrnila domov in ta slika je nastala na poti:

Follow me on Instagram.

Zvečer.
Priznam lahko bi počela, kaj bolj pametnega. Eno uro sem gledala brezvezne stvari in nekaj našla, kar me je celo razžalostilo, ampak sem si rekla, da bi mi ena brezpomenska stvar pokvarila cel čudovit dan. Ne.! Tako sem dvignila svojo rit iz postelje, se pogledala v ogledalo, se nasmejala sama sebi in šla večerjat. Zdaj pišem ta blog in še vedno se smehljam, ker vem da me zdaj čaka 1 ure vadbe. Ker vem, da se bom po njej počutila še boljše. Ker vem, da bom sladko zaspala in ker vem, da bo jutri še boljši dan.! (:

In kaj se bo dogajalo ko bom želela zaspat:

Love, Evelina