Pajki

Spomnim se, ko sem se enkrat šla tuširat. Se slekla, odprla kabino, zaprla kabino, na kar vidim pajka. Prvo sem zakričala, odprla kabino, vzela brisačo in šprintala do brata. Me čudno gleda, ko mu cela prestrašena povem za to ubogo živalco. Potem pa sem ga prosila, če jo odstrani, ker jaz sicer ne bom mogla pod tuš. Seveda je mojo prošnjo izpolnil.

Mislim, da ima s tem "težave" veliko punc. Tudi meni je bilo v družbi pajkov resnično neprijetno, pa kljub temu ali je bila suha južina ali miceni pajek, s prostim očesom komaj viden.
Temu strahcu oziroma fobiji se reče arahnofobija. 

In jaz mislim, da sem ta strahec prerastla. Vse se je začelo, ko sem te zverinice slikala: 

Ta dva resnično zgledata opasna in ko sem ju srečala sta mi bila tako posebna, da sem ju morala slikat. Brez kričanja in klicanja na pomoč, ampak bila sta na terasi, kjer imajo prost vstop. Moja soba je moja in tja nimajo vstopa. Ker sta res grozna, bi najbrž končala v WC školjki.

Sta se pa ta teden znašla v moji sobi ta srečneža:

Zakaj srečneža?
Prvi se je znašel ob moji postelji in sem ga pustila, nevem zakaj. Ne ovira me. Tako prijateljsko deluje :P Samo pri miru čepi na svoji mreži. Če on meni ne povzroča težav, tudi jaz njemu ne bom. 

Drugega pa sem opazila med treningom, tako mi je bil všeč, da sem ga skoraj vzela v roke. To bi naredila prvič, ampak sem si rekla: "Evelina raje se spravi trenirat." Pa sem se (:

Kaj pa me še vedno straši so pa kobilice. Kar purjo kolt dobim. Najbrž za to, ker smo lani bili v apartmaju, kjer je bilo ogromno kobilic in vešč. Ne pretiravam. Nadlegovale so me v kopalnici, kuhinji, terasi, postelji. Ne res niti malo ni bilo prijetno. Zato kobilice vstran od mene. Niste dobrodošle. 

Raje pajki, kot kobilice.

Pa tebi?

Love, Evelina