Wednesday, October 9, 2013

Polna glava

Sploh ne gre za to, da imam veliko dela. Veliko dela mi nikoli ni predstavljalo problema, sploh če to delo rada počnem. Problem je ko imaš polno glavo nepotrebnih stvari in obremenjevanj katerih ne morem spremeniti. Ker človeka ne moreš spremenit, ker mu tudi ne moreš razložit, ker tudi ne znajo nekateri poslušat ali pa ne želijo. Ker si ne upajo. Ne upajo si verjet, da je lahko boljše. Da je že tako ali tako super, tako kot je… ampak, da je lahko še boljše. Jih je strah? Malo pa res. Sem videla na obrazu in potem slišala: » Evelina, imava drugačen karakter. Aja? Je res karakter tisti, ki nas ločuje potem, da si upamo in poslušamo?  Saj še vedno vem, kje je problem in vedno bom vedela. Ampak pač.. to dela polna glava.

In ko imam polno glavo, je potem težko pisat o drugih stvareh. To objavo na to temo želim že napisat zelo dolgo. Ampak nisem mogla, nisem imela časa… v glavnem sami izgovori. Še sreča da pa res v vsakem hudiču, ki se mi zgodi, znam nekako preselit to na temo, ki sem jo želela spisati in o knjigi kateri sem vam želela pripovedovati, pa do danes ni šlo. A še sledite?

Torej brala sem knjigo. Ta govori o toliko stari Parižanki, kot sem sama. Knjiga je spisana kot dnevnik. Dejansko vsa si v marsičem podobni. Tako kot jaz, tudi ona uživa v malih stvareh, zelo dobro opazuje in zna občudovat. Edina velika razlika je, da je ona judinja, ki je živela v času druge svetovne vojne.         
Priznam da sem imela do knjige velika pričakovanja. Ker se mi je zdelo zanimivo, da bom lahko brala njena čutenja, njen pogled in njeno videnje vsega skupaj. Pa je kar po nekaj straneh padlo veliko razočaranje. Dokler je še pisala o njenem mestu in opazovanjih, mi je bilo še všeč. Ko je začela samo naštevat obiske, ki so jih imeli z družino, in okrožja v Parizu, kje je bila in koga je srečala in s kom se je pogovarjala. Pa sem si mislila: »Kaj res?«
Ampak vsakemu filmu ali knjigi dam priložnost in vztrajam, čeprav je težko. Tako sem se z veliko težavo prebila nekje čez polovico. Tam se je začelo leto 1943. In tam so njeni dnevniki postali bolj osebni, bolj opisljivi ter navsezadnje tudi zanimivi in žalostni ter takšni, ki ti dajo misliti. Še sreča!

Imejte v mislih, da je bila stara nekaj več kot jaz. Po teh besedah pa sem takoj vedela, da če bi jo poznala bi bili prijateljici:
»Nenadoma sem spoznala, kako je napisati knjigo v bistvu zelo preprosto, hočem reči: kaj drugega pa je še v knjigi razen resničnosti? Kar manjka ljudem, da bi lahko pisali, je moč opazovanja in širina pogleda. Če ne bi bilo tega, bi lahko vsi pisali knjige;…«

»Pisati moram torej zato, da bom lahko pozneje pokazala ljudem, kaj se je dogajalo v tem obdobju. Vem, da bodo mnogi dajali veliko pomembnejše lekcije in da bodo razkrivali še veliko strašnejša dejstva. S tem mislim na vse deportirance, vse, ki tičijo v zaporih, vse, ki so doživeli veliko izkušnjo odhoda. A zaradi tega se ne smem predati bojazljivosti, vsak lahko nekaj stori v svojem malem svetu. In če lahko, potem mora.«

In tako kot sem začela, tako tudi končujem današnjo objavo o ljudeh in razumevanju, s Heleninega stališča:
»Vendar človek pri tem naleti na velik problem: človeška narava je narejena tako, da vas sogovornik razume le, če mu lahko pokažete neposredne dokaze, dokaze, ki zadevajo vas same; ne bodo ga ganile pripovedi drugih, ampak zgolj o vaši usodi.
Z gnusom ugotavljam, da sem na napačni poti, da sem središče zanimanja postala jaz, čeprav je edino, kar res šteje, mučenje drugih, vprašanje načel, tisoče posameznih primerov, ki sestavljajo to vprašanje; z grozo spoznam, da drugi kažejo svoje usmiljenje (ki ga je veliko lažje doseči kot razumevanje, ker slednje predpostavlja združitev z vsem svojim bitjem, popolno spremembo samega sebe.)
Kako rešiti to dilemo?
Zelo malo ljudi je dovolj velikodušnih in plemenitih, da bi lahko dojeli to vprašanje že samo v sebi, da ne bi iz tistega, ki pripoveduje, naredili posebnega primera, ampak da bi znali prek njega videti celotno trpljenje drugih.
Ti ljudje bi morali biti zelo pametni pa tudi zelo občutljivi, saj ni vse v tem, da vidiš, treba je znati čutiti, treba je znati čutiti  tesnobo matere, ki so ji vzeli otroke, muko ženske, ki so jo ločili od moža; neizmerno količino poguma, ki jo vsak dan potrebuje vsak deportiranec, fizično trpljenje in bedo, ki so jo deležni.«
(Vsi citati vzeti iz knjige Helene Berr: Dnevnik)


In še vedno se vas najbrž veliko sprašuje, zakaj pa jaz to objavljam, saj vojne je konec, pusti za sabo. Zdaj imamo druge probleme.
In na to vam odgovorim v naslednji objavi.

Love, Evelina

7 comments:

  1. lepo napisano. in poznam ta občutek. :)

    ReplyDelete
  2. Super objava Evelina, res! Se pravi mi priporočaš tole knjigo za mrzle zimske večere?

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala. Mi veliko pomeni, da ste si vzeli čas in prebrali objavo (: Tak kot sem napisala prvo več kot polovica jo je težko brat. Če maš kako boljšo knjigo, potem oni izberi.. Če pa te fejst zanima, pa ti vsekakor priporočam..

      Delete
  3. Ijoj, kako čudn..ravno prejšnji teden sem v knjižnici imela to knjigo v roki..skoraj sem jo vzela..na koncu je nisem, ker sem ravno par dni pred tem gledala en dokumentarc o koncentracijskih taboriščih in me je ful potrl...ne glede na to, da je to bilo že nekaj časa nazaj se tega ne sme pozabiti in se mi zdi prav, da preberemo take knjige, zase vem, da jo bom v bližnji prihodnosti. To lastnost imam pa tudi sama, da redkokdaj nad katero knjigo obupam=)

    ReplyDelete
  4. Kot da bi brala svoje besede :) Tudi jaz se velikokrat tako počutim, sploh zadnje čase. Imam tako polno glavo vsega, da sploh ne vem kje začeti :)
    S citati iz knjige si me prepričala, in ko bom le imela čas, jo preberem :)

    ReplyDelete
  5. Evelina, se predno sem lahko prebrala tvoj komentar sem nekot stisnala in ga zbrisala, cisto po pomoti:( bi mi se 1x povedala kar si napisala prosim:)

    ReplyDelete