Kako sva za en dan postala brezdomca I

Tako kot sem vam obljubila v prejšnji objavi, danes pišem o smešni, vendar ne ravno lahki prigodi. Da jo boste popolnoma razumeli morate vedeti nekaj stvari:

1. Tukaj na našem otoku nobeno gospodinjstvo ne plačuje snage, tako kot je praksa pri nas. Prav tako nima vsako gospodinjstvo svojega zabojnika za smeti. Ampak so večji zabojniki razporejeni nekje na ulicah in vsi mečejo v njih. Zakon tukaj določa, da se smeti lahko odnašajo šele po deveti uri zvečer, ko sonce zaide, da ne bi smrdelo po ulicah, čeprav so nekateri zabojniki tudi pod zemljo.
2. »Najina« hiška ima vhodna vrata urejena tako, da jih ne rabiš zaklepat, ko zapuščaš dom, saj se zaklenejo sama.
3. Kakršna koli popravila na »najini«, pod narekovaji, zato ker sva podnajemnika, hiški vedno jo pride »zrihtat« isto podjetje na A.

Če se ne motim bilo je v aprilu, ko sva z dragim odšla na sprehod. Zunaj se je večerilo in ohladilo, zato sva se na srečo toplo oblekla in se z roko v roki odpravila na sprehod v mesto, ki je 30 minut oddaljeno od doma. Čez nekaj uric, pa oba lačna, prezebla in utrujena, jaz tudi z mičkenimi bolečinami v vratu, sva komaj čakala, da prideva domov. Ko sva prispela na dvorišče, sem zagledala vrečko za smeti, ki je že nekaj dni ležala pred vrati in pripomnila: »Kaj če bi odnesla smeti?«

On: »Eh, ne ljubi se mi.« (V tem času vstopi v stanovanje in odloži vse stvari.)

Jaz: »Kaj res ne, če že smrdijo?

On: » Ne.« (V tem času jaz odložim stvari…)

Potem pa v naslednji sekundi: »Ja, dajva te odnest.«

Jaz: »Okej.«

Greva ven, jaz zaprem vrata, se še nekaj časa šaliva.

Potem pa: »Kaj imaš ključe?«

Jaz:  »Ne. Saj jih imaš ti…«

On: »Ne šali se.«
Jaz: »Ne šalim se, kaj jih nimaš ti?«

Ostala sva brez ključev, denarja, telefonov, zaklenjena ven v hladni noči. Jaz sem oseba, ki takoj, začnem iskat rešitve in možnosti. On pa je svojo jezo, da ni vzel ključev, moral malo dati ven iz sebe z obupavanjem in godrnanjem. Jaz pa sem še vedno bila pri rešitvah in tudi pri mislih, kako se bom čez nekaj let temu na vsa usta smejala... Čeprav me je zmes, prav stisnilo, saj sem bila jaz malo kriva, da sva ostala zunaj in ko sem videla, kako mu je hudo, je postalo tudi meni. Ampak takoj po prvem šoku, sva vedela, da vsi ti mešani občutki ki jih doživljava ne bodo pomagali, da prideva v hiško, zato rešitve… Greva do gostilne, katere lastnika poznava in ki je 15 minut oddaljen, da prosiva za telefon in pokličeva osebo, ki bi lahko imela rezervne ključe. Če jim ima… Jaz o rezervnih ključih nisem vedela nič, saj še takrat nisem bila tukaj… Ali obstajajo, ali jih ima ta oseba, ali ono podjetje, ki vedno prihaja popravljat stanovanje. Vse to se je sproti spominjal on. Jaz sem samo nemo upala…

Ravno tisti dan je bila gostilna zaprta. Greva nazaj do najine hiške in še 20 minut do hiše, te osebe, ki bi jih lahko imela… Prepležem ograjo. Zvonim prvič. Nič. Zvonim drugič. Nič. Vidim vse avte doma. Vidim prižgano luč. Slišim acih, acih (kihanje). Rečem: »Na zdravje.« Pozvonim še tretjič. Nič. Pokličem psičko, ta renči, čeprav me pozna. Nazaj do njega. Ja nič, greva nazaj domov. Reče, da bo poizkusil vdret. Pobere prazno pločevinko iz tal in še nekaj plastičnega. Prideva do vrat in začne vlamljat. Jaz nisem mogla nič pomagat, zato se vsedem in čakam, ter upam… Ura je bila že čez polnoč. Zato sem postala utrujena, malo zadremam. Obupa on, pa ga spodbujam. Se pogovarjava, zakaj ne gre vdret, če je že enkrat vdrl v lastno stanovanje samo takrat s kartico… Oba ugotoviva da ne gre. On jezen, vsede v kot in hoče zaspat. Jaz prezebla, rečem da ne morem spat in da grem do mesta mogoče najdem kakšno rešitev. Se vstane tudi on in se mi pridruži.
Hodiva še enkrat do mesta (30 min), srečava prvega njegovega kolega. Ga prosi za telefon, nima omrežja, mu na hitro razloži situacijo, ampak njemu se mudi. Rečem, to pa ni pravi kolega… Srečava še enega, ga vpraša za telefon, pokliče, tisto osebo, ki bi lahko imela ključe, se ne oglasi. Niti prvič niti drugič. Smešno tudi temu kolegu se mudi…

Dragi obupan reče, da bo pa zdaj vsaj M. vprašal za čik, če ima kakšen. Te punce ne poznava, ker je od najinega prijatelja, prijateljica. Oba dva sva jo srečala le enkrat. Ko ji poveva situacijo, nama takoj priskoči na pomoč. Ne da enega čika ampak pet teh, pa vžigalnik. Kdo bi še nama lahko pomagal, da lahko prideva v stanovanje?… Rabiva telefonsko od prijatelja, ki se z uničenjem ključavnic ukvarja profesionalno.  Iščemo wifi, ne dela tam v bližini kot vedno, gremo drugam. Razmišljamo kako priti do telefonske številke. Se spomnim, da ima ta »ključavničar« stran na Fb in tako pridemo do številke. Ker M. ni imela denarja na telefonu, kličemo preko whatsuppa, vendar ravno zdaj nekaj ne dela. Kaj zdaj? Najina rešiteljica, se sama ponudi in da drobiž da sva lahko poklicala iz govorilnice. Nima drobiža. Gre menjat. Kličeva prvič. Drugič. Šestič. Nič. Kaj zdaj? Se pogovarjamo o vdiranju in kako sva že poizkusila, samo da nisva imela kreditne kartice. Da M. svojo baje neuporabno kartico. Pa jo vprašava, če jo res ne rabi. Reče da ne…  Naju povabi celo k sebi, ampak sva odklonila, ker je bila že čisto preveč dobra do naju. Pokazala je skrb in naredila res vse kar je bilo v njeni moči in zato sva ji bila hvaležna… Takrat sva ugotovila, da ti včasih lahko popolni neznanci, veliko bolj pomagajo kot pa nekdo, ki ga poznaš že kar nekaj časa. Za na konec, še nama je dala nekaj drobiža in rekla, da če nama ne bo uspelo vdret, da imava vsaj nekaj za pit in jest. Ker je bila portugalka, se ji nisem znala zahvalit tako kot bi si želela. Ampak vem, da se ji bo ta dobrota enkrat zelo povrnila.

Ura je že bila nekje dve zjutraj ko sva se odpravila nazaj do hiške.

Sva prišla v stanovanje? Sva lahko odprla vrata s kreditno kartico? Kako se je vse to razpletlo, pa v nadaljevanju. (:

Z ljubeznijo, Evelina