Thursday, January 30, 2014

Kje pustiti težave?

"Prijatelj mi je pravil neko zgodbo, katero na začetku nisem posvečal velike pozornosti. Vendar ta zgodba ima veliko moč.
Nekoč je najel mojstra, da bi mu pomagal pri delu na kmetiji. Zmenjena sta bila za začetek del, že prvi dan je krepko zamudil. Mislil je da si je izbral slabega pomočnika. A vedno ni vse tako kot zgleda, vse skupaj se mu je namreč začelo že zgodaj zjutraj in nadaljevalo z nesrečno težkim dnem. Na poti mu je prvo počila guma, za menjavo je porabil eno uro dela, nato ko je začel z delom, se mu je pokvarila električna žaga. Tako je z ročno žago porabil veliko preostalega časa, po končanem delu je zatajil še njegov kombi. Odpeljal ga je domov in ko sta prispela, ga je povabil, da spozna njegovo družino. Pred vhodnimi vrati se je mimogrede na kratko ustavil pri majhnem drevesu, ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sta vstopila v hišo je bil mojster naenkrat povsem drugačen. Njegov obraz se je sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo. Kasneje, ko sta se poslovila ga je pospremil do avtomobila, ga je ob drevesu vendarle premagala radovednost in vprašal je mojstra, zakaj se je malo prej najprej ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej. »Ja, to je moje drevo težav,« je odgovoril. »Vem, da v življenju ne gre povsem brez težav, dobro vem, da te težave ne sodijo k moji družini. Zato jih pač vsakič obesim na veje, preden vstopim v hišo. Zjutraj ko odhajam, jih zopet poberem.« Šele tu sem se zavedal, da mi prijatelj želi nekaj sporočiti, in začel razmišljati, kar mi je pravkar povedal. Le zakaj bi si želel zjutraj spet pobrati težave z drevesa?
Dolgo časa sem razmišljal, ni mi dalo miru, zakaj. Vse skupaj, kar mi je govoril sem si zapisal na papir. Vsake toliko časa sem tekst znova prebral. A na koncu se mi je le posvetilo. Seveda, ko je mojster zjutraj hotel pobrati težave iz drevesa, ki jih je dan pred tem obesil, je vedno znova ugotovil, da so nekatere težave enostavno izginile iz vej."

Sama učim otroke in v soboto ko prestopim prag agencije v kateri učim, pustim težave pod predpražnikom, saj se zavedam da otroci najbolje zaznavajo naše slabo počutje. Trikrat sem na poti na delo celo jokala, pa otroci moje žalosti nikoli niso zaznali, kot tudi to ni vplivalo na moje delo. Takrat sem pozabila na svoje težave in se prepustila otroškim vedrim nasmeškom. Bila sem z njimi tukaj in zdaj. Ko sem opravila svoje delo, sem stopila na predpražnik in kar na enkrat težave niso bile več tako velike.

Se zavedate koliko več učiteljev, profesorjev, vzgojiteljev, sodnikov bi boljše in kvalitetnejše učilo/sodilo, če bi znali to početi... Če bi težave, ki nastanejo doma pustili doma in težave, ki so nastale v službi obesili na veje pred domom. Kolikokrat se zgodi, da starši pridejo domov slabe volje, živčni in napeti in po možnosti potem otroci ali partner nastradajo zaradi težav v službi? Vam je kaj znano? 

Za razmislit...
Love, Evelina

P.S.: Zgodbo sem kopirala iz Publish Walla, avtor ni znan.



17 comments:

  1. Hvala ti za to lepo objavo! Res da misliti.

    ReplyDelete
  2. lep nauk. in res je, težave ni dobro nosit iz enega okolja v drugo.

    ReplyDelete
  3. Lepa zgodbica, marsikdo bi moral razmišljati na enak način.

    ReplyDelete
  4. Res inspirativna zgodba, mi je kar dala misliti :) Res je, otroci takoj zaznajo odstopanja v našem vedenju in slabo voljo, če bi vsi pedagogi razmišljali na tak način kot ti, bi bilo čudovito ...

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala Lara, to je zelo lepo prebrat.
      Upam, da jih bo vedno več takšnih..

      Delete
  5. Lep tekst.!
    Pa saj je res. Nekatere tezave niti niso tezave! Jaz si vcasih delam preglavice cez stvari, na katere niti nimam vpliva. Ce se pa par ur ukvarjam z necem drugim in potem spet pomislim na uni se moram vcasih res nasmejati, kajti te "tezave" niso bile tezave :)

    lp
    svetlana od Lavender Star

    ReplyDelete
  6. Tale zgodba pa je kar zgodba pa pol, nauk je pa še boljši (: !

    ReplyDelete
  7. Poučna zgodba! Problemov res ne smemo nosit vsepovsod, ker to preveč vpliva na naše počutje in počutje drugih..Moramo se naučit, kako se soočit z njimi ali pa jih vsaj začasno odložiti. Vsak ima svoj način, ki mu najbolj ustreza, samo najti ga mora.

    ReplyDelete
  8. Čudovit nauk! Tudi jaz sem se kar zamislila, se pa trudim, da težave oz. skrbi pustim doma, kar pa ne pomeni, da jih potlačim, se mi zdi to pomembno ločiti, ali jih odrinem, še zdaleč ne. Se pa z njimi ukvarjam, ko je bolj primeren čas, ko stvari še malo premislim, ker v tem času se dostikrat že ohladita tako moja jeza kot morebitna žalost se malo preoblikuje.. če me kaj še teži, se seveda pogovorim s kom, ampak se mi zdi pomembno, da ni prevelikega obremenjevanja drugih, otroci pa itak vse čutijo ja...

    ReplyDelete
  9. Super zgodba, ampak težave in problemčke je potrebno potem tudi razrešit, ne pa jih samo odložiti, ker to je potem samo potlačevanje, potlačevanje pa itak na dolgi rok ne privedo do ničesar lepega.
    Sicer pa sama težavam pravim kar izzivi ali preizkušnje in če se pojavijo, potem je nekje blizu tudi rešitev ;) Itak ob njih samo rastemo in se učimo :)

    ReplyDelete
  10. Že kakšen teden razmišljam o tem, da nisem nobene tvoje objave že dolgo časa prebrala, ampak sem o tem vedno razmišljala nekje, ko nisem mogla takoj pogledat. Zdaj sem končno prišla in zasledila to zgodbo, ne vem kako sem jo lahko spregledala. Super je in točno vem kaj hoče(š) povedat. Jaz sem včasih taka, da pustim da moje težave vplivajo na druge in vem da to ni prav. Je pa res da jih zelo težko pometem pod predpražnik ali pa obesim na drevo. :/ Evelina kje se potepaš zadnje dni? :)

    ReplyDelete
  11. Such a great blog !!!!!!:)
    very pretty!!
    have u nice week end!!
    FOLLOW ME ON FACEBOOK
    CHIC STREET CHOC

    ReplyDelete
  12. Še en dober prispevek :)
    Nominirala sem te za Liebster Award : http://thegoodthingoftheday.blogspot.com/2014/02/liebster-award.html :)

    ReplyDelete