Nekoč je najel mojstra, da bi mu pomagal pri delu na
kmetiji. Zmenjena sta bila za začetek del, že prvi dan je krepko zamudil.
Mislil je da si je izbral slabega pomočnika. A vedno ni vse tako kot zgleda,
vse skupaj se mu je namreč začelo že zgodaj zjutraj in nadaljevalo z nesrečno
težkim dnem. Na poti mu je prvo počila guma, za menjavo je porabil eno uro
dela, nato ko je začel z delom, se mu je pokvarila električna žaga. Tako je z
ročno žago porabil veliko preostalega časa, po končanem delu je zatajil še
njegov kombi. Odpeljal ga je domov in ko sta prispela, ga je povabil, da spozna
njegovo družino. Pred vhodnimi vrati se je mimogrede na kratko ustavil pri
majhnem drevesu, ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sta
vstopila v hišo je bil mojster naenkrat povsem drugačen. Njegov obraz se je
sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo. Kasneje,
ko sta se poslovila ga je pospremil do avtomobila, ga je ob drevesu vendarle
premagala radovednost in vprašal je mojstra, zakaj se je malo prej najprej
ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej. »Ja, to je moje drevo težav,«
je odgovoril. »Vem, da v življenju ne gre povsem brez težav, dobro vem, da te
težave ne sodijo k moji družini. Zato jih pač vsakič obesim na veje, preden
vstopim v hišo. Zjutraj ko odhajam, jih zopet poberem.« Šele tu sem se zavedal,
da mi prijatelj želi nekaj sporočiti, in začel razmišljati, kar mi je pravkar
povedal. Le zakaj bi si želel zjutraj spet pobrati težave z drevesa?
Dolgo časa sem razmišljal, ni mi dalo miru, zakaj. Vse
skupaj, kar mi je govoril sem si zapisal na papir. Vsake toliko časa sem tekst
znova prebral. A na koncu se mi je le posvetilo. Seveda, ko je mojster zjutraj
hotel pobrati težave iz drevesa, ki jih je dan pred tem obesil, je vedno znova
ugotovil, da so nekatere težave enostavno izginile iz vej."
Sama učim otroke in v soboto ko prestopim prag agencije v kateri učim, pustim težave pod predpražnikom, saj se zavedam da otroci najbolje zaznavajo naše slabo počutje. Trikrat sem na poti na delo celo jokala, pa otroci moje žalosti nikoli niso zaznali, kot tudi to ni vplivalo na moje delo. Takrat sem pozabila na svoje težave in se prepustila otroškim vedrim nasmeškom. Bila sem z njimi tukaj in zdaj. Ko sem opravila svoje delo, sem stopila na predpražnik in kar na enkrat težave niso bile več tako velike.
Se zavedate koliko več učiteljev, profesorjev, vzgojiteljev, sodnikov bi boljše in kvalitetnejše učilo/sodilo, če bi znali to početi... Če bi težave, ki nastanejo doma pustili doma in težave, ki so nastale v službi obesili na veje pred domom. Kolikokrat se zgodi, da starši pridejo domov slabe volje, živčni in napeti in po možnosti potem otroci ali partner nastradajo zaradi težav v službi? Vam je kaj znano?
Za razmislit...
Love, Evelina
P.S.: Zgodbo sem kopirala iz Publish Walla, avtor ni znan.
super zgodba in super nauk.
ReplyDeleteWow, lepa in poučna zgodba :)
ReplyDeleteHvala ti za to lepo objavo! Res da misliti.
ReplyDeletelep nauk. in res je, težave ni dobro nosit iz enega okolja v drugo.
ReplyDeleteLepa zgodbica, marsikdo bi moral razmišljati na enak način.
ReplyDeleteRes inspirativna zgodba, mi je kar dala misliti :) Res je, otroci takoj zaznajo odstopanja v našem vedenju in slabo voljo, če bi vsi pedagogi razmišljali na tak način kot ti, bi bilo čudovito ...
ReplyDeleteHvala Lara, to je zelo lepo prebrat.
DeleteUpam, da jih bo vedno več takšnih..
Hvala vsem (:
ReplyDeleteLep tekst.!
ReplyDeletePa saj je res. Nekatere tezave niti niso tezave! Jaz si vcasih delam preglavice cez stvari, na katere niti nimam vpliva. Ce se pa par ur ukvarjam z necem drugim in potem spet pomislim na uni se moram vcasih res nasmejati, kajti te "tezave" niso bile tezave :)
lp
svetlana od Lavender Star
Tale zgodba pa je kar zgodba pa pol, nauk je pa še boljši (: !
ReplyDeletePoučna zgodba! Problemov res ne smemo nosit vsepovsod, ker to preveč vpliva na naše počutje in počutje drugih..Moramo se naučit, kako se soočit z njimi ali pa jih vsaj začasno odložiti. Vsak ima svoj način, ki mu najbolj ustreza, samo najti ga mora.
ReplyDeleteSuper zgodba, ampak težave in problemčke je potrebno potem tudi razrešit, ne pa jih samo odložiti, ker to je potem samo potlačevanje, potlačevanje pa itak na dolgi rok ne privedo do ničesar lepega.
ReplyDeleteSicer pa sama težavam pravim kar izzivi ali preizkušnje in če se pojavijo, potem je nekje blizu tudi rešitev ;) Itak ob njih samo rastemo in se učimo :)
Že kakšen teden razmišljam o tem, da nisem nobene tvoje objave že dolgo časa prebrala, ampak sem o tem vedno razmišljala nekje, ko nisem mogla takoj pogledat. Zdaj sem končno prišla in zasledila to zgodbo, ne vem kako sem jo lahko spregledala. Super je in točno vem kaj hoče(š) povedat. Jaz sem včasih taka, da pustim da moje težave vplivajo na druge in vem da to ni prav. Je pa res da jih zelo težko pometem pod predpražnik ali pa obesim na drevo. :/ Evelina kje se potepaš zadnje dni? :)
ReplyDeleteSuch a great blog !!!!!!:)
ReplyDeletevery pretty!!
have u nice week end!!
FOLLOW ME ON FACEBOOK
CHIC STREET CHOC
Še en dober prispevek :)
ReplyDeleteNominirala sem te za Liebster Award : http://thegoodthingoftheday.blogspot.com/2014/02/liebster-award.html :)
Lepo napisano!
ReplyDeletehttp://www.ajdas.com/