Ko ne morem spat

Napisala včeraj pred spanjem:

Sem mislila, da bom lahko šla danes spat pred drugo uro, pa je že zdaj ura ena ko to pišem… Tako da mi najbrž ne bo uspelo. 

Bi že spala, če ne bi nekaj šla iskat v torbico, v kateri sem našla kuverto. Kuverto, ki mi jo je dala deklica, ki jo učim. Vedela sem, da sta noter dve malenkosti, ki sem ju videla in jo je izdelala samo za mene in popolnoma sama. Je pa deklica tudi povedala, da so noter kartice. Ker nisem imela časa, jih na vajah, nisem pogledala. 

Danes pa sem držala kuverto v roki in povlekla dve unikatni malenkosti in tri kartice…
Na prvi je pisalo:

Na drugi pa:
»Draga Evelina, to je zate, ker te imam rada.

Ko sem prebrala te besede, mi je postalo pri srcu tako toplo. Objela me je ljubezen, radost in hvaležnost.

Potem pa sem še prebrala zadnjo kartico in se ob njej nasmejala… (na desni).

Lahko bi šla hladnokrvno spat in pozabila na te občutke. Ampak ker se dobro poznam, ne bi mogla zaspat. Smejala bi se v steno, se premetavala po postelji in mislila na te kartice… Na te nedolžno napisane besede. Na to čisto ljubezen, ki jo premorejo otroci.

Ter razmišljala in razmišljala točno o tem, o čemer trenutno pišem. Dve muhi na en mah: pisanje za blog plus razmišljanje…

Razmišljala bi o tem, zakaj se ne vzgledujemo po otrocih? Zakaj ne premoremo čiste ljubezni? Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Ampak res! Po propadlih odnosih, se bojimo novih, ker nočemo iti skozi isti pekel. Pa kakšen pekel, lepo prosim. Čisto vse je ena lepa igra, kakšen je konec je vedno v naših rokah. Seveda, pa se moremo to igro znati igrati. Gre pa nekako takole. Spustiš se skupaj s tokom in držiš svoje srce v svojih rokah…

Točno to je naredila tale deklica. Ni razmišljala, ali se mi bo njeno darilo zdelo grdo. Ni razmišljala, kako se bom odzvala na napisane besede. Ni pričakovala, da ji bom vrnila karkoli. Zakaj na to, ko odrastemo pozabimo. Pozabimo, da moremo imet svoje srce v svojih rokah in delit ljubezen in ne strahu, jeze in razočaranj. Zakaj se bojimo povedati, kaj čutimo. Sploh če so to prijetni občutki. Zakaj pričakujemo. Hja, ta je najtežja. Vsi imamo pričakovanja… Popolnoma vsi in dokler jih imaš do sebe, je to nekaj dobrega. Ko pa jih imaš do drugih pa zna biti problem… Ljudje ti nikoli ne bodo mogli, dati vsega kar pričakuješ… Pričakovanj pa bo vedno več in več… Sebi lahko daš največ…

V štirih letih ko učim še nisem dobila toliko daril kot letos in prav ničesar od tega nisem pričakovala. Pa poglejte s kakšnimi občutki sem bila danes nagrajena. Če bi pričakovala nikoli ne bi sprejemala vse te beseda in mala darilca z iskricami v očeh in s temi neverjetnimi občutki. Bi pa najbrž šla spat pred drugo uro (; Ampak čas za spanec še bo…

Pa naj povem, da sploh ni "point" v darilih. Že čisto veselje je, ko vem da mi starši zaupajo svoje otroke in ko se vsaki teden srečamo, si izmenjamo nekaj besed in zaželimo lep vikend.

Tudi vam želim lep teden še naprej, Evelina