 |
| Mojafotografija: Sončni zahod, Maribor, 2013 |
Maham vsem skupaj, čeprav me ne vidite. Se opravičujem za mojo dolgo odsotnost, sploh si ne upam pogledat na datum zadnje objave, zato ne bom. Najbolj smešno je, da sploh ne vem zakaj nisem ničesar napisala na blogu. Ideje sem imela, čas občasno tudi, elektrika nam je delala, izpitnega obdobja nimam, zaljubljena nisem in olimpijskih iger nisem gledala.
Malin pač pozimi ni in zato sem malo poniknila. (:
Pisanje mi nikoli ni delalo težav, vedno sem vedela kaj
napisat, čeprav je bilo vejičasto ali kako drugače narobe. Vedno sem imela
besede. V zadnjih tednih pa totalen blackout. Pisala sem in pisala, vendar nič
ni bilo dovolj vredno objaviti in sploh se mučiti naprej s pisanjem.
Nekje sem prebrala, da ima vsak umetnik takšno obdobje, ko
iz sebe ne spravi ničesar in da takrat raste in se uči. Nimam se za umetnico,
ampak to se mi zdi nekako najboljša razlaga (; V tem obdobju sem iz sebe lahko
spravila samo naslove objav, zdaj pa kot vidite se vračam v svoje ustaljene
tire.
Po nekaj mesecih sem v roke vzela fotoaparat in si beležim
čudovite prizore, ki mi jih ponudi narava. Malo me je za rokav pocukala tudi
dobrodelnost. Že spet je uporabna moja podlaga za telovadbo. Zjutraj ponovno
prvo poskrbim zase in se razvajam. Tudi knjige so mi bile potisnjene pod nos in
spoznala sem čudovite osebe.
Več o tem in še o čem, pa drugič.
Love, Evelina
P.S.1.: Medtem ko je bilo zatišje pred nevihto (beri: mojim
pisanjem) sem tukaj dosegla in presegla 100.000 ogledov. Čeprav se komu ta
številka ne zdi nič posebnega. Meni pomeni ogromno. Hvala vam!
P.S.2.: Dejansko je moje pisanje res podobno nevihtam, ker nekatere v
dobrem smislu čisto pretresejo moje objave in dajo misliti. Ker dovoljujem
širjenje utemeljenih mnenj pod komentarji. Včasih pusti ta moja nevihta jezo
pri slavistih in tistih, ki jim več pomeni, ne kaj piše, ampak kako je
napisano. Pa še skupna lastnost je ta, da neviht ni vedno in tudi mojega pisanja nekaj časa ni bilo. Upam, da me moja nevihta ne bo kmalu pustila na cedilu... (:
lepo, da si spet z nami :)!
ReplyDeleteKatja, hvala tudi jaz sem vesela, da sem med vami... (:
DeleteVsakemu se kdaj to zgodi. Meni se tudi včasih zgodi, da bi rada kaj napisala, pa samo nič ne morem spraviti na ekran. Potem je boljše vzeti pavzo, kot pa se siliti v nekaj. :) Ti pa želim čim več inspiracije, ker z veseljem berem tvoja razmišljanja. :)
ReplyDeleteSeveda, to je čisto normalno, ne moremo biti vedno v pogonu (: Hvala za inspiracijo in upam, da jih boš z veseljem brala še naprej (: Jaz pa se cedila ob tvojim manikurah :D
DeleteEvelina! Jaz sem pa lih danes stokrat pomislila na tebe in da ti moram pisat, da preverim, kaj je zdaj to, da ni nobene nove objave.
ReplyDeleteSicer pa sem jaz tudi zadnje čase v bolj takšnem obdobju, ko se ne spravim ravno k pisanju. Ampak če bi se, bi se verjetno težko ustavila...
No, sem vesela, da je vse dobro s tabo in da si nazaj! ((:
Čudno da me ni nič kaucalo. Res je lepo slišat, da je nekdo pomislil name... :O Škoda da se ne lotiš pisanja, ampak pol bi res trpela tvoje delo (: Vse je dobro in veš da se tudi jaz vesela. Resnično!
DeleteJuhuuu, you're back! :)
ReplyDeleteTudi na naše bloge nisi nič komentirala, pogrešam tvoje komentarje.
& čestitam za število ogledov, prvih 100.000 je bilo tudi meni "uaaaau!" :D
Hahha, kako si me prijetno nasmejala... Ja res nisem komentirala... Sem pa vas malo špegala in spremljala :D Pazi se me zdaj Katja... Moji komentarji prihajajo.. :P
DeleteHvala, tudi ko jih bo 111.111 bo čist woow oz. še bolj uoou :D
Tudi jaz zelo pogrešam tvoje objave, vedno čekiram na blogu, če sem slučajno katero spregledala med prikazom vseh blogov, ki jih sledim. Tako da ja, welcome back! :D
ReplyDeleteJooj, hvala.. Kako je super to slišat... Zdaj vem, kdo mi je nabijal oglede ko me ni bilo.. hahah :D
DeleteJaz sem pa že misli, da si poniknila na kakšni modni pisti v Milanu.
ReplyDeleteJuhuhu Evelina je spet tu :D, a si tudi pomlad prinesla s sabo? ;)) Kot sem ti že napisala sem res pogrešala tvoje pisanje in prav čudno je bilo, ker ni bilo nobenega glasu od tebe. Ampak ja, tudi jaz imam obdobja, ko bi rada napisala, pa ne vem kaj ali kako. Največkrat se mi to zgodi, ko imam preveč časa. :) Lepo da si nazaj in se že veselim novih objav! :))
ReplyDeleteAja pa čestitke za res veliko okroglo številko. Jaz sicer (še) ne vem kakšen je občutek, ampak meni je pri vsaki novi okrogli številki uau ;)
ReplyDeletevsi občasno pademo v eno takšno blogersko črno luknjo, ko enostavno nič ne objavljaš. sploh ni problem past v njo ampak nekaj najtežjega je spet začet, ker imaš skos v mislih zakaj si sploh nehal.Ampak glavno je, da si ti nam prišla nazaj ! tko, da welcome back !! :D
ReplyDelete