Tuesday, January 7, 2014

Ko ne morem spat

Napisala včeraj pred spanjem:
Sem mislila, da bom lahko šla danes spat pred drugo uro, pa je že zdaj ura ena ko to pišem… Tako da mi najbrž ne bo uspelo. 

Bi že spala, če ne bi nekaj šla iskat v torbico, v kateri sem našla kuverto. Kuverto, ki mi jo je dala deklica, ki jo učim. Vedela sem, da sta noter dve malenkosti, ki sem ju videla in jo je izdelala samo za mene in popolnoma sama. Je pa deklica tudi povedala, da so noter kartice. Ker nisem imela časa, jih na vajah, nisem pogledala. 

Danes pa sem držala kuverto v roki in povlekla dve unikatni malenkosti in tri kartice…
Na prvi je pisalo:

Na drugi pa:
»Draga Evelina, to je zate, ker te imam rada.
Ko sem prebrala te besede, mi je postalo pri srcu tako toplo. Objela me je ljubezen, radost in hvaležnost.

Potem pa sem še prebrala zadnjo kartico in se ob njej nasmejala… (na desni).

Lahko bi šla hladnokrvno spat in pozabila na te občutke. Ampak ker se dobro poznam, ne bi mogla zaspat. Smejala bi se v steno, se premetavala po postelji in mislila na te kartice… Na te nedolžno napisane besede. Na to čisto ljubezen, ki jo premorejo otroci.
Ter razmišljala in razmišljala točno o tem, o čemer trenutno pišem. Dve muhi na en mah: pisanje za blog plus razmišljanje…
Razmišljala bi o tem, zakaj se ne vzgledujemo po otrocih? Zakaj ne premoremo čiste ljubezni? Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Ampak res! Po propadlih odnosih, se bojimo novih, ker nočemo iti skozi isti pekel. Pa kakšen pekel, lepo prosim. Čisto vse je ena lepa igra, kakšen je konec je vedno v naših rokah. Seveda, pa se moremo to igro znati igrati. Gre pa nekako takole. Spustiš se skupaj s tokom in držiš svoje srce v svojih rokah…
Točno to je naredila tale deklica. Ni razmišljala, ali se mi bo njeno darilo zdelo grdo. Ni razmišljala, kako se bom odzvala na napisane besede. Ni pričakovala, da ji bom vrnila karkoli. Zakaj na to, ko odrastemo pozabimo. Pozabimo, da moremo imet svoje srce v svojih rokah in delit ljubezen in ne strahu, jeze in razočaranj. Zakaj se bojimo povedati, kaj čutimo. Sploh če so to prijetni občutki. Zakaj pričakujemo. Hja, ta je najtežja. Vsi imamo pričakovanja… Popolnoma vsi in dokler jih imaš do sebe, je to nekaj dobrega. Ko pa jih imaš do drugih pa zna biti problem… Ljudje ti nikoli ne bodo mogli, dati vsega kar pričakuješ… Pričakovanj pa bo vedno več in več… Sebi lahko daš največ…

V štirih letih ko učim še nisem dobila toliko daril kot letos in prav ničesar od tega nisem pričakovala. Pa poglejte s kakšnimi občutki sem bila danes nagrajena. Če bi pričakovala nikoli ne bi sprejemala vse te beseda in mala darilca z iskricami v očeh in s temi neverjetnimi občutki. Bi pa najbrž šla spat pred drugo uro (; Ampak čas za spanec še bo…

Pa naj povem, da sploh ni "point" v darilih. Že čisto veselje je, ko vem da mi starši zaupajo svoje otroke in ko se vsaki teden srečamo, si izmenjamo nekaj besed in zaželimo lep vikend.

Tudi vam želim lep teden še naprej, Evelina

16 comments:

  1. Kako lepo, takšno občutki so res zakon :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Ja, res je... In najlepše je da se jih ne moreš naveličat (:

      Delete
  2. Res lepo. Še zdaj se spomnim, ko je prišel do mene nečak (5 let) od fanta, me objel in rekel, da me ima rad. Js sm bila čisto šokirana, otroci so res tako direktni in iskreni. Direktno iskreni :) In prav imaš, nebi škodilo, če bi se tudi mi po njih kdaj pa kdaj zgledovali.

    ReplyDelete
    Replies
    1. Iii, kako lepo. V zaklad pa zaklenit, te trenutke, da se jih ne pozabi (:

      Delete
  3. joj kok srčkano :) je najbrš res super dobit tudi taka preprosta darilca, ki ti lahko še bolj polepšajo dan kot materialna :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Vsekakor.! Ker veš da je iskreno in iz srca. Saj najbrž veš kako se kupujejo skoraj vsa materialna darila npr. za rojstni dan. Joooj, moram ji it nekaj kupit, ima rojstni dan... Torej je nujno, ker smo pač tako navajeni. Ni želja. Želim ji nekaj kupit, ker jo imam rada in mi je dobra prijateljica (: To velikokrat ogrnemo na celi črti. Otroci pa popolnoma prostovoljno in neobremenjeno...

      Delete
  4. krasno napisano. :) sem se prav zamislila. čista iskrena ljubezen pa je res brezpogojna in otroci so tisti, ki jo premorejo. :)

    želim ti lep dan. xoxo

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala Nina. Lepo da sem ti dala mislit. To mi res veliko pomeni. (:

      Delete
  5. Sem iskala eno slikco (ampak je nisem našla :c ), ki tako dobro prikazuje zgoraj opisano.
    Ko smo majhni, še otroci, imamo veliko srce, s časom, ko pa se mi vedno bolj večamo in postanemo odrasli se pa naše srce zelo zelo zmanjša, res taka slikca, ki ti da za mislit (:
    Drugače pa odlično napisano Evelina! xoxo

    ReplyDelete
    Replies
    1. Res, ta slika pove veliko.. Škoda da je nisi našla, ampak si jo pa dobro opisala..
      Hvala! (:

      Delete
  6. Waw, to je pa ful lepo. Js ful cenim take "malenkosti". Nimam nobenega otroka okoli sebe. Mi je pa moj prvi "resni" fant kakšna sporočilca vedno napisal pa ker narisal in se mi je zdelo ful adorable ;)
    Ne premoremo čiste ljubezni, ker otrok kot nepopisan list papirja se nauči vse, kar se dogaja okoli njega in če mu starši, skrbniki, učitelji ne dajejo te ljubezni... potem na to pozabi in se je potrebno "ponovno naučiti" oz se samo spomniti. Kako izjemni bi bili otroci (in kasneje odrasli osebki), če bi jim vsak dan govorili, da so ljubljeni, jih objemali, jim dovolili, da izkazujejo čustva, povejo vse, jim dovolijo kreativnost ... Svet bi bil popolnoma drugačen. :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Jaz tudi... Mene te "malenkosti" delajo žive... Ja moj prvi fant je tudi delal to.. Pol pa sem začela delat z otroki, in dobila nečake in zdaj z široko odprtimi rokami sprejemam vse kar mi imajo za dat in kar me lahko naučijo... Seveda, pa me zelo dobro poznata brat in njegova punca in me velikokrat prijetno presenetita..
      Ja, se popolnoma strinjam..

      Delete
  7. Dobro razmišljanje..A ni zanimivo, kako lahko sčasoma pozabimo take stvari, ki so bile v otroštvu samoumevne? In ja, zakaj se bojimo povedati, kaj čutimo? Ker si vedno delamo scenarije, kako se bo določena oseba odzvala..ker se bojimo, da bomo razočarani in da bomo dobili najslabši možen odziv..Ampak na koncu je najhujše ravno to, da ne povemo svojih občutij in jih zadržimo zase - tako pa nikoli ne izvemo, kako bi se razvil odnos s tisto osebo, poleg tega pa na ta način tudi ničesar ne spremenimo..

    ReplyDelete