Thursday, June 5, 2014

Moja pot po srednji šoli

To večno vprašanje: »Evelina, na kateri faks pa ti hodiš?«
In moj odgovor: »Nikamor. Mislim sem vpisana, ampak zaradi statusa.«
Čudni pogledi mi povedo največ.
Ta oseba, če me ne pozna si misli:  
»O, glej jo frajlico… Torej ne hodi v šolo, da lahko dela študentska dela… Kaj misli da bo lahko vso življenje to počela? Potem pa ima čas še za vsakodnevni žur itd.«
Razlage sploh nočejo, se namrdnejo in odpeketajo, da me lahko kasneje vlačijo po zobeh.
Drugi si mislijo: »O glej, jaz sem pa mislil/a, da je bolj pridna.« In hočejo, da jim povem več.
Tretji, tistih nekaj ki me poznajo zelo dobro, pa me vprašajo v smislu, če mi ni nič dolgčas in kaj počnem.

To je nekakšen uvod kaj sem doživljala in včasih še doživljam zadnji dve leti, ko srečam koga po dolgem času ali pa spoznam koga na novo.

Nisem ena izmed frajlic, ki mislim da bom celo življenje delala študentska dela. Tudi si ne želim. Vsekakor pa me Mariborčani na partijih sploh ne vidijo. Tudi pridna sem, pač koliko želim biti. V dveh letih ne šolanja lahko povem, samo da ne poznam besede dolgčas in to govorim najiskreneje kar je možno.

Začelo se je nekako tako ko se je bilo »potrebno« vpisati na faks, ker je pač normalno da po srednji greš študirat. Vseeno pa mi je bilo najbolj pomembno, da bo me to zanimalo. Kaj me torej zanima? Moda, sociologija, psihologija, potovanja, umetnostna zgodovina in še kaj bi se našlo.
Hodila sem na srednjo šolo za oblikovanje Maribor, smer modno oblikovanje. Po štirih letih sem ugotovila, da se resnično ne vidim v tem. Tukaj ne gre za to da se mi ne bi dalo, gre zato, da nimam prstov za krojenje, nimam spretnosti in volje. Torej se raje na to pot ne bom podala.
Kaj druga? Umetnostna zgodovina. Vedno sem uživala in raziskovala po knjigah in internetu, da bi čim več zvedela, kako je nastal ta kip, na kakšen način so se v tistem stoletju izražali, kakšen stil so imeli. Tako je padla odločitev ali bom študirala v Mariboru ali pa grem v Ljubljano. Čeprav Ljubljana mi resnično ni dišala in to zato, ker sem tu že imela prijetno delo z otroci, ki jih res ne bi rada »zapustila«, prav tako pa sem bila zaljubljena. Tako da ostanem v MBu, ampak za to šolo potrebujem pa splošno maturo. Takoj sem vedela, da se pa s tem resnično ne bom zabavala. Niti pod razno. Učenje na silo, je za mene kot najožja kletka in tega trpljenja nisem želela več občutit. Torej gremo iskat druge poti.
Psihologija in sociologija. Sama zase vem, kako funkcioniram pri učenju nečesa kar imam pred nosom, pa se moreš vseeno učiti iz knjig. Nisem ravno teoretična oseba. Raje delam iz prakse, saj se mi življenjske izkušnje in opazovanje zdi najpomembnejše. Zato ti dve vedi odpadeta.
Takoj bi se učila nekaj zvezi s turizmom, ampak rabila bi velike količine znanja jezikov. Za kar pa nisem imela niti daru, niti posluha.
Kaj pa zdaj? Pavziranje oz. vpisanje samo za status.
Ne vem od kot ideja. Poznam samo eno osebo, ki ni šla na fax in je uspela, pa še ta je tako posebna, da se z njo ne bi primerjala in mislila, da je to za mene.
Najbrž od tega, ko sem začela opazovati stvari okoli sebe. Ko vidiš, da ljudje z magisteriji nimajo služb, ko jim papirji več ne pomenijo nič in delajo čist nekaj tretjega, če sploh delajo. Najbolj po mojem pa sem prišla do te ideje tudi tako, ker si ne bi želela niti enega dneva več preživeli nekje, kjer bom se morala učiti to kar me ne zanima in kjer ne bom imela časa početi to kar me veseli.
Vsak skok iz vrtca v oš, iz oš v sš, iz sš na »faks«, se je v meni nekaj korenito spremenilo. Čisto vedno velike spremembe. Bilo je prav zanimivo. Tako sem najbrž takrat bila postavljena na realna tla in pred razpotjem. Ali poznana »faksirana« pot, kjer vem kaj me čaka naslednja 4 leta ali popolnoma neznana pot z vseeno začrtanimi cilji? Odgovor sama sem vedela. Ampak kaj pa bodo na to rekli starši?


Ja nič bo potrebna ena ovalna (okrogle nimamo doma) miza, po nedeljskem kosilu. Starša in jaz. Pogovor. Povem vse kar sem vam zgoraj napisala in jima lepo razložim, na koncu pa…
»Ali pa bi pavzirala.« sem končala.
Mama je dodala samo: »Ojej…«
Ata pa: »Kaj pa bi počela?« In še vse lepo opišem in potem strinjanje z obeh stvari ter očetovo navodilo. »Evelina, v življenju je najpomembnejša iznajdljivost, ne pozabi tega.«
Vedno sem vedela, da imam super starše. Ampak tole je prekašalo vse meje, res sem jima hvaležna za razumevanje. Sem pa jima tudi povedala, če sem s to odločitvijo za**bala, sem vsaj 100% odgovorna za to. Če mi starša ne bi dovolila, bi jima zamerila in metala pod nos in najbrž bi utrpela hujše posledice nezaupanja in še zatrtost.  Je pa res, da sem to zaupanje zelo dolgo gradila. Nosila domov lepe ocene in bila vse kar sta si želela. Zdaj je bil čas zame.


In potem si večino ljudi misli in kaj si naredila v tem času in kaj sploh delaš?
Kar sem delala in kar še delam je delo na sebi. V fizičnem, psihičnem in duhovnem smislu. Vas morem razočarat, ampak to je to. Ne nisem ustvarila ne vem česa in nisem odkrivala črnih lukenj ter nisem prepotovala celega sveta.
Sem brala, opazovala, delala, pisala, spoznavala in rastla. Za mene je bilo to dovolj. Spoznanja, ki mi jih ne mora dati nobena šola, niti faks. Ljudje ki sem spoznavala in knjige ki sem brala. Oh, cela poezija. Saj zmes se tudi ustvarjajo ideje in želje ter cilji. Ampak o tem res ne bi rada javno. So globoko v mojem srcu, rastejo in čakajo na realizacijo. Brez skrbi, ne bom celo življenje samo delala na sebi. Pozabila pa na ta pravo delo, denar pa bo padal iz z neba. (:
Vendar zaupam in zdaj po dveh letih ne šolanja vem, da sem na »pravi« poti. Čeprav, kaj je sploh prava pot? Jaz sem tako začutila in ne znam si predstavljat, da bi zdaj še pred mano bili dve leti ali več faksa. Seveda, pa to ne pomeni, da nikoli ne bom prestopila praga kakšne univerze, tega ne vem. Možno je vse, mogoče bom pa pri 25 ugotovila, da bi pa nekaj zelo rada počela in zato potrebujem papir. Nikoli se ne ve. Pustimo se presenetit.

Za vse tiste, ki ste podobno odločilim pa naj vam povem, da sem se tudi jaz velikokrat počutila, da nekaj ni prav, da sem se mogoče narobe odločila. Da bi bilo včasih vse lažje, če bi se vpisala na faks, da se ne bi rabila vsako leto ukvarjat s tem, kako pa bom naslednje leto in še veliko stvari, ki ti ne dajo miru. Pa vendar ne obžalujem, vsak si gradi svojo pot. Moja je takšna!


Z ljubeznijo, Evelina

33 comments:

  1. Odlično spisano tole skupaj res, te čisto razumem (: Kajti tudi jaz še iščem sama sebe in najbolje je ostati kot neka "goba", ki vsrka vase vse kar ji ponudi okolje in ljudje. Glede ostalih pa, eh naj si mislijo kar jim paše važno, da si ti srečna sama s sabo in svojim delom! xoxo

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hahah, hvala za tole primerjavo z gobo, včasih se res tako počutim :P Samo da se jaz vseeno malo več premikam :P

      Delete
  2. Meni se zdi, da si se odločila pravilno, ker je tvoje življenje si krojiš sama. :) meni bi edino manjkala ta študentska izkušnja, ker na faksu res uživam, ker študiram točno to kar sem vedno želela. :) je sicer nekaj predmetov, ki so kar nekaj, ampak si jih predstavljam samo kot oviro, ki jo moram premagati, da pridem do cilja. :D

    ReplyDelete
    Replies
    1. Tebe sem spremljala pri tvojih odločitvah za faks, seveda tistih ki si jih delila na blogu in takoj sem vedla da te novinarstvo res veseli in da je to to :D

      Delete
  3. u pa sem le dobila odgovor na vprašanje. kar nekajkrat sem se vprašala hm na katero fakulteto hodi evelina in upala da te mogoče kdaj zagledam na hodnikih naše fakultete. Po eni strani priznam mogoče bi bla prva reakcija joj ne hodi na faks, kaj se pa gre. ampak ko malo bolj pomislim imaš pa prav. če ne veš kam bi šel je bolje da se malo umakneš zadevo premisliš, spoznavaš svet okoli sebe in sam raziskuješ kje se najdeš in se potem mogoče vpišeš na fakulteto in s celim zanosom in zanimanjem študiraš. plus tega pa imaš prav človek z diplomo ipd. še nima zagotovljenega lepega življenja z veliko denarja in družino, hišo ter kužekom. V življenju res šteje šola ampak ključna je iznajdlivost. koliko ljudi na svetu ima šolo pa kaj jim to pomaga če niso iznajdlivi čisto nič. Tko da evelina raziskuj uživaj ko pa bo čas za fax pa bo. pa tudi če nikoli ne greš če boš dobila zaposlitev v nečem, kjer se najdeš pa se sploh ne rabiš sekirat. Kar se pa tiče učenja je pa tko. ni zadeve brez teorije. in če želiš delati praktično moreš bit tudi teoretično podkrepljen. žal pa knjige niso narejene tako, da jih pogledaš/povohaš in kar vse znaš. blo bi pa super. pomoje bi potem cel dan bila v knjižnicah in vohala/gledala knjige in ven hodila polna znanja. haha tko da najbolš je, da če te nekaj zanima greš v knjižnico in zadevo prebereš preštudiraš in lahko nakonco odneseš več kot pa da bi sedela cele dni na fakulteti. Za tiste, ki pa ob tvoji izbiri obračajo oči pa naj jih obračajo. čar življenja je da smo si različni in izbiramo različne poti. kaj če bi bili vsi odvetniki ali pa zdravniki (samo za primer, nimam nič proti tistim ki študirajo pravo/medicino itd.)
    tako da življenje je lepo pa naj ga vsak uživa na svoj način.

    evo boš lahko ob svečah in vinu brala tale moja dolga čreva pod tvojo objavco.
    :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hahah, sem ob sončni svetlobi in ob vodi brala tvojo objavo (kar ne pomeni da ni bilo nič manj lušno), ki pa je super in se popolnoma strinjam. Kar me zanima raziskujem, preberem, tudi naučim. In to mi je čisto dovolj (:
      Zanimivo, da si se to velikokrat spraševala, pa nisi vprašala :P Čeprav sem si mislila, da vas malo zanima, saj nisem tega nikoli omenjala na blogu (:

      Delete
    2. sem si šparala tole vprašanje za najin čaj ki se nikoli ni zgodil in bo pomoje kmalu prešel v sladoled/osvežilno pjačo ali pa spet čaj. haha ;)

      Delete
    3. Akcija! Kdaj imaš čas? :P

      Delete
    4. tale teden in naslednji mam še izpite. če bo vse po sreči kar malce dvomim (ampak upanje umre nazadnje) po 27.juniju ko bo vse te norije upam da konec drugače pa enkrat julija.

      Delete
  4. Za 20 letnico me presenečaš s svojim pisanjem. Tako je prav, da stojiš za svojimi odločitvami. Mogoče so prave, mogoče ne, vendar pa veš, da si ravnala po svoji vesti.

    ReplyDelete
    Replies
    1. To sem že slišala velikokrat, ampak leta so samo številke. Glavne so izkušnje in razmišljanje. Hvala za spodbudo!

      Delete
  5. Se podpišem pod prvih nekaj vrstic...na dolgo ali na kratko, tudi sama nisem na faksu...in potem mi ljudje mečejo naprej "pa saj ti v srednji šoli ni šlo slabo", "joj ne veš kaj zamujaš"... "kmalu" bo tu oktober in faks, jaz pa ne vem še če bom šla...letos sem bila doma, se imela krasno, služila, se v življenju zajdla... Na živce mi gre ko dobivam vprašanja o faksu in kritike na račun, pa kaj druge briga kaj bom jaz počela. Moj fant nima faksa, pa se je v življenju super znašel, veliko bolj kot kolegi s faksom. VSE KAR ŠTEJE JE IZNAJDLJIVOST.

    ReplyDelete
    Replies
    1. Še ena z podobno izkušnjo. *podajva si roke* :D Hvala za komentar!

      Delete
  6. Najbolj pomembno je da si zvesta sami sebi :)

    Če se pač nisi nikjer našla, ni problema. Sploh pa glede na tvojo razgledanost in zanimanje za več stvari - ne dvomim da se ne bi znašla v življenju.

    Sem pa imela tudi jaz dileme... Zgodovina in španščina sta me mamili celo srednjo šolo, pa sem se potem vseeno odločila za pravo, čeprav je res prekleto težak faks - ampak bom vztrajala do konca. :D

    <3

    Za druge te pa res ne briga, you are awesome :*

    ReplyDelete
    Replies
    1. Katja tvoji komentarji so tako polni ene srčnoti, preprostosti in awesomnosti :P <3 Hvala ti!
      P.S.: Nikoli še ni prepozno za španščino (:

      Delete
  7. wow, js sem tudi čist presenečena, da ne študiraš. Če umešam še eno sociološko ... ravno smo odpisalo Študije življenjskih potekov in ko sem to brala so se tvoje besede kar poklapljale s teorjio. Se pravi, življenjski poteki so standardizirani. Sedaj v postmoderni nekoliko manj, ampak še vedno. Nekako je logično, da se boš šolal, še posebej sedaj, ko je šolanje, ki je bilo včasih luksuz, nekaj dostopnega. Tako da ja, tudi prehod na faks je neka normativa v našem življenju in ljudje ravno zato negativno reagirajo nanj. Verjetno tudi zato, ker nas je večina še izgubljena na faksu in se gre na faks tudi zato, da se najdemo. Mogoče je tebi uteha, da se nisi odločila za faks in se sama raziskuješ. Drugim pa bi to lahko predstavljalo večje tveganje. Če greš pač slediš, če pa ne, si pa tko, in the dark. Če veš kaj mislim. :) Pač nič negativnega. Zelo pogumno od tebe, da si sploh naredila ta korak in da nimaš s to odločitvijo večjih težav. :)

    Drugače pa ne vem če obstaja "prava pot", vsaka pot ti nekaj da. Mislim, da ima na koncu vse nek smisel. Vse se nekako poklopi. :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Rada imam tvoje sociološke. Zanimivo (:
      "Drugače pa ne vem če obstaja "prava pot", vsaka pot ti nekaj da. Mislim, da ima na koncu vse nek smisel. Vse se nekako poklopi. :)"
      To je to! Najboljše si napisala. Kratko in jedernato (:

      Delete
  8. Sper spisano, sva si kar malo podobni. Sem se tudi jaz po srednji šoli iskala in zamenjala tri fakse, da sem končno enega tudi končala, ampak kaj mi je to pomagalo, če sem sedaj brez službe:/

    ReplyDelete
    Replies
    1. Kim, glavo gor. Pomisli kaj bi rada počela, stremi k temu, zato nekaj naredi in verjemi, da ti lahko uspe. Držim pesti!

      Delete
  9. Super napisano Evelina :) res ne vem, zakaj bi vsi morali hoditi na faks, vsak naj pocne tisto, kar zeli, pa bo pri tem najbolj uspesen.. In tako kot si napisala, tudi s faksom sluzba ni zagotovljena, dalec od tega..

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala Tamara (: Tudi jaz ne vem zakaj bi morali :P

      Delete
  10. Zdaj te pa res moram spoznat! Sem vedela da si super special punca! Odlicen zapis, mokre ocke, kurja polt! Prava pisateljica! ;)

    ReplyDelete
    Replies
    1. *Zaigralo srce.* Katarina, ti ko tako vrhunsko pišeš, o takšnih temah ko sploh ne vem od kot jih jemlješ in potem ob mojem pisanju dobiš mokre očke in kurjo polt. Skoraj neverjetno! Pol pa še napišeš, da sem prava pisateljica. Hvala res! Ne znaš si predstavljat, kako se počutim.
      Čeprav za pisateljico se res nimam (še?) :P hihi.
      Super bi bilo, če bi se res spoznali. S kot si?

      Delete
  11. Ti si preveč pametna za šolo ;)) :P Drugače, če bi se jaz še enkrat odločala za faks, verjetno ne bi šla. Šele zadnje leto (ali mogoče dve) sem naredila vidne premike s svojim življenjem. Jaz sem pač šla v Koper, ker nisem hotla v Lj in recimo so me mediji malce zanimali. Odločitev v zadnjem trenutnku - resno :) Ne obžalujem in pot je bila definitivno prava (vsaka pot je ;)), mogoče pa po drugi poti sploh ne bi začela pisati bloga, spoznala ljudi, ki sem jih spoznala itd ... Tega pač ne vem, ampak vem, da napačnih odločitev ni. Kjerkokoli pristaneš, si na pravem mestu :) In vedno se lahko odločiš, kam boš šel naprej. Če pač hočeš iti na faks pri 40ih, pač pojdi. Sicer pa menim, da ti kakšni tečaji dajo več (meni npr. tečaj meditacije) in kjer je več praktičnega udejstvovanja. Kolikokrat sem že slišala, da je nekdo končal faks pa se mu je, čeprav ga je smer zanimala, vse zamerilo, ker je bilo potrebno toliko mučenja in učenja (na faksih so običajno še predmeti, ki nimajo veze s tvojo smerjo, js sm mela izbirne) in potem niso vedli kaj sami s sabo, dobili službo v tej smeri in so ful nesrečni.
    Drugače sem jaz ful za inovativnost, iznajdljivost itd ... Ta svet ima že preveč ovac, ki sledijo neki začrtani poti - "sistemu". Ker to je "varna" pot, ampak na koncu šteje samo to, kaj si ti naredil iz tega. Lahko imaš ne vem kakšne diplome, magisterije, doktorate pa če se sam ne premakneš in čakaš, potem tako vemo, da ne bo nič. Svet rabi močne individualiste, ki vejo, kaj si želijo (s šolo ali brez), ki vejo kdo so (poslušajo svoje srce) in si drznejo. Recesija gor dol, služb ni gor dol ... priložnost, da iz pepela poleti feniks, kajne? ;) In da se ... vsak dan je več primerov in dokazov, da se da. Samo vprašanje je, če se tebi da ;)
    Prvo je potrebno najti radost v tem, kaj počneš (v vseh aspektih življenja) in potem ti bo tudi denar sledil kot senca. :)
    In še to: delo na sebi se nikoli ne konča ;) Spremeniš okoliščine, ljudi, spoznaš nove vzorce, strahove ... predelaš, greš naprej ... hvala Stvarstvu, ker nam je namenilo tako izjemno življenje :)
    Mal sm zašla, upam da ma moj komentar smisel :P

    Lep dan <3

    ReplyDelete
    Replies
    1. Deja, tvoj komentar ima čudovit smisel! <3

      In Evelina, kapo dol, klanjam se ti! Vsaka ti čast za pogum, da si tole napisala in vsaka ti čast za pogum, da si se tako odločila in vsaka ti čast, da si tako čudovito zaupaš! Res si navdih!

      V tvoji zgodbi se noro prepoznam, ker je bila moja čisto podobna! Le da jaz nisem imela podpore doma, z mamo se leto dni skorajda nisma pogovarjali, ker mi je tako zamerila, da sem pustila faks... in še zdaj imam več srčne podpore in razumevanja od ljudi, ki me sploh ne poznajo v živo, a me vseeno poznajo bolj kot moji domači (ki se jih trudim razumet, ker vem, da v svojih svetovih zelo trpijo in da so zato pač takšni kot so), ker jih dejansko zanima, kaj imam povedati in ker vidijo, da svetu prinašam darilo, sebe.

      Res, iz vsega srca cenim čas, ki si ga porabila, da si to napisala, ker je bilo res vredno prebrat!

      Rada te mam! <3

      Delete
    2. komentar na mestu res. dvakrat sem ga šla čez. like!

      Delete
  12. Sara, to si pa tako lepo napisala. Skoraj kot kratko zasebno pisemce meni. Hvala ti za te besede in morem ti povedat, da te občudujem, ker si tako aktivna.Poleg faksa počneš še toliko stvari, predvsem si me navdušila z prostovoljstvom in z vašimi raziskavami... Tako da sploh ne smeš pomisliti na to da bi morala imeti resno službo in se najti. Si točno tam kjer moraš biti! (:

    ReplyDelete
  13. Hahah, že spet si me nasmejala (: Deja, popolni smisel ima tvoj komentar oz. vsaj za mene ga ima, kar je pa glavno. Tvoji komentarji so vedno tako izčrpni, da jih vedno z veseljem preberem in potem samo kimam zraven in se smehljam, ker tako podobno razmišljava. Še vedno kimam... :D
    Tudi tebi lep sončen dan <3

    ReplyDelete
  14. Važno, da ima smisel zate ;)
    Aja, pa še nekaj sem hotla o dolgčasu povedat, sm vedla da sem nekaj pozabila. Nasprotje dolgčasa je radovednost. In ker te zanima veliko stvari, me zate sploh ni strah, da bi ti blo kdaj dolgčas ;) Js vedno nekaj zanimivega najdem za počet pa mene tudi kdaj sprašujejo, če mi je kej dolgčas. Lej, neprestano se učim, ne samo iz knjig iz okolja. Lahko grem v naravo in me ful nauči :)
    Lahko bi še enkrat tako dolg komentar napisala, pa raj ne bom, bom kaj za drugič prišparala ;))

    ReplyDelete
  15. Super napisano, sem morala kar dvakrat prebrati :) Te pa čisto razumem kako je s temi večnimi vprašanji, ker se meni zadnji mesec tudi to dogaja. Me vsi ''znanci'' sprašujejo kaj bom zdaj ko bom končala faks, js pa že komaj čakam da lahko po toliko letih šolanja malo zadiham in se trdno odločim v katero smer želim nadaljevati. Še dobro, da me družina podpira pri tem :)

    ReplyDelete
  16. Lepo napisano in mislim, da večina ljudi gre na faks ker se to od njih pričakuje in ker tako pač je. Verjetno se noben ne vpraša o tej možnosti, da ne bi šel, ker mogoče sploh ne ve, da obstaja tudi ta možnost. Mislim, da po gimnaziji je nekako pričakovano da gre človek na faks, ker po splošni maturi nimaš nekega poklica, ampak tako kot si bila ti, na srednji oblikovni, poklic že praktično imaš. Danes papirji veljajo večinoma samo za poklice ki nosijo neko odgovornost, drugače pa mislim, da je bolj pomembno kaj znaš, kakšna oseba si in no, koga poznaš ;) Tako da meni se ne zdi nič groznega to, da nisi na faksu. :) Če ne drugega, ti bo veliko živcev prihranjenih ;))

    ReplyDelete
  17. http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=7&ved=0CEYQtwIwBg&url=http%3A%2F%2Fwww.youtube.com%2Fwatch%3Fv%3Dd1Fivao4xV8&ei=E8KeU7auOoK6ygPe_4B4&usg=AFQjCNEv7mTFXBpGch4k0eGgY5OOx19_9w&cad=rja

    ReplyDelete
  18. Ohh, ja, mislim, da mi ni treba komentirati, ker je moj zadnji post že sam po sebi nekakšen odgovor...

    ReplyDelete