TUJINA-Dva dni pred odhodom

Pa smo tam. Urejanje zavarovanja, telefona, bančnih računov in nekaj »kavic« je za menoj. Nekaj poslovilnih objemov že podeljenih. Solze potočene še nobene. Ter veliko besed, kot so: »Ostani pogumna!«, »Se slišimo in se skajpnemo.«, »Te pridemo obiskat.« itd. 

Kaj pa moji občutki? Kaj se dogaja v glavi nekoga, ki se preseli sam? Res imam to srečo, da vem kam in komu, pa vendar tudi vem kaj zapuščam. Poslavljam se v mislih od vsakega kotička v našem lepem zelenem Mariboru. Od vsakega koščka mojega doma. Kupujem si stvari, ki vem da jih tam ne bo, npr. kisel jogurt MU (ne delam reklame), bobi palčke polnjene s arašidovim maslom Prima, čokoladic Frutabella, žemljice polnjene s pariško klobaso (ob tem se spomnim osnovno šolske dni, ko smo s sošolkami v šolskih copatih hodile v bližnjo trgovino in si kupile natančno ta sendvič; še vedno je isto dišal, čeprav okus ni bil tako dober, najbrž ker ni bilo iste družbe in šolskih copatov (; ), Mullerja in DM-a. Hodim po poteh, ki sem jih prehodila tolikokrat. Poslušam petje čričkov in šelestenje listov. Telovadim na naši terasi in plešem, kot da me nihče ne vidi. V mislih se poslavljam od gospoda, ki je vedno okoli druge ure, hodil s svojo posebno hojo in s pomočjo palice po drevoredu in mimoidoče spraševal za uro. Vedno ko sem ga srečala sem vedela, kaj bo me vprašal. Zajemam vse detalje v svoj spomin, da le česa ne izpustim. Je to noro? Mogoče, ampak takšna pač sem. Boljše da se zavestno pripravljam na odhod, kot pa da me tam kaj preseneti. Meni je lažje se posloviti in iti, kot pa se delati kot da nič ni.
 Zavedam, da bodo tam, na Fuerteventuri, natančneje v Corraleju, nastajale nove in lepe malenkosti, ki me bodo delale srečno. Nekatere so se mi že vtisnile v spomin, na primer hoja po mivki kadarkoli, rjovenje vetra in valovanje valov. Opazovanje plime in oseke. Nočni sprehodi v dvoje ob obali. Vonj morja. Ritmi salse. Umetnine iz peska in še in še. 

A najtežje od vsega je gledati solze mame, ko omenjaš odhod. Moje mame nisem navajena jokati, vedno se mi je zdela čustveno močna oseba, ki ne zlahka pokaže čustev, zato so takšni odzivi zame zelo težki. Čeprav vem, da je to normalno... 

Zato se resnično veselim, ko bom končno na otoku, saj bom vedela da je poslavljanje za menoj. Do takrat pa še malo solzic, smeha, straha in mešanih občutkov. (:

Z ljubezniijo, Evelina