TUJINA-Dan pred odhodom in odgovor anonimnežu

Pa me je naša slovenska koklja brcnila v rit in tako sem pristala na Fuerteventuri.
Vem, da sem pozna in da pišem komaj po dveh tednih, ampak se trudim. (:

Najbrž se vsa dekleta/ženske sprašujete, kako sem spravila vse svoje stvari, ki sem jih nabirala 20 let v 3 kovčke?

Nekako s tem nisem imela veliko težav, saj ko sem bila na dopustu za en mesec in deset dni, nisem pogrešala prav ničesar. Ko sem komaj prišla domov sem videla, koliko stvari sem dejansko pustila doma. Šele takrat sem se zavedala s koliko manj se da živet in koliko manj pogrešaš ko tega nimaš. Najbolj luštno je ko v kovček nisem rabila zlagat, nobene debele zimske jakne in plašča, nobenih volnenih puloverjev, šalov in rokavic. Luksuz vam rečem.

Ko sem se odločila, da se preselim sem se imela namen posloviti samo od moje velike družine in od ožjih prijateljic. Potem pa se mi je zgodilo, da sem v teh dveh tednih kaj sem bila v Mariboru naključno srečala toliko prijateljic, znancev, celo profesorico in učiteljico iz osnovne šole, da je na koncu bilo že prav smešno.

Prvotno sem mislila, da bo poslavljanje najtežje, pa vendar sploh ni bilo tako hudo, razen seveda od staršev…

Slike, preden pobrala sem šila in kopita...

Žal pa morem zaključit z malo manj prijetno temo. En/ena »pogumen/a« anonimnež/ka mi je napisal/a tole:

»Evelina, ti si resnično naivna. Koliko je sploh ta tip star? Ga sploh dobro poznaš? Kaj počne? Oprosti, ampak meni zgleda kot en pretepač. Ta morska romantika s sprehodi po mivki in ritmih salse bo hitro minila in spoznala boš, da si se pošteno opekla in da je imela tvoja mama prav.«

V življenju nikoli ne bom razumela zakaj se ljudje vtikajo v življenja drugih. Ali je to skrb ali le »faušija«? Sama se nikoli nisem ozirala na to kako drugi živijo in zato mi je tale komentar malček dvignil kocine. To da sem naivna nisem slišala prvič, no dejansko sem slišala komaj drugič. Ampak zakaj mi tega ne rečejo osebe, ki me najbolj poznajo, zakaj mi to ni rekel brat, s katerim sva skupaj sobivala 16 let.  Zato ker ve, da čeprav včasih izgleda, da kaj naredim totalno ne premišljeno, še vedno mi zaupa. Sama pa zaupam sebi in svoji intuiciji. Ja, še vedno se lahko za*ebem, ampak še vedno vzamem popolno odgovornost za svoja dejanja. Če bom jokala, še vedno bom kriva sama. Če bom trpela, bom kriva sama. Tudi če bom srečna, bom kriva sama. (; Zato koliko je star, koliko ga poznam in kaj počne ni niti približno tvoja stvar, sploh pa ker se skrivaš za anonimnostjo. Tudi ne razumem zakaj so zgornji podatki sploh pomembni, ali starost, delo in prikazna slika na Facebooka določa človeka?

Držim pesti, da bo morska ljubezen s sprehodi po mivki in ritmih salse trajala. Aja, pa »btw« iz mamine, kot tudi z atejeve strani imam popolno podporo. In življenje gre naprej. Upam, da tudi tvoje (;

Vseeno bom zaključila z lepimi stvari. Hvala vsem, ki ste me pred odhodom kliknili in mi zaželeli vse najboljše ter izrazili željo, da bi še naprej pisala objave na blogu, niti približno nisem pričakovala takšen odziv in takšne beseda. Hvala!

Z ljubeznijo, Evelina