Into the wild (2007)

Zelo rada imam filme, ki me na koncu ali puščajo v solzah, ali mi dajo misliti, ali samo ostanem brez besed in prazno zrem v zadnjo špico in poslušam glasbo. Potem pa ko se konča, pa si pišem vse tiste citate in besede, ki so me navdihnile in mi segle do srca. Še v najbolj bedni komediji, znam poiskat kaj kvalitetnega. Vendar zdaj nisem gledala bedno komedijo, ampak dramo po resničnem dogodku.

Enkrat davno nazaj, sem čisto slučajno naletela na to pesem:

 In potem sem videla, da je to dejansko soundtrack od nekega filma in pogledam in ugotovim, da to pa zna bit zanimivo. Ampak sem nekako pozabila nanj. Čez nekaj časa pa je film že spet našel pot do mene. Takrat sem bila odločena, da ga pogledam. In sem ga.

Že samo začetni citat mi je bil všeč:

Veselje je v brezmejnih gozdovih;

Očarljivost samotnih bregov;

Tam je druščina, brez vsiljivcev;

Iz globokega morja glasba buči;

Ne ljubim ljudi manj, ampak

naravo bolj. Lord Byron

In pa konec:

Dva tedna po Chrisovi smrti so lovci v avtobusu našli njegovo truplo. Ta slika je bila nerazvita v njegovem fotoaparatu. 19 septembra je Carine McCandless poletela z bratovimi posmrtnimi ostanki iz Aljaske proti Vzhodni obali. Nosila jih je s seboj na letalu, v torbici.

To sta samo začetek in konec, vse zmes je še veliko bolj zanimivo. Čeprav sem zamišljena, žalostna, in še zdaj zrem predse. Se počutim fenomenalno, samo zaradi filma. Tako kot je rekel v filmu, veselje je raztreseno povsod. V vsem je. V vsem je kar lahko doživimo. In jaz se popolnoma strinjam.

With pleasure, Evelina

P.S.: Če pozna kdo kakšen film, ki ti da mislit, mi dajte vedet. Komentarji vedno dobrodošli. (: