Izstopiva
iz vlaka. Waaa, končno v Milanu. Na srečo naju je takoj na postaji pričakal
fotograf. Železniška je tako velika in lepa. Takrat nama na hitro pove plan. Prvo
make up, frizura, potem pa tja pa tja pa tja. Samo sedela sem na podzemlji in
poslušala (koliko sem lahko slišala, ker je bilo zelo hrupno), kaj me čaka.
Slikanje na prostem. Tega nisem niti pričakovala, saj sem mislila, da bomo
slikali v studio. Še boljše. Odložim kovček, spoznam stilistko in ostalo ekipo ter
odkorakam do salona, kjer so mi naredili makeup in frizuro. Od tu naprej je vse
posneto, ampak vseeno je samo vizualno in ne dejansko kako je tam bilo. Nihče v
salonu ni znal angleško (razen dober dan in oprosti) in če po pravici povem,
sem bila tega vesela. Čeprav se mi je vizažist, ki je obvladal vso stvar, 10x
opravičil, ker ne zna angleško, jaz pa sem mu želela povedat, da s tem sploh ni
nič narobe in da bi kvečjemu jaz morala znati italijansko, ker sem pri njih.
Ampak to najino nerazumevanje, je bilo čar vsega. Sporazumevala sva se z rokami
in mimiko. Naučila sem se kako se reči odpri in zapri oko (že pozabila). Res
pestro in hkrati smešno. Poleg tega pa sem se počutila kot princeska, zaradi mehkega,
leopardjega stola, na katerem sem sedela, zaradi snemanje in zaradi vizažista,
ki je bil neverjetno prijazen. Potem je na vrsto prišla frizura in potem
kompliment, kako lepe dolge lase imam. Grazie. (: In potem do stilistke, ki je
moj kovček obrnila na glavo. Slikanje je potekalo v mojih oblačilih in jaz sem
si doma že približno skombinirala, kaj bi lahko oblekla, ampak ona je to
naredila čisto po svoje. Prav neverjetno… Kaj pa potem? Vam napišem jutri?
Love, Evelina
ok, rada bi bila na tvojem mestu. :) hihi, super napisano.
ReplyDeletexoxo, Nina
Ce bi lahko bi ti pričarala ta dan, tako kot sem ga doživela in hvala Nina (:
Delete