Milano II.

Izstopiva iz vlaka. Waaa, končno v Milanu. Na srečo naju je takoj na postaji pričakal fotograf. Železniška je tako velika in lepa. Takrat nama na hitro pove plan. Prvo make up, frizura, potem pa tja pa tja pa tja. Samo sedela sem na podzemlji in poslušala (koliko sem lahko slišala, ker je bilo zelo hrupno), kaj me čaka. Slikanje na prostem. Tega nisem niti pričakovala, saj sem mislila, da bomo slikali v studio. Še boljše. Odložim kovček, spoznam stilistko in ostalo ekipo ter odkorakam do salona, kjer so mi naredili makeup in frizuro. Od tu naprej je vse posneto, ampak vseeno je samo vizualno in ne dejansko kako je tam bilo. Nihče v salonu ni znal angleško (razen dober dan in oprosti) in če po pravici povem, sem bila tega vesela. Čeprav se mi je vizažist, ki je obvladal vso stvar, 10x opravičil, ker ne zna angleško, jaz pa sem mu želela povedat, da s tem sploh ni nič narobe in da bi kvečjemu jaz morala znati italijansko, ker sem pri njih. Ampak to najino nerazumevanje, je bilo čar vsega. Sporazumevala sva se z rokami in mimiko. Naučila sem se kako se reči odpri in zapri oko (že pozabila). Res pestro in hkrati smešno. Poleg tega pa sem se počutila kot princeska, zaradi mehkega, leopardjega stola, na katerem sem sedela, zaradi snemanje in zaradi vizažista, ki je bil neverjetno prijazen. Potem je na vrsto prišla frizura in potem kompliment, kako lepe dolge lase imam. Grazie. (: In potem do stilistke, ki je moj kovček obrnila na glavo. Slikanje je potekalo v mojih oblačilih in jaz sem si doma že približno skombinirala, kaj bi lahko oblekla, ampak ona je to naredila čisto po svoje. Prav neverjetno… Kaj pa potem? Vam napišem jutri?

Love, Evelina