Milano I.

Edina slika, ki sem jo naredila tisti dan.

Prvi avgust tega leta. Ura je 5. Budilka zvoni, jo ugasnem. 5.12. Budilka zvoni drugič, jo vgasnem in se odpravim do kuhinje. Takrat še sploh ne dojamem, da grem v Milano. Ob 8ih sva z atejem že v Ljubljani. Tam srečam fanta s katerim imava skupaj slikanje in takoj za tem se odpravimo v Trst, kjer smo pravočasno morali ujeti vlak. Naj povem, da sem prvič bila v Trstu, kot tudi v Milanu. Zato mi je bilo tako zelo zanimivo, ko smo se z mini avtom, vozili po ozkih cestah in z preveliko brzino, do glavne železniške postaje v Trstu. (: Mesto me je prevzelo, čist zares. Zasledila sem en prizor, ko se je natakar zrihtan v nulu (ne kot pri nas) drl drugemu natakaru na drugem koncu in mu mahal, kot v filmu. (: Komaj sem se načudila mestu, že smo hitro zdrveli s kovčki v rokah do blagajne. Bila je gneča, ampak nismo se pritoževali in se predali. Direktor druge agencije je šel do prvega para v vrsti, najbrž sta bila indijca, ju vljudno vprašal, če znata angleško in jo prosil, če naju lahko spustita naprej, ker sva modela in se nama zelo mudi, ker imava vlak za Milano čez 4 minute. Seveda ni bilo problema in tako sva prehitela 6 ljudi ter se jima takoj iz srca zahvalila. 1 postaja, 4 vagon, sedež 14, čeprav bi morala bit na 17. Who cares. In zdaj sedim prvič v življenju na vlaku. Ja, prvič... Opazujem ljudi, ki vstopajo in izstopajo. Opazujem naravo. Opazujem postaje.  Prijetno je ampak še bolj bi bilo, če me nebi zeblo. Klima je ubitačna. Zunaj je nad 30 stopinj, a v vlaku me zebe. Tega res ne razumem, zato raje začnem razmišljat o toplejših stvareh... Tudi o tem le kaj me še čaka danes? Veliko trdnega dela najbrž.

To sem napisala na telefon, ko sva se vozila proti Milanu.

Vas zanima, kako je bilo v Milanu? O tem pa naslednjič. (:

Love, Evelina