Prvič naredila...

 Kaj mislite, kaj sem prvič naredila? Najbrž ne bi hitro ugotovili. Prvič sem namreč skuhala kosilo in tako razbremenila mami. Kuhanje in pečenje me ni nikoli mikalo. Tudi ko mi je mama začela, da pri svojih letih bi pa že lahko. Sem jo samo prosila, naj me pusti pri miru, da bo me že začelo zanimat, ko bo čas za mene in naj me ne sili, ker mi s tem naredi še večji odpor. Dojela je da imam prav. Tudi ko je šlo za učenje, me nikoli ni bilo potrebno opominjat, da se morem učit. Sem že bila dovolj odgovorna, da sem to sama vedela. Zato me je pustila. In zadnje čase se vedno bolj ukvarjam s področjem kulinarika in prehrana. Zato tudi odločitev, da jaz kuham.

Naredila sem bučkine polpete in kraljevi krompir. Za začetnico ni bilo lahko, priznam. Lupanje krompirja in ostale zelenjave še gre. Ko pa pride do rezanje krompirja na tanke rezinice, pa sem že čutila bolečino v prstih. Največje težave pa sem imela pri dodajanju soli. Mami ni problem, če je zelo soljeno. Ata pa ima rad čim manj soli. Ker nimam občutka, sem za prvič pri krompirju mimo brcnila samo to, da je bil tudi za ateja premalo soljen, ter da bi sir moral biti po celotni površini, saj je okus mnogo boljši. Bučkini polpeti pa so bili za "dol past". Zdravi, dobri, tudi mrzli in zelo okusni.

Ribici.

Po prvi preizkušnji, lahko rečem, vsaka čast tistim (tudi moji mami), ki kuhajo vsaki dan. Porabi se veliko časa, predpriprav, premlevanja v glavi in tudi energije. Saj vem sčasoma se navadiš, upam da se bom tudi jaz. Ker nočem bit ena izmed tistih, ki vržejo v mikrovalno neko zmrzjeno stvar (ne morem rečt hrano) ali pa redno hodijo po restavracijah, ter ne vedo niti, kakšne sestavine uporabljajo v kuhinji, niti kako čista je kuhinja in so s tem zadovoljni. Jaz nisem, ker vem da je hrana najpomembnejša poleg gibanja.

Love, Evelina

Never stop learning

Se spomnite igrce The Sims? Jaz sem jo v zgodnjem najstništvu igrala. Vedno so pa bili moji simsi vedno takšni, da sem želela doseči vse spretnosti (skills): igranje kitare, branje, učenje, delanje nalog, zbirateljstvo, tehnika, treningi,... Vsi so morali imeti zelo veliko znanj in napolnjene vse stopnje. Šele takrat sem bila zadovoljna.
Neverjetno pa je, kako sem to lastnost - znati čimveč in se za več stvari zanimati, prenesla tudi v moje življenje. 

Kjer sem izluščila stvari, ki mi ugajajo, za katere imam dar in ki me zanimajo, ter stvari ki jih niti povoham ne. Lahko pa nasplošno povem da teh stvari, ki me zanimajo, ni malo. Zato mi nikoli ni dolgčas, dan pa ima premalo ur. Saj vrskavam informacije, predvsem tiste ki so tega vredne in ko vseeno znam kritično razmišljat, da ne nasedam vsemu kar mi želi družba in mediji "prodajat". Ampak zato je potrebno veliko dela na sebi in v sebi. Navsezadnje je v igerci vse lažje. V realnostni pa težavnost narašča, ampak pri tem se pokažejo lepote učenja.

Ravnokar sem prispela iz modne revije. Zato pa zdaj hitro še nekaj naredit, dokler me čas že spet ne povozi. Noro dobre knjige, popisani zvezki, natiskani word listi, podlaga na tleh za telovadbo že čakajo, da se jih lotim. (:

Kaj pa vas čaka?

Love, Evelina

Modni reviji v tem tednu

Pred dvema tednoma sem se sprehajala po pisti v Narodnem domu v Mariboru, saj je Srednja šola za oblikovanje (moja bivša šola) imela tako kot vsako leto modno revijo, kjer so se predstavili dijaki 4. letnikov. (slika zgoraj). Tudi jaz sem lani pridno šivala in se potem še sprehajala po pisti. Ko uspem vam mogoče pokažem (:

Malo sem zašla. Želela sem samo povedat, da se bodo te čudovite kreacije in še ostale od študentov Fakultete za strojništvo v Mariboru predstavile ta četrtek (torej jutri), kot zadnji dogodek v okviru meseca mode v štajerski predstolnici.

Kje: Pokrajinski muzej Maribor,
Grajska ulica 2
Kdaj: ob 19.uri

Poleg te modne revije pa nastopam še na eni. Za vse tiste z zahodnega dela Slovenije pa to soboto, 01.06. ob 19.uri v Kopru na Titovem trgu.

Zakaj vikenda ne bi preživeli ob morju in ob pogledu na lepa dekleta in še lepša oblačila?
Se vidimo?

Love, Evelina

Moja ključna napaka pri teku

Bilo je obdobje, nekje dve leti nazaj, ko sem tekala vsaki dan pred poukom s prijateljico in to kar nekaj časa. Potem je prišla teta zima in s tem konec teka. Naslednjo pomlad pa sem že spet veselo začela s tekom. Potem pa spet letošnja dolga zima in zdaj smo tukaj. Ko sem prišla do ugotovitve, da nisem napredovala v teku. Zakaj? Vse te mesece, ko sem tekala, sem tekala točno po določeni potki. Začela na isti točki v parku in končala na isti točki, pravtako v parku. Težava je v tem, da sem podzavestno vedno postajala utrujena, ko sem se približevala "koncu". Ter še zadnjih 100  metrov samo pospešila koliko sem lahko in tako končala tek. Le včasih sem se odločila in naredila kak krog več, ampak to je bilo mogoče kakšnih 500 m ali pa nekje okoli 1 kilometra. Potem pa sem v podzavesti že mislila, da je preveč. 

Nekaj let so moji teki izgledali nekako takole.

To pa sem ugotovila, ko sem bila v Beogradu in se spravila tekat ob Donavi. Čeprav sem začela že ob sedmih zjutraj je sonce vztrajno pripekalo. Takrat sem naredila 4,47 km. To je bil zame "rekord", saj doma sem vedno namerila nekje med 2 in 3 km. Prejšnja leta pa si nikoli nisem niti merila. Tako sem v Beogradu ugotovila, da zmorem več.

Presenečena nad kilometri.

Zato sem se pred nekaj dnevi odločila, da ne tečem več po isti potki in sem vijugala in krožila po parku, ter tako prišla na 6,67 km. Zunaj je bil hladen majski večer, le malo kdo v parku, glasba na mp3-ju prav za tekaške namene in mi je uspelo. Vem, da bi lahko še več, vendar nisem želela pretiravati za "prvič".

Zdaj vem, ni luštno tekat po isti progi, čeprav je bilo za čase ko sem hodila v šolo to super, saj sem točno vedela koliko časa mi vzame tek. Ampak zdaj čas več ni problem. Tako da komaj čakam na še več pretečenih kilometrov, ravno prav hladnih večerov in druženje z mp3-jem ali pa s kom drugim, če se mi pridruži.

Ste imeli kdaj podobno težavo?

Love, Evelina

Modno zapeti ali zadeti?

Vem, da nisem več tako redna z objavami. Izgovorov ne bom iskala. Včasih mi enostavno ne uspe. Vzrokov pa je ogromno ali pa samo eden. Ampak saj sploh ni važno.Važno je da sem aktivna.
Trenutno sem ravno prebrala knjigo od naše stilistke, modne oblikovalke, novinarke, iskalke "ni mi žal" trenutkov in še bi lahko naštevala, Vlaste Cah Žerovnik z naslovom Zapeti ali od mode zadeti. Knjiga z kratkimi poglavji in z zanimivimi naslovi, ki te premamijo, da moreš brati naprej. Priporočam, da jo preberete tudi če niste od mode zadeti in ste zato mogoče zapeti. (:

Nekaterim se zdi moda nepomembna ali celo kot so gospo Žerovnik večkrat vprašali: "Zakaj se ukvarjaš z modo, saj imaš vendar še kakšen drug "resnejši" talent? Odgovorila je: "Ker je moda čudovit komunikacijski element in ker mi ponuja številne izrazne možnosti."

In jaz se strinjam.

“One should either be a work of art, or wear a work of art.”
― Oscar Wilde

Ste že prebrali knjigo? Če ste, z menoj delite mnenje.

Love, Evelina

Kamera in ruske ceste...

Prosim ogledajte si ta video. Da nam misliti, kako v vsakodnevnem hitenju in v neopazovanju okolice spregledamo veliko stvari. Ko bi samo mala pomoč polepšala dan mnogim. Tistim, ki pomoč dajejo in tisti, ki jo dobivajo. Včasih nismo dovolj pogumni, niti za dajanje pomoči, niti za prejemanje. Žal. Upam, da nas bo ta video spodbudil k temu, da ne bomo obstali v tisti flegmi, saj bo že prišla čez cesto ali pa saj bo nekdo drug priskočil na pomoč. Ne, ne bo! Če vidiš, pomagaj!

Želim vam lep deževen večer, Evelina

 

Dokler le traja

Zaljubljena v sončne zahode.
Opazujem jih in se sprašujem, kako je to mogoče, da se na nebu ustvari tako prekrasno prelivanje barv, kot da bi gledal umetnino kakšnega slavnega slikarja. Ostale stvari me v tistem trenutku ne zanimajo. Sprostim se in opazujem...
Dokler le traja.


Love, Evelina

Ko so tri sestavine dovolj...

Saj že najbrž veste, da nisem nikoli bila navdušena nad kuhanjem in peko. Ampak zdaj sem začela obiskovati kuharske bloge in ko vidim vse tiste umetnine na krožnikih, postane tudi kuharski svet lepši. Slina v ustih se nabira. Veselje do potikanja v kuhinji pa narašča. Nekje pa moram začet, in to je peka preprostih in zanimivih stvari.

Kaj je lahko bolj preprostega, kot piškotki s samo tremi sestavinami. Že samo naslov na tem blogu, me je prepričal da sem si recept izposodila in ga poizkusila...

Rezultat je prijeten vonj po bananah, ki je zajel celotno kuhinjo in zelo okusni, malo hrustljavi piškotki.

Izogibam se sladkim stvarem, razen temne čokolade (nad 80%) in dobrotam, ki so domačega izvora. Tako da so tile piškotki res lahko lahki in zdravi prigrizek.

Recept je TUKAJ.

 Upam, da še koga spodbudim, da se začne gibat v kuhinji. Pa ne samo od hladilnika do mikrovalovne pečice in nazaj (:

Love, Evelina

Cherry

Rada imam hojo po svetlikajočem pesku in ...

pisanje svojega imena v njem.

Rada imam pogled na svetlikajočo Dravo...

in poslušanje ptičjega petja ter opazovanja koče odete v zelenje.

Rada imam pogled na zemljo z razpokami, ki postaja zelena...

 

Tako kot imam tudi rada luno, ki kuka izda svetlo modrega neba.

Ampak najraje pa imam zobanje prvih domačih češenj naravnost iz drevesa in vseh koščic, ki padejo na tla ter vseh pogovor, ki nastanejo ob tem z mamo... in ateja, ki poskrbi, da nekaj češenj gre tudi z nami domov. (:

Bi kdo? (:

Love, Evelina

...na noge!

Bila je nedelja. Ura osem zjutraj. Moja družina pa se je odločila, da gredo na Pohorje. Zakaj ravno na ta dan nisem vedela. Tako so vprašali še mene, če grem. Malo mi je bilo, ker je super hodit. Malo pa mi ni bilo, ker je bilo oblačno jutro (takrat je najtežje it ven iz postelje) in tudi zato, ker sem vedela da se bomo na Pohorje peljali z gondolo, medtem ko bi jaz vse to z veseljem prepešačila. Pa sem vseeno šla že zato, da malo poslikam Pohorje.

Vsekakor mi ni bilo žal. Sploh pa ne ko sem ugotovila, da gre za dobrodelnost oziroma za pomoč dečku z cerebralno paralizo, ki pri svojih štirih letih, še ni naredil samostojnega koraka. Ko sem vso to zgodbo poslušala pod odrom in ko je mlada mamica prišla z 4-letnim dečkom in z nekaj let starejšo hčerko na oder in se nam osebno zahvalila, saj smo skupnimi močmi zbrali nekaj več kot 2.000 €, so se mi vlile solze. To da sem čustvena vem, ampak bilo je prav smešno ko sem tam edina zajokala. Ampak ko vsako soboto učim otroke in vidim to plesanje in tekanje ter vso to veselje, si nisem mogla pomagat.

Več na tej strani: Za boljše življenje na noge.!


Verjamem pa v fantkovo lepšo prihodnost in želim veliko potrpežljivosti in pozitivne energije njegovi mamici.

Love, Evelina

Beograd: Arkabarka

Nameščeni smo bili na Arkabarki, to je hostel na reki Donavi. Prvič v življenju sem spala na reki in zajtrkovala na reki. Res je da ti med zajtrkom plavajo tudi smeti, ampak me začuda ni motilo. Ljudje smo pač hujši od svinj in s tem se pač moreš sprijaznit. Je pa bil hostel lepo urejen, barvit, osebje pa zelo prijazno do manj prijazno. Imeli smo tudi malce težav z zajtrkom, ampak je bila punca totalna začetnica in ji pogledam skozi prste. Do Arkebarke se pride po lesenem mostičku brez ograje, zato ni priporočljivo bivanje osebam, ki hočejo zaužiti nočno življenje Beograda, ker po nekaj rakijah, mislim da pristaneš ne v hostlu, ampak v Donavi. To se je zgodilo tudi fantku z kolesom; kolo težje od njega; midve s Tamaro zadaj za njim, on pa štrbunk naravnost v reko, kolo pa za njim. Tamara pa v zadnjem trenutku zgrabi zadnje kolo, da se je tamali prijel sprednjega kolesa in ga tako drži nad površjem. Takrat priteče mamica, cela bleda, ga izvleče ven. Mali celi v solzah. Mi pa se odpravimo domov, ko smo že skoraj mislili, da padca v reko ne bomo doživeli.

Bi kdaj spali nad vodo (reko)?

Love, Evelina



Sončni zahod na Kalemegdanu

Všeč mi je v Kalemegdanu. Še bolj všeč pa mi je, ko je sončni zahod. Takrat je vse naokoli rdečkasto oranžno. Ljudje pa le premikajoče silhuete na zidu.

Love, Evelina

Grafiti po Beogradu

Grafiti so za mene umetnost. Seveda pa ne vse čečke, ki se znajdejo po zidovih. Nekaj lepih bom delila z vami.

 

 



Ulični umetnik, ki obvlada. Takšne umetnine naredi v nekaj minutah.



Vam je kateri še posebaj všeč? So za vas grafiti umetnost?

Love, Evelina



Beograd: ZOO

Saj ne bi objavila pa bom. Zakaj? Ker sem nazadnje preden sem obiskala Beograjski živalski vrt, bila samo v Ljubljanskem, pa še to v drugem razredu, tako da se ne spomnim ničesar. Razen to da so mi dali kačo okoli vratu. Da sem bila edina punca, ki je ni bilo strah in da sem takrat kače tudi zelo vzljubila. In to tako zelo, da sem od takrat dalje pravila, da so moje najljubše živali.

 

Zdaj pa nekaj o samem živalskem vrtu v Beogradu.
Nisem imela pričakovanj. Prišla, videla, dobila solzne oči in odšla domov svobodno, z tistim grenkim "Kaj res?"
Kaj res, more na tisoče živali trpeti v premajhnih kletkah, v največji vročini z svojim že tako debelim kožuhom? Kaj res se morejo kazat nam in dejansko pozirat, da smo mi srečni? Kaj res morejo tam družine trkat po tistih steklih in vzeti še živalim tisti mir, ki ga imajo? Res se moreš z živalmi pogovarjat kot z neko neumno igračko? Kaj res morejo levinje hodit od sence do vrat - nekega 2m x 5m prostora, kjer spijo v miru na senci in to 5 levinj ena poleg druge. Ostale pa čakajo kdaj se bodo one naspale, da bodo prišli na vrsto. Pri tej sceni sem dobila solzne oči. Ali pa velikega ptiča z širino kril en meter, pa jih v kletki nemora uporabljat. Prosim povejte mi, da sem šla skozi napačna vrata.

Razumem, da je to neke vrste lahko tudi izobraževalna stvar. Da je lepo otroka pripeljat in mu pokazat vse te živali, jih poučit in razložit ter pripovedovat. Samo le malo staršev je bilo videti početi to. Pa s tem se strinjam samo, če živali živijo v normalnih pogojih.

V Beogradu žal tega najbrž nikoli ne bomo videli. Imajo pač stisko s prostorom. Imajo pa lepo ograjo, z mozaiki vseh živali, ki so ironično, ampak tudi tukaj stisnjene v neke male kvadratke.

 



Ste bili v kakšnem ZOO-ju, kjer je stanje lepše? Mogoče mi zna kdo povedat, kako je v našem? Ste že bili v Beograjskem? Kaj vi mislite o tem?

Hvala za odgovore (komentarje).

Love, Evelina

Beograd: Center

 Zdaj pa še pride nekaj objav iz Beograda.

Ker sem bila v Beogradu drugič, sem letos fotografirala samo tisto kar lani nisem. Zato so slike mešane na žaru (lanske in letošnje). Tako lani kot letos smo imeli srečo glede vremena; jasno in sončno. Je pa letos naletelo tako, da smo točno prvega maja bili v Beogradu in najbolj nas je šokiralo, koliko romov je bilo tam. Neverjetno, srečal si jih na vsakem koraku. Nimam nič proti njim, ampak včasih sem se počutila kot nekje drugje, čeprav nevem točno kje (:
 

Tudi moda fletnih srbkinj se ni nič spremenila. Že lani sem bila presenečena nad puncami, ki so v nulo pošlihtane z kratkimi oblekicami, potem pa pogledaš v noge pa vidiš škornje. Veni pa 30 stopinj. Pa ne mislim tiste italijanske variante z gležnarji brez zelo nizko debelo peto, ki jih italijanske stiliste dobro furajo. Ampak prav tiste škorje do kolen. Meni je to modna katastrofa. Poleg uggic in crocsov, sem tukaj spoznala še en kiks. Zato me zanima punce če je vam to všeč ali je to normalno in sem samo jaz tako zgrožena nad tem, ali pa imam prav?

 

Drugač pa še je mesto vedno lepo, polno življenja, saj mrgoli otrokov, najstnikov, mladih in mladih po srcu, ter na žalost tudi golobov. Še vedno sem navdušena nad arhitekturu in hvaležna za tisti izvor pitne vode sredi kneza Mihalova.

 

Ja punce ta torba od LV-ja je orginal. (:

 

 

 

Kako vam je všeč pohajkovanje po centru Beograda?

Love, Evelina