Friday, May 17, 2013

...na noge!

Bila je nedelja. Ura osem zjutraj. Moja družina pa se je odločila, da gredo na Pohorje. Zakaj ravno na ta dan nisem vedela. Tako so vprašali še mene, če grem. Malo mi je bilo, ker je super hodit. Malo pa mi ni bilo, ker je bilo oblačno jutro (takrat je najtežje it ven iz postelje) in tudi zato, ker sem vedela da se bomo na Pohorje peljali z gondolo, medtem ko bi jaz vse to z veseljem prepešačila. Pa sem vseeno šla že zato, da malo poslikam Pohorje.





Vsekakor mi ni bilo žal. Sploh pa ne ko sem ugotovila, da gre za dobrodelnost oziroma za pomoč dečku z cerebralno paralizo, ki pri svojih štirih letih, še ni naredil samostojnega koraka. Ko sem vso to zgodbo poslušala pod odrom in ko je mlada mamica prišla z 4-letnim dečkom in z nekaj let starejšo hčerko na oder in se nam osebno zahvalila, saj smo skupnimi močmi zbrali nekaj več kot 2.000 €, so se mi vlile solze. To da sem čustvena vem, ampak bilo je prav smešno ko sem tam edina zajokala. Ampak ko vsako soboto učim otroke in vidim to plesanje in tekanje ter vso to veselje, si nisem mogla pomagat.
Več na tej strani: Za boljše življenje na noge.!


Verjamem pa v fantkovo lepšo prihodnost in želim veliko potrpežljivosti in pozitivne energije njegovi mamici.

Love, Evelina

7 comments:

  1. Če bi vedla da gre za dobrodelnost bi midva tudi šla... no pa drugič... :D

    ReplyDelete
    Replies
    1. Točno tako kot si rekel. Pa drugič! (:

      Delete
  2. O ti bošček :( upam, da bo čimprej shodil...

    ReplyDelete
  3. Lepe slikce in lepo da ste šli :)

    ReplyDelete