Moja ključna napaka pri teku

Bilo je obdobje, nekje dve leti nazaj, ko sem tekala vsaki dan pred poukom s prijateljico in to kar nekaj časa. Potem je prišla teta zima in s tem konec teka. Naslednjo pomlad pa sem že spet veselo začela s tekom. Potem pa spet letošnja dolga zima in zdaj smo tukaj. Ko sem prišla do ugotovitve, da nisem napredovala v teku. Zakaj? Vse te mesece, ko sem tekala, sem tekala točno po določeni potki. Začela na isti točki v parku in končala na isti točki, pravtako v parku. Težava je v tem, da sem podzavestno vedno postajala utrujena, ko sem se približevala "koncu". Ter še zadnjih 100  metrov samo pospešila koliko sem lahko in tako končala tek. Le včasih sem se odločila in naredila kak krog več, ampak to je bilo mogoče kakšnih 500 m ali pa nekje okoli 1 kilometra. Potem pa sem v podzavesti že mislila, da je preveč. 

Nekaj let so moji teki izgledali nekako takole.

To pa sem ugotovila, ko sem bila v Beogradu in se spravila tekat ob Donavi. Čeprav sem začela že ob sedmih zjutraj je sonce vztrajno pripekalo. Takrat sem naredila 4,47 km. To je bil zame "rekord", saj doma sem vedno namerila nekje med 2 in 3 km. Prejšnja leta pa si nikoli nisem niti merila. Tako sem v Beogradu ugotovila, da zmorem več.

Presenečena nad kilometri.

Zato sem se pred nekaj dnevi odločila, da ne tečem več po isti potki in sem vijugala in krožila po parku, ter tako prišla na 6,67 km. Zunaj je bil hladen majski večer, le malo kdo v parku, glasba na mp3-ju prav za tekaške namene in mi je uspelo. Vem, da bi lahko še več, vendar nisem želela pretiravati za "prvič".

Zdaj vem, ni luštno tekat po isti progi, čeprav je bilo za čase ko sem hodila v šolo to super, saj sem točno vedela koliko časa mi vzame tek. Ampak zdaj čas več ni problem. Tako da komaj čakam na še več pretečenih kilometrov, ravno prav hladnih večerov in druženje z mp3-jem ali pa s kom drugim, če se mi pridruži.

Ste imeli kdaj podobno težavo?

Love, Evelina